Videti je nekako tako, kot da se je lani dokončno prelomilo: alternativni avtomobilski pogoni – hibridi, električni avtomobili, gorivne celice ipd. – so postali del realnih in ne zgolj v precej megleno prihodnost usmerjenih načrtov. Razlike seveda so – tako med tovarnami kot trgi oziroma državami. Priusu tega kurza ni treba spreminjati, ga kvečjemu utrjuje. In se ob tem vsaj diskretno naslaja ob nespornem dejstvu, da je bil začrtan že pred dvema desetletjema.
Japonska avtomobilska hiša se kljub temu, da se ji je tovrstno avtomobilsko prihodnost posrečilo prepoznati že dolgo tega, ni zazibala v alternativno nirvano. Prius kot glasnik oziroma pionir hibridnega pogona je v tem času doživel veliko sprememb – oblikovnih, tehničnih, voznih. Tudi zaradi tega je njegov tržni uspeh vreden vsaj ponovne omembe, kajti pet milijonov prodanih avtomobilov dokazuje, da odločitev za hibridni pogon ni bila romantična, pač pa premišljena in dobro izpeljana. Prius ni posledica gledanja v stekleno kroglo.
Četrta generacija je bolje vozna, s čvrstejšim podvozjem in spodobno ergonomijo
Metamorfoza, ki jo je v tem času opravil prius, ni presenetljiva, kvečjemu razumljiva in seveda nujna. Morda je še najpomembnejše ali najbolj očitno to, da je sedanja, torej četrta generacija občutno spremenila svoj značaj: avto je postal veliko bolj vozen, podvozje nekaj čvrstejše, ergonomija notranjosti zelo spodobna. Ali povedano drugače: če so z njim nekoč dičili predvsem tehnološki navdušenci, ki so k temu dodali še komaj zaznaven šcepec okoljske ozaveščenosti, ter del hollywoodske smetane, je sedaj konkurenčen avtomobil s hibridnim pogonom.
Toda hibridni pogon – zagotavljata ga bencinski štirivaljnik z gibno prostornino 1798 kubičnih centimetrov in sinhroni električni motor, kar pod črto prinese 90 kW oziroma 122 »konj« - zahteva primerno vozniško obravnavo, naj rečem kar kulturo. Če tega ni, tudi ni okoljske prijaznosti – recimo izpusta CO2 v vrednosti od 67 do 78 g/km, kar so številke, ki so za avtomobile s klasičnim pogonom (bodisi bencinskim bodisi dizelskim) tako rekoč nedosegljive. Zadnja leta se ta opazno spreminja in tudi to je eden izmed razlogov drugačnega odnosa do hibridov in posledično njihovega tržnega uspeha.
Prius ima tri oziroma štiri vozne programe – eco, normal, power (PWR) električnega – ki vozniku omogočajo dokaj različen način vožnje, vendar vesoljnih razlik kljub vsemu ni. So pa lahko razlike v porabi, pri čemer povprečna komaj preseže dobrih pet litrov goriva. Zmore pa biti tudi nekaj manjša, tam okoli 4,8 litra, vendar to zahteva – roko na srce – bolj premišljeno vožnjo: zmerno pospeševanje in izkoriščanje električnega pogona. Driftanje torej odpade.
Vozniška grobost ni priporočljiva
Prius novih časov ima pod zadnjimi sedeži nameščeno novo metal-hibridno baterijo. Njena teža so v primerjavi s prejšnjo je ostala enaka, je pa zato energijska gostota večja in zmore shraniti več elektrike. Vožnja zgolj na elektriko vedno ni možna (osnovni pogoj je ustrezna napolnjenost baterije), pride pa zelo prav v mestu in ob počasni vožnji v koloni. Toda nekaterih aksiomov ne moreš pretentati: tisti hip, ko hitrost preseže nekako 50 km/h, adijo okoljsko prijazna elektrika (če je seveda pridobljena iz obnovljenih virov!). Enako se zgodi v primeru, ko je noga na stopalki za plin pregroba. In nasploh drži, da grobost ne more biti v portfelju voznika za volanom tega avtomobila.
Toda kljub vsemu prius ni anemičen, saj bi to odvrnilo tudi del tistih, ki jim je okoljska prijaznost avta pomembna, a ne tako, da bi zlahka in povsem zanemarili vse drugo. V voznem programu PWR, torej tedaj, ko se povežeta električni in bencinski agregat, je živahnosti dovolj. Končna hitrost okoli 180 km/h je seveda več kot spodobna, hibrid zmore do 100 km/h pospešiti v nič skromnih 10,6 sekunde. Toda v tem primeru je treba v zakup vzeti vsaj kakšno ne tako prijazno podrobnost: sicer odlični neskončnostopenjski menjalnik se odzove z glasnostjo, pa tudi poraba se z lahkoto približa vrednosti 6,4 litra ali celo kakšen deci več.
Prius je nedvomno eden tistih avtomobilov, ki svoj značaj v dvajsetih letih ni spremenil – ga kvečjemu brusi in s tem prilagaja spremenjenim časom oziroma okoliščinam. V tem pogledu ima zelo skromno konkurenco.
Foto: Jure Makovec