Niso še tako daleč časi, ko so v premijskih avtomobilskih hišah o hibridih zgolj razmišljali – če sploh. Sedaj tudi v tej druščini niso več zgolj romantična okoljska moda, pač pa nuja. Lexus, imenitnejši oziroma premijski del japonske Toyote, ima po tej strani čisto vest in za avtomobilski svet kar spoštljivo hibridno zgodovino. Velja tudi za zelo premišljeno prenovljenega lexusa IS, ki obetavno tržno prihodnost vsaj na evropskih trgih vidi predvsem v hibridni varianti.
Japonski avtomobilski koncern je znamko Lexus ustanovil predvsem in najprej za ameriški trg. Šele nekaj let se nekaj bolj ambiciozno lotevajo tudi Stare celine, kjer se lexusi vozijo vštric z mercedesi, beemveji, audiji in volvoji, ki predstavljajo evropsko premijsko konkurenco. Tisto o nekoliko zavzetejšem napadu na evropskega premijskega kupca potrjujejo številke: lani je Lexus izdelal 677 tisoč avtomobilov, malenkost več kot 74 tisoč jih je ostalo v Evropi. A je za popolnejšo podobno nujno povedati, da je bila lanska prodaja večja za nič manj kot 17 odstotkov! Dosežek, ki ga v Stuttgartu, Münchnu in Ingolstadtu gotovo niso povsem prezrli.
Premišljene spremembe zunanjosti in notranjosti
IS je klasična štirivratna limuzina, ki se potegne do nič megalomanskih 468 centimetrov, kar med drugim pomeni, da se primerja predvsem z audijem A4, mercedesom razreda C in BMW serije 3 in morda še kakšnim iz te druščine. Tretja generacija se je rodila 2013 (prva dobrih štirinajst let prej) in premijsko konkurenco skoraj šokirala z neobičajno drzno karoserijsko podobo: nizko bočno silhueto, dokaj ostrimi karoserijskimi robovi, megalomansko prednjo masko, veliki odprtinami za dovod hladilnega zraka v motorni prostor. Prelom s prejšnjo generacijo je bil očiten, ni vesoljno pretiravanje reči, da skoraj revolucionaren; nekaj podobnega si je matična Toyota konec lanskega leta »drznila« storiti pri zelo svežem športnem terencu CH-R, ki – in to niti ni zelo presenetljivo – tolče tako slovenske kot evropske prodajne rekorde.
Čeprav pri Lexusu pravijo, da pri tokratni prenovi ne gre za kozmetiko, bo zmoglo vse spremembe – tako zunanje, kot notranje oziroma tiste pod pločevino – brez zadrege našteti res izurjeno »isovsko« oko. Dimenzijsko je avto ostal povsem nespremenjen, kar med drugim pomeni, da je ostal prtljažnik volumensko povsem enak (od 450 do 480 litrov), da je zadaj udobno predvsem za dva, medtem ko se sme tretji počutiti kot deseti brat in da je ob zloženem zadnjem naslonjalu v prtljažniki občuten rob. Ampak to spada v tako rekoč železni repertoar avtomobilov premijskega srednjega razreda.
Kaj je torej novega in drugačnega? Na novo so zasnovani žarometi v led izvedbi, drugačne so tudi zadnje luči, malce so se pomudili tudi pri maski in obeh odbijačih, nova so 17 in 18-palčna platišča. V notranjosti, ki ohranja svojo izvirnost, precej netipično za japonski avto, je opazen večji, sedaj 10,3-palčni zaslon, s spremembo oblazinjenja bodo skušali povečati občutek luksusa (saj je lexus tudi luksus), tudi povsem analogna ura je malce drugačna. Če k temu dodaš še nekatere popravke podvozja oziroma prednje in zadnje preme, s čimer so povečali togost, ter boljše odzivanje krmilnega mehanizma in dve novi barvi zunanjosti, je to bolj ali manj vse. Tudi tam daleč vedo, da avta, ki gre dobro v promet – in IS si v skupni prodaji odreže 8-odstotni delež – ne spreminjaš kar po dolgem in po čez.
Dve motorni izvedenki, v ospredju hibrid
V pogonskem smislu je vse ostalo enako: IS 300h je »čistokrvni« hibrid, ki ga po cestah žene kombinacija bencinskega štirivaljnika z gibno prostornino 2,5 litra in električni motor s skupno močjo 133 kilovatov oziroma 181 »konjev«. Moč se preko E-CVT menjalnika prenaša na zadnji kolesni par, tovarna navaja najvišjo hitrost 200 km/h in pospešek 8,3 sekunde do 100 km/h ter izpust CO2 v vrednosti od 97 g/km naprej. O povprečni porabi, ki naj bi bila 4,3 litra, pa kakšen odstavek kasneje.
Drugo pogonsko možnost predstavlja 2,0-litrski bencinski turbo motor s 180 kilovati/245 »konji (230 km/h, sedem sekund do 100 km/h), povprečno porabo najmanj sedem litrov goriva in izpustom CO2 najmanj 162 g/km. Vedno je dodan osemstopenjski samodejni menjalnik, vedno gre pogon na zadnji kolesni par. Ampak vsaj v Evropi in tudi pri nas Lexus stavi na hibrid, kar sedaj res ne bi smelo biti zelo presenetljivo.
Hibridni IS je kljub ne tako skromni dolžini zelo sprejemljiva varianta tudi za frustrirajoči promet po ulicah večnega mesta, kjer si je tokrat Lexus »privoščil« predstavitev prenovljenega modela. Povprečna poraba ni presegla 6,5 litra, kar je zelo spodoben dosežek v okoliščinah, ko se Vatikanu, ki je (bil) zelo blizu, zahvališ za prestavno avtomatiko in elektroniko, ki skrbi, da ostane pločevina cela. Ampak tudi tedaj, ko je na sporedu avtocesta, hibrid ni podhranjen: moči je dovolj, če je hočeš še nekaj več, pomaga tipka sport. Vendar se moraš pri tem sprijazniti z dovolj slišnim menjalnikom in pomahaš v slovo prej zapisanemu povprečnemu izpustu CO2, s tem pa oklestiš okoljsko prijaznost avta. In da je značaj turbo izvedenke v drugačen, pa precej daleč od kakšne zmogljivostne in siceršnje brutalnosti, bi že smelo biti jasno.
Foto: Lexus
