Ste pripravljeni spremeniti držo, sprašuje Ducati, ki s svojo super močno in za dolge razdalje ustvarjeno zverino piha na dušo privržencev cestnega križarjenja. Ni pa za vsakogar, tudi zaradi cene 22.490 evrov. Včasih, v devetdesetih, si bil »beemvejaš« ali »harleyjaš«, privrženec bavarskega, bokserskega ting-tangla ali ameriškega »low ride« drdranja. In potem so bili še »ducatisti«, pleme zase, oboževalci italijanske športne mehanike. Medsebojni sporazum o tem, katera znamka naj bi bila boljša in katera naj bi imela več domnevnih šibkih točk, nikoli ni bil mogoč. Zanimivo bi bilo poslušati njihov prepir o xdiavelu, motorju, ki vdira na harleyjev, deloma tudi beemvejev teren.
Ime Ducatijeve dvokolesne križarke je sumljivo blizu besedi »djavl«, tako južni bratje pravijo hudiču. Diavel mu menda rečejo v bolonjskem narečju in xdiavel ima v sebi veliko takšnega značaja.
Na nobenem motorju me še ni ogovorilo toliko tipov: »Tega sem (beri: bi) pa tudi jaz vozil.« »Huda stvar.« »Ubijalska mašina.« Azijski popotnik s pametnim telefonom je celo želel, da mu na motorju poziram pred stolno cerkvijo v Ljubljani.
Hudič po meri
Dolg, nizek, z mehkimi, uglajenimi in zapeljivimi linijami je že prepoln oblikovnih posebnosti, od sprednje luči, konkretnega krmila z vražjimi vzvratnimi ogledali, futuristično umetelnih aluminijastih platišč, široko odprtih, porezanih izpuhov do nosilca registrske tablice nad zadnjim kolesom. In pri športni, najdražji, različici rdeče črte, prve stvari, ki jo bo na lepem črnem motorju opazila tudi petletna deklica. Z nizko nasajenim sedežem in stopalkami za naprej iztegnjene noge italijansko motoristično podjetje, ki slovi po svoji recepturi brezhibnega oblikovanja in zavidljivih zmogljivosti, ne ponuja le nekaj povsem novega, ležerne drže na 156 konjskih močeh, ampak pravo samopostrežbo možnosti, 60 ergonomskih prilagoditev za »customizacijo« po potrebi voznika.
Polaganje z nogami naprej
Vžgeš ga brez ključa. Ima LED-osvetljavo, posebno dnevno luč, bluetooth modul. Računalnik nadzira vse živo, zaslon je boljši kot pri televizorju in pametnem telefonu skupaj. Prek njega spreminjaš način vožnje in posebnosti v njih.
Dvovaljni L-motor, 1.262 kubičnih centimetrov, izhaja iz Ducatijeve testastrette, opremljen je z najnovejšo Ducatijevo elektroniko, ki omogoča tri načine vožnje: mestno, potovalno in športno. Že mestna daje več kot dovolj moči.
Ob vsej velikanski dolžini je nujna 240 milimetrov široka zadnja pnevmatika, ki nezgrešljivo prenaša moč na podlago in ponuja zanesljiv oprijem. Podpira ga varnostni paket z odličnimi zavorami, najnaprednejšim sistemom ABS in nadzorom zdrsa.
Brutalno zmogljiv, s 114 kilovati oziroma 156 konjskimi močmi. Glede na svojo geometrijo pa presenetljivo lahek za upravljanje, z obilico navora in 40-stopinjskim kotom nagiba (temu se ne more približati noben ameriški low rider), vabi k drznemu polaganju v ovinek, če le nimaš na zadnjem sedežu konkretno težkega sopotnika. V tem primeru se lahko tudi malo upre gravitaciji.
Zakrinkani superbike?
Ves je narejen za razkazovanje, vseeno pa ponuja veliko uživanja v vožnji. Čeprav lahko njegova postava križanca med športnostjo in križarjenjem spodbudi k prepričanju, da bi lahko bil cruiser, vožnja hitro razkrije, da gre bolj ali manj za zakrinkani superbike. Že uvodno dodajanje plina ti požene krvni obtok, prek sto kilometrov pospeši z radostnim tuljenjem in vsako, četudi le rahlo nadaljnje dodajanje plina motorju stalno dodaja nove valove moči. Največ je pokaže med 4.500 in sedem tisoč vrtljaji.
Na cesti je bolj malo od cruiserja, pravijo nekateri, drugi trdijo, da je s patentirano Ducatijevo individualnostjo in resnimi zmogljivostmi to pravi cruiser. Oboji imajo prav, z xdiavelom je mogoče odlično potovati za nosom, brez posebnega cilja, zgolj zaradi vožnje same, hkrati pa je res, da začne pod tri tisoč vrtljaji nezadovoljno pojemati in spuščati tisto kovinsko klokotanje, ki ga sovraži vsak mehanik (tega raje ne recite ducatistu).
Lahko se izstreliš
Kronski dokaz, da si zajahal hudiča, je DPL, Ducati Power Launch, funkcija za izstrelitev, za tiste, ki radi vozijo po zadnjem kolesu in kurijo gume. Ima tri nastavitve, aktivira se z gumbom, s polno odprtim plinom in počasnim spuščanjem sklopke. Potem te izstreli, elektronski sistem pa poskrbi, da ti ne odnese riti. V Sloveniji te funkcije menda ni preizkusil še nihče, v Angliji si je na testni vožnji to upal neki novinar in potem so vsem drugim odsvetovali nadaljnje preizkušanje.
Slabše jo z Ducatijevim hudičem odneseš na kakšni strmi, ozki cesti s slabim asfaltom (in, bognedaj, jesenskim listjem), tam je v vsej svoji inženirski lepoti in športnosti predolg in premalo vodljiv.
Super je, ker so pri Ducatiju (prvič) kardan zamenjali s pogonskim jermenom, ki skrbi za neposrednejši odziv ob ožemanju plina in več kot odtenek bolj tekočo vožnjo. Menjalnik ostaja spodobno trd, rad dokaže pregovorno robustnost, še posebej, ko na prestavni nožici iščeš prosti tek, bodisi pri prestavljanju navzdol bodisi navzgor.
Za solopartije
Kljub odlični vodljivosti je treba na xdiavelu ves čas delati in ostaja daleč od japonske prijazne (pol)avtomatike, ki bi vozila kar sama. Xdiavelu pač ne pritiče niti vetrobransko steklo, kaj šele torba (kovček), ki podobo motorja naravnost uničita, ne le pokvarita. Paket touring sicer kot dodatek ponuja oboje, v osnovni različici pa ni niti najmanjšega prostora, recimo pod sedežem, za ključe in mobitel. Pred leti, ko me je mikala Bimotina predelava monsterja (DB3 mantra), mi je prodajalec razložil filozofijo takšnega motorja: vozi se brez prtljage, zgolj s kreditno kartico v žepu.
Minimalističen naslon napeljuje k spoznanju, da ni preveč zaželen niti sopotnik (vsi moji so sicer trdili, da je zadnji sedež udoben). Xdiavel je motor za dolgo pot, vendar kot v tisti rockovski popevki: ko potuješ, potuj sam.
Koga lahko navduši ta, več kot 20 tisoč evrov vreden motor? Za odgovor bi kljub xdiavelovemu posebnemu značaju in zmogljivostim potrebovali malo domišljije. Recimo: bili so trije prijatelji, v letih, ko je treba ego potolažiti z dodatno igračo. Dva sta imela harleyja z vsemi »custom« dodatki. Tretji si je zanalašč kupil xdiavela. Frustracija prijateljev je bila popolna, motoristična pomlad pa zelo razburljiva.
Foto: Aleš Beno
