Avto
Oglasno sporočilo

Brda s Šmartnim so kot romantični film, ki omehča vsakega

Goriška brda s svojo čarobno pokrajino spominjajo na kak zasanjan film, kjer se na vsakem koraku začutita prijaznost in toplina Brik in Bricev, pogled pa rad objame romantično Šmartno, kjer se ob izjemnem razgledu prepletajo mnoge zgodbe o pogumu in ponosu.
08.11.2016 11:00
Čas branja: 8 min

Ko smo po slabi uri vožnje iz domače prestolnice proti zahodu uzrli Goriška brda, slovensko Toskano, se nam je zazdelo, da s športno-terensko mazdo CX-5 vstopamo v poseben svet. Lep in pravljičen, posejan z grički, počesan z vrstami vinskih trt, kjer uspevajo izvrstna vina, prepreden z mnogimi sadovnjaki, kjer zori odlično briško sadje, in kot pika na i, poseljen z ličnimi vasicami, kjer domujejo slastna briška hrana in gostoljubni ljudje.

Lepoto malce odmaknjenih Brd so prepoznale in opevale tudi pesniške duše, pred skoraj 200 leti je tako Franc Leopold Savio, Prešernov in Čopov znanec, pisal, kako se ljudje tukaj radi zabavajo, domov pa se vračajo utrujeni in veseli. Brici naj bi bili tudi precej bolj veseli od Furlanov, radi so plesali ter dobro jedli in pili.

Orlovsko gnezdo sredi idilične pokrajine

Po neštetih gričkih so speljane tudi številne pohodniške, kolesarske in tematske poti, poimenovane po starih sortah češenj, lahko pa si omislite zeleni izlet z električnim skuterjem ali posebno izkušnjo z osličkovega hrbta. Zavite briške ceste in zahtevnejše vzpone pa lahko preromamo tudi z avtomobilom, sploh če blesti na čustveni ravni ter izžareva šarm in strast. Prav to je značilnost za Mazdino znamko, saj hišni oblikovalski jezik kodo oziroma duša gibanja navdihujeta lepota in moč narave, kar je vpeljal prav CX-5.

Čeprav so Brda znana po vinu, prazniku češenj in zgodbah, ki jih skrivajo kraji in ljudje, se lahko pohvalijo tudi z mnogimi drugimi naravnimi, kulturnimi in arhitekturnimi biseri. Med te gotovo sodi tudi najbolj romantična vas, v katero tako ali drugače vodijo vse poti. Mazdo smo tako usmerili v starodavno Šmartno na 261 metrih nadmorske višine, ki ga je pesnik Alojz Gradnik primerjal z orlovskim gnezdom. Slikovito obzidano naselje s petimi ohranjenimi stolpi in nekaj deset prebivalci velja za geografsko središče Brd, ker čepi na razgledni vzpetini, pa ga je mogoče občudovati z vseh strani. Vas je ob tem edinstven kulturni spomenik, saj njena zgodovina sega v stari vek, ko so Rimljani tu uživali v opojnosti belih vin.

Zgodovina je zlahka pestra in zanimiva

Vas na griču, obdana z obzidjem in utrjena z obrambnimi stolpi, je bila prvič omenjena leta 1317, v prvi polovici 16. stoletja pa je na ostankih rimskega oporišča nastal okoli cerkve velik protiturški tabor – srednjeveška utrdba. Od takrat pa do druge polovice 18. stoletja je bilo Šmartno pomembna strateška obrambna točka, vključena v sistem utrdb, ki je Benečani niso nikoli zavzeli. Današnjo podobo je Šmartno dobilo večinoma v 19. stoletju, ko so se vojne razmere umirile, vojaki so se odselili ali spremenili v kmete – vinogradnike in vinarje. Zgodovina našega samuraja resda ne seže tako daleč, a je prav tako pestra in zanimiva. Leta 1920 je Jujiro Matsuda v japonski Hirošimi ustanovil podjetje Toyo Cork Kogyo, ki je prvotno izdelovalo zamaške. Podjetnega Matsudo pluta le ni toliko zanimala, zato se je preusmeril v avtomobile in leta 1931 se je rodila Mazda. Njeno ime se nanaša  na »očeta« Matsudo, ki pa izhaja iz imena zahodnega boga modrosti bistroumnosti in harmonije Ahura Mazda.

Šmartno je bilo delno uničeno v obeh svetovnih vojnah, dokončno pa ga je razmajal furlanski potres leta 1976. V njegovo obnovo,  postavitev velikih fotografij, ki krasijo pročelja domačij in prikazujejo vasico pred obnovo in po njej ter v informacijske table, ki turiste vodijo po stezicah znotraj obzidja, je bilo vloženih tudi milijonov evrov evropskih sredstev. Vasica se začne s severnim trgom, nekje proti koncu obzidja pa stoji cerkev svetega Martina z gibelinastim zvonikom, ki je pravzaprav dal Šmartnemu tudi ime.

Hiša kulture ni le kulturni hram

Šmartno seveda niso le dih jemajoča arhitektura, pestra zgodovina in opojna žlahtna kapljica, ampak predvsem ljudje, ki čarobnost kraja dopolnjujejo z zamolčanimi in skrivnostnimi zgodbami ter mnogimi anekdotami. Z veseljem nas usmerijo v Hišo kulture v Šmartnem, ki je ob Briški hiši pravi etnološki biser, v njej pa pod taktirko Tatjane Šundovski Bašin organizirajo poslovne dogodke, izlete za posamezne goste ali skupine ter razstave, festivale in kulturne in etnološke prireditve.

Ob dvorani v pritličju, veliki galeriji v zgornjem nadstropju in manjši vmes je atrakcija tudi Bar Pr'Naad z delujočim ognjiščem. Pravzaprav gre za pristno briško kuhinjo, kjer nas prevzame duh preteklosti, ko so še vedeževali iz gorenja ognja. Če je ogenj šumel, pihal ali pel, je napovedoval obisk tujca, če so se zublji divje prepletali, so lahko v hiši pričakovali prepir, in če je ogenj gorel z visokim plamenom, je to napovedovalo lepo vreme.

Brštulin za praženje kave, več kot sto let star kotel, pinja za izdelavo masla in makinja za mešanje polente nas tako popeljejo v čas, ko so živeli naši nonoti in none. Ob kurišču obešen beli sirk pa že nemo pripoveduje zgodbo o beli polenti, ki so jo kuhali le v Brdih. Praznično jed kmečkega vsakdana so morali vsaj tri četrt ure dobro mešati s polentarjem, nato so jo zvrnili na lesen ploh ter vanjo zarezali z nitjo. Gospodinje so tako naredile mrežo in jo razdelile na krožnike, nastalo skorjico v kotličku pa z malo mleka kot poslastico postregle za zajtrk. Fete pršute v njej so bile prava redkost, zato pa je v času pomanjkanja in lakote med obema vojnama teknila z ulovljenimi ptiči.

Pituralke in oljčno olje za razvajanje brbončic

Če ima polenta pestro zgodovino in močan pridih preteklosti, je današnja specialiteta gotovo čokoladna torta z orehi in pomarančnim oljčnim oljem ter smetano, katere recept Bašinova skrbno varuje. Pozornost pritegnejo še pituralke, majhne hruške starinske sorte. Skoraj so že utonile v pozabo, a so sladokusci vzeli stvari v svoje roke in tako se v Brdih trudijo obuditi to imenitno sorto hrušk. Za pituralke je značilno, da jih sveže obrane jedo samo najbolj trmasti, saj imajo bolj malo okusa in so trde. Čare in sladkost razvijejo šele z medenjem v hladni shrambi, najbolje pa teknejo pečene v krušni peči ali kuhane v sladki vodi. V Brdih jih tradicionalno pripravljajo kuhane v vinu in sladkorju s cimetom, klinčki in kostanjem. Predvsem nežnejšemu spolu teknejo z raztopljeno čokolado, iz pituralk pa sta okusna tudi sok in marmelada.

Ker ima Hiša kulture ambicijo postati osrednji kulturni hram Brd, brez briških oljk ne gre. Oljčni bar je lokalna posebnost, lahko rečemo inovacija, ki veliko pripomore k promociji briškega in slovenskega oljčnega olja po celem svetu. »Proizvodnja je butična, kakovost pa vrhunska,« lokalne oljkarje pohvali Tatjana Bašin. »Uelije,«  kot mu tukaj pravimo, »je gorivo za naše telo, balzam za dušo in srce, obenem pa tako dragoceno, da ga je treba premišljeno uporabiti,« še doda.

Zabava, sproščenost in strast med briškimi griči

Med pogovorom smo to storili kar z vrtenjem »glaža« v dlaneh, vzorec po navodilih zaužili in v ustih kmalu začutili vso pozitivno grenkobo in pikantnost odličnega lokalno pridelanega olja. V Hiši kulture so zelo ponosni na Brice in njihove izdelke, v njej pa se mešajo zabava, sproščenost in strast.

Tako ne preseneča, da smo se spomnili na 90 let premagovanja izzivov pri Mazdi. Če si ogledamo avtomobile, ki jih je Mazda izdelala v tem času, je očitno, da drugačno mišljenje vodi do vznemirljivih, inovativnih in zabavnih avtomobilov, ki jih je izdelala skupina strastnih posameznikov. Nismo se začudili, ker je bil všeč tudi Bašinovi, zdel se ji je lep in varen, nekoliko dvignjen pa tudi izboljšuje preglednost in olajša vstopanje v vozilo. Štirikolesni pogon ob tem zagotavlja varen prihod na cilj v vseh vremenskih razmerah.

Ker je prav sveti Martin dal Šmartnemu ime, ne preseneča, da ima glavni vaški zavetnik v dneh okoli 11. novembra še posebno pomembno vlogo. Starejši ljudje tako radi pripovedujejo, da se »ob svetem Martinu da vino na špinu«, del tradicije pa je tudi martinova gos. Razlag in ugibanj okoli njenega izvora je več, najbrž pa je bila gos daritvena žival pri jesenskih poganskih obredih, med katere sodi tudi napovedovanje ostrine zime. Kakšno bo vino za martinovo, so briške gospodinje nekoč napovedovale z martincem, večjim jabolkom, ki so ga na večer pred martinovim posadile na sod ali prešo. Vanj so zapičile pet zdravilnih rastlin: sivko, rožmarin, lovor, pelin in brin. Če se je jabolko posušilo, je to napovedalo dobro naslednjo trgatev, če pa je zgnilo, so to imeli za slabo znamenje. A jabolka takrat niso tako gnila kot danes, vanje zapičene rastline pa so pravzaprav poskrbele, da se je martinc posušil in ne zgnil. Brez srečnega konca v tako lepem filmu seveda ne gre.

Prispevek je bil objavljen na portalu oVinu.si