Naj priznam: nikoli ni bilo povsem jasno, zakaj je Volkswagen bolj nemški od Opla? Oba sta germanska, res je, da je drugi že skoraj stoletje v ameriški lasti. Toda volkswagni in opli nastajajo v Nemčiji in to pod nemškimi rokami. In če razredu, v katerem se poskuša Oplova astra, rečejo golfov, si že na začetku v podrejenem položaju. Vsaj nekoliko.
Rivalstvo na relaciji Wolfsburg-Rüsselsheim je že skoraj legendarno, čeprav nekoliko pozabljeno. Ampak Volkswagen je nekoč in nekako potegnil naprej, Opel je začel opazno zaostajati: modelsko, produkcijsko, tudi imidž ni bil
kaj prida. Zadnja leta je vendarle drugače: Opel je občutno bliže velikemu tekmecu, in tudi astra, avtomobil, ki je bil nekoč kadett, ni več v globoki senci golfa. Recimo, da je k temu nekaj pripomogel tudi naslov evropski in slovenski avto 2016, saj nobena lovorika, še tako neznatna in obskurna, ne more škodovati. In da imajo v Rüsselsheimu skoraj spoštljivo veliko izkušenj s karavani (saj so, končno, nekakšni evropski izumitelji tistega, kar pomeni car-a-van) ni nobeno pretiravanje.
Enako dolga, pa bistveno lažja
Astra sports tourer, kot se uradno imenuje karavanska ali kombijevskega različica, je v oblikovnem smislu germanski karavan: daleč od kakšne apeninske drugačnosti ali, bog ne daj, radikalnosti. Maska je ozka in dokaj stisnjena, streha blago spuščajoča se od drugega strešnega opornika, zadek se končuje s sramežljivim spojlerjem in dokaj zajetnima zadnjima strešnima strebričkoma. Omembe vredno: dimenzijsko je sedanja generacija enaka prejšnji, a se še vedno potegne čez ne tako skromnih 470 centimetrov, kar je za nižji srednji razred več kot spodobno. Vendar si dovolim tudi nekaj bolj spolzko trditev: dizajnersko je astra ST bolj radoživa kot golf variant. Ampak oba sta še vedno nemška – karkoli že to pomeni.
Čeprav dimenzijsko navzven enaka, je astra ST nekaj izgubila in hkrati nekaj pridobila. Je spoštljivih 190 kilogramov lažja (!), pa z boljšim količnikom zračnega upora (0,27), kar posledično prinese prihranek pri porabi in s tem večjo okoljsko prijaznost. Malenkosti, ki štejejo. Hkrati je pridobila, in sicer karavansko bistvenem: na zadnji sedežni klopi, deljivi v uporabnem razmerju 40/20/40, je občutno več prostora predvsem za kolena, pa tudi prirastek v višini glave je tako spredaj kot zadaj ni zanemarljiv. Prtljažnik?
Velik, pa ne največji prtljažnik
Takšen, kot ga pričakuješ in v karavanih tudi mora biti: oglat, brez nakladalnega roba, s površino, ki je ob zloženi zadnji klopi ravna kot letališka steza, ter spoštljivim volumnom. A ta v osnovni postavitvi ni razredno rekorden, kajti 540 litrov zmore najostrejši konkurent gladko preseči (pa tudi nekateri drugi); toda pri podrtih zadnjih sedežih ST s svojim 1630-litrskim volumnom (80 litrov več kot prej) ni zapostavljeni deseti brat. Sicer pa – velikost tudi ni vse, ali pač?!
Ob tem ugajata manjši praktični mrežici na vsaki strani, kljukice za vrečke, pa velika mreža, ki razpeta prepreči, da bi prtljaga ob nenadnem zaviranju postala smrtonosni izstrelek ipd. Fino je, ker lahko naslonjalo zadnje sedežne klopi preklopiš tudi s pritiskom na stikalo v zadku prtljažnika. Na moje veliko veselje je imela ta astra rezervno kolo manjše dimenzije, torej nobenega kita za popravilo ali kakšne druge sodobne pogruntavščine, ki te praviloma pusti na cedilu sredi noči in kakšnih sto kilometrov od prvega vulkanizerja. Sami plusi, nobenega minusa?
Ni znano, zakaj (tudi) pri Oplu vztrajno ignorirajo možnost premikanja zadnje sedežne klopi naprej/nazaj. Seveda – reč nekaj stane in povzroči kakšno konstrukcijsko zadrego, toda je uporabna, pa čeprav diši po enoprostorcu. Čeprav je astra ST nemška, je v žlahtniškem razmerju z ameriškim lastnikom, torej General Motorsom. In ta oziroma tam so že zdavnaj doktorirali iz notranje praktičnosti, v ST pa vsaj v sredinskem delu pogrešaš več odlagalnih prostorov. V karavanovem deenkaju je vedno zapisanih nekaj pridevnikov (praktičen, družinski ipd.) in zato bi bila lahko astra po tej strani bolj radodarna. Čudno. In da se zavoljo dveh zajetnih zadnjih opornikov strehe nazaj vidi slabo ali slabše, že spada v železni repertoar zamer pri sodobnih avtomobilih.
Motor: živahen in predvsem varčen
Agregat, štirivaljni turbodizel z gibno prostornino 1598-kubičnih centimetrov in navidez skromnimi 100 kilovati oziroma 136 »konji« ter največjim navorom 320 Njutnmetrov, ima na skrbi 1350 kilogramov težak karavan. Moč gre na prednji kolesni par, prenaša jo povsem soliden 6-stopenjski samodejni menjalnik. S karavanom vsaj načeloma ne polagaš ovinkov, a le pričakuješ, da niso krpanovsko okorni, popoldansko lenobni in kar je še takšnega. In točno to ni astra ST 1.6 CDTI ecotec.
Takole gre: tam pri 2000 ali 2200 vrtljajih se agregat zbudi in avto skoraj izstreli. ST je, tudi polno naložen, razveseljivo živahen, dovolj hiter (končna hitrost tam okoli 210 km/h), teža polnega prtljažnika na volanu in sicer občutna le na zavitem, predvsem pa – in to posebej izpostavljam – prijazno varčen. Povprečje je skoraj z lahkoto tam okoli 5,2 litra in to tudi tedaj, ko so na sporedu kratke, mestne vožnje! Pa še nekaj bi bilo velik greh prezreti in zamolčati: matrični žarometi intelliLuxLed odlično delujejo in še bolj odlično preklapljajo med dolgim in kratkim snopom. Žal jih je treba doplačati (1200 evrov), ampak bombončki nikjer niso zastonj.
Dolga golfova senca je do astre – če ostanem samo pri tej primerjavi – krivična, saj sta si avtomobila zelo blizu. Druži ju marsikaj, še najbolj visoko povprečje. Ampak o tem, kdo je na Olimpu in kdo pod njim, odloča trg oziroma kupec. V »domači« Nemčiji, tudi pri nas.
Foto: Janez Kovačič