Bogata Norveška slovenskemu popotniku – poleg asketskega življenja zaradi zelo visokih cen vsega, kar ni gorivo ali prenočišče v kampu – ponuja zelo veliko.
Naj gre za živahen utrip moderne prestolnice Oslo ali pa neverjetno lepe gorske pokrajine, čarobne fjorde, mogočne slapove, stare ribiške vasi, umirjene ljudi, polnočno sonce, neskončne ceste, predore in mostove ter seveda kraj z najkrajšim imenom na svetu. Å na Lofotih.
Od Slovenije 20-krat večja Norveška na človeka naredi že vtis, ko na 211-metrskem trajektu v meglici uzre obrise pristaniškega Larvika. Bližnje hribovje hitro obsije sonce, mavrica pa nam pokaže pot proti Oslu. Obiskovalec dežele s petimi milijoni prebivalcev hitro spozna, kaj pomeni draginja.
Za dve uri parkiranja mimogrede odšteješ 17 evrov (in 80 evrov kazni, če je ne poravnaš), za pivo na promenadi Karl Johans Gate 10 evrov, kepica sladoleda te osuši za pet evrov, sendvič za šest, ob tem je prenočišče v hotelu za 70 evrov na noč še prava bagatela.
Na kosilo v prestižnem Aker Brygge raje nismo pomislili, že tradicionalne mesne kroglice in krompir v oblicah v kaki »ljudski kuhinji« stanejo več kot 20 evrov.
Oslo kot dragulj Skandinavije se hitro odkupi s spojem moderne in tradicionalne arhitekture, kulturnimi hrami, kraljevo palačo in parlamentom, velik magnet za turiste pa sta tudi trdnjava Akershus in ultra sodobna opera, kamor greš posedet in se sončit s pogledom na stolpnice, ki spominjajo na črtno kodo.
Kot pika na i se nad mestom dviga mogočna skakalnica Holmenkollen, okoli nje pa se s pogledom na Oslofjord bohotijo počitniške hiške za pol milijona evrov.
Zelena mobilnost
Zgledno urejen javni prevoz v Oslu skoraj zatre željo po lastnem avtomobilu, posebni pasovi za električna vozila in dodatne ugodnosti pa v mestu skrbijo za razcvet zelene mobilnosti.
Zaradi velikih razdalj je pogosto prevozno sredstvo na Norveškem tudi letalo, a smo za pot proti magičnemu severu vseeno izbrali udobnega, varnega in ustrežljivega sopotnika. Volvo XC60 v najzmogljivejši različici T6 s 225 kilovati, štirikolesnim pogonom, samodejnim menjalnikom in kopico varnostno–asistenčnih sistemov se je zdel kot čarobna preproga, s katero bomo osvojili nekatere norveške bisere.
Pred nami je bilo 450 kilometrov vožnje do enega najbolj znanih in obiskanih fjordov. Do njega smo se sprehodili skozi smučarsko središče Beitostølen, kjer so nasmešek na usta narisali prav posebni gokarti - poganja jih namreč gravitacija.
Na Unescov seznam kulturne dediščine najbrž ne bodo prišli, je pa tam vpisan Geiranger. Okoli 16 kilometrov dolg fjord je neverjetna igra narave in prava turistična atrakcija, vsako leto ga obišče na tisoče ljudi z vsega sveta in turistične križarke.
Ob fjordu so mogočni hribi, prepredeni s pohodnimi potmi porasla pobočja na najvišjih delih pa zamenjujejo skale, prek katerih se preliva nekaj mogočnih slapov. Hellesylt je eden izmed najbolj fotografiranih, zanimivi pa so tudi Snubec in Sedem sester, ki ju druži starodavna legenda.
Po Geirangerju je čas za jagode in napad na Trollstigen oziroma Trolove lestve, kakor pravijo 11 serpentinam, obkroženim s troli in spominki v njihovo čast.
Zelo strma cesta s številnimi ovinki in izjemnim razgledom se vzpenja po strmem pobočju enega od slavnih norveških fjordov in seže tako visoko, da pogosto spleza nad oblake. Z našim XC60 smo jo prevozili od vrha do dna in nazaj ter znova do dna, tako zelo nas je prevzela, po zaslugi samodejnega menjalnika in zmogljivega motorja pa je bilo vse skupaj mačji kašelj.
V vrhu turistične sezone Trollstigen prevozi več kot 2.500 avtomobilov na dan, vanj pa so grizli tudi kolesarji, vespe, avtobusi in celo sedlasti vlačilec. Litovski tovornjakar je najbrž iskal bližnjico in zaradi kombinacije ozke ceste in ostrega ovinka obstal tik pod vrhom.
Če ne drugega, se mu je od tod odpiral pogled na celotno traso in slap Stigfossen, ki se spušča več kot 320 metrov po soteski. In zakaj bi kdorkoli gradil cesto v skoraj navpično steno? Morda zaradi jagod, v dolini so mnogi nasadi, sadeži pa so okusni in s petimi evri za košarico razmeroma poceni.
Atlantska avtocesta in vasica Å
Kdor prevozi Trollstigen, ta gre tudi na Atlantsko avtocesto, kakor pravijo panoramskemu odseku, ki spaja na desetine otokov arhipelaga Eide in Averøy. Najbolj znani odsek je nevsakdanje, kot viseči zavoj projektiran most Storseisundet, dolg 260 metrov in na najvišji točki visok 23 metrov.
Cesta ob Atlantiku te v kombinaciji s sončnimi žarki dobesedno začara in posrka vase, zato smo jo prevozili najmanj desetkrat. Ko smo se prisilili v nadaljevanje potovanja proti Kristiansundu, nas je čakalo še potovanje v središče zemlje.
Kako drugače opisati vožnjo skozi 5,7 kilometra dolgo cev, z desetstopinjskim vzponom in padcem in ki je na najnižji točki 250 metrov pod vodo? Za še večji vtis poskrbi nežna modra svetloba na sredini, po izstopu pa si človek zaradi klavstrofobičnega občutka vseeno kar malce oddahne.
Polnočno sonce je božalo zaspani, a nekako privlačni Kristiansund, pred nami pa je bil najzahtevnejši odsek – 900 kilometrov poti proti Bodøju.
Na enem vmesnih prečkanj fjorda s trajektom nam je vozovnico prodal človek s »kućo« na hrvaški Reki, kot je znal pravilno imenovati hišo. Povprečne plače tukaj so zares visoke, smo si mislili in s hvalevredno pomočjo radarskega tempomata začeli odisejado po glavni norveški magistralki.
Po prvih treh urah vožnje je bil pred nami še kar isti avtomobil, mogočne gozdove pa so le občasno presekala mesteca, jezera in tuneli, dolgi tudi po šest kilometrov.
Poti z razmeroma nizko hitrostjo glede na široke, urejene in brezhibne ceste, redkih možnosti za prehitevanje, stacionarnih radarjev in dohitevanja še počasnejših tovornjakov na poti v pristaniški Narvik kar ni in ni hotelo biti konec, edini stik s civilizacijo na stotih kilometrih poti skozi arktični krog pa je prinesla trgovina s spominki na 66 stopinjah zemljepisne širine.
Telesu se 13 ur vožnje zaradi udobnih sedežev ni kaj dosti poznalo, bolj trpela je glava, nagrada za vse pa je prišla z jutrom.
Pravljica na začetku sveta
Med pristajanjem trajekta smo v kopici nerazumljivih norveških besed razumeli zgolj »Moskenes«, prihod iz trebuha trajekta pa nam je ponudil raj na zemlji. Pravljični Lofoti!
Otočje krasijo veličastne, skorajda na tropske pečine spominjajoče gore in bele peščene obale s turkiznim morjem, ker nas je zemljepisni višini Aljaske, Grenlandije in Sibirije prijetno grelo poletno sonce in 25 stopinj pa je bilo vse skupaj še toliko bolj magično, le morje je bilo kljub atlantskemu toku premrzlo.
Veličastno kuliso so nadgradile med zelenjem posejane lesene rdeče-bele hiške na kolih, v katerih so nekoč prebivali ribiči in mornarji, zdaj pa so večinoma preurejene v prijetno bivališče za turiste.
Čisto na koncu pod vznožjem približno dve milijardi let starih gora pa se stiska Å, vasica z najkrajšim imenom na svetu.
Glavna atrakcija je seveda znak, polepljen z znamenji z vsega sveta, za našega Volva pa je to po skoraj dva tisoč kilometrih v treh dneh pomenilo zgolj polovico avanture. A kdo bi se sploh želel vrniti?