Pickupi so prav poseben svet, kjer veliko štejeta tradicija in ugled, v njem pa je z zlatimi črkami zapisana tudi japonska Toyota. Njen hilux se je v skoraj pol stoletja svojega obstanka že neštetokrat dokazal v najbolj zahtevnih razmerah, ko je na svojih plečih sprva kot delovni stroj in pozneje kot vozilo za prosti čas do cilja sredi puščave ali v globok objem gozdov dostavil ali privlekel na kubike in tone živil, raznega materiala, predmetov, orodja in tudi orožja, več glav živine ter na konec sveta brezkompromisno in varno pripeljal mnoge ljudi.
Vse to je Toyotin hilux počel ob vsaki priložnosti, še najraje tam, kjer je prostor le za najbolj iznajdljive, nad šibkimi pa hitro pade zastor. Ovire, ki sta mu jih podstavljala človek in mati narava je igraje premagoval, naj je šlo za puščave, pragozdove, strme klance, neskončne stepe in savane ali pa hladne pasti severnega tečaja.
Če je bilo treba vmes s poti premakniti petkrat težji tovornjak, prevoziti Antarktiko, splezati skoraj na streho sveta ali prepeljati ogromno kamel, je šlo pri tem zgolj za sladko popestritev v hiluxovem vsakdanu, njegov ugled in sloves pa sta se obenem naselila v vse pore sveta.
Zaradi vsega tega si je Toyotin legendarni poltovornjak v osmi generaciji prislužil prav poseben paket opreme Invincible oziroma nepremagljiv, ki še bolj poudari njegove neizprosne »macho« lastnosti, kot so vzdržljivost, trpežnost, robustnost, vsestranska uporabnost in zmogljivost – tudi po zaslugi odličnega štirikolesnega pogona, reduktorja, mehanske zapore zadnjega diferenciala, 28-centimetrske oddaljenosti avtomobila od tal in še čemu.
Hilux namreč ponuja še 3,5-tonsko vlečno zmogljivost in 1.040-kilogramsko nosilnost tovornega dela, pri premagovanju terena pa mu pomagajo še 31-stopinjski vstopni in 26-stopinjski izstopni kot, zaobljeni robovi prečnih delov, zaščita podvozja in 52-centimetrski hod zadnjega kolesa.
Za potrebe vleke in suverenega obvladovanja terena je opremljen še s sistemom za nadzorovan spust (samodejno vzdržuje hitrost 5-7 km/h, voznik le drži volan), ki deluje tudi vzvratno (!), sistemom za aktivni nadzor zdrsa (pomaga da vozilo ne obtiči na terenu) ter sistemom za pomoč pri speljevanju v klancu.
Pred tedni nam je vse to prišlo prav na petsto kilometrih skozi savano, puščavo, čez skalno gorovje in sipine afriške Namibije. Hiluxa namreč izdelujejo v njeni soseščini, v Južni Afriki, zdaj pa je pot končno našel tudi do Slovenije. Poltovornjaška srenja, ljubitelji »hard core« avtomobilov, mnogi gozdarji, delavci, lovci, zidarji,… in seveda nova ali prenovljena konkurenca – vsi so že nestrpno čakali na novega hiluxa, ki vozniku in potnikom v kabini bolj kot kadarkoli prej ponuja vsebino športnih terencev.
Pickup v slogu osebnih vozil pozna dva vozna načina (Eco in Sport), vozniku so v pomoč 4,2-palčni barvni večinformacijski zaslon, 7-palčni zaslon na dotik za upravljanje infozabavnega sistema ter vzvratna kamera, k večjemu udobju pa pripomorejo samodejna klimatska naprava, hlajeni predal, priključki za povezavo z raznimi gadgeti in pametni ključ. Zadnja klop ponuja dovolj prostora, ob tem sedenje tam ni utrujajoče tudi na daljših poteh.
Hilux je ob tem izdatno zvočno zatesnjen, opremljen pa je tudi z varnostnimi sistemi Toyota Safety Sense. Sistem, ki vključuje samodejno zaviranje v sili zazna tudi pešce, prepoznava prometne znake in opozarja pred nenamerno menjavo voznega pasu.
Sami smo bili tako neučakani, da smo hiluxove mogočne mišice v potniški različici Double Cab (od 30.900 evrov z DDV) odšli potipat v Srbijo. Seveda ne na Knez Mihajlovo v prestolnici, kjer bi pešci mimo 5,35 metra dolgega in 1,86 metra širokega orjaka morali napraviti kar velik ovinek, ampak v bližnji center varne vožnje Navak.
Na poligonu smo se seznanili s »teorijo«, nato pa med nevihto leta in poskakovanjem po slabih srbskih cestah (zadaj so listnate vzmeti - Navara NP300 se lahko pohvali z večtočkovnim vzmetenjem -, ob tem je podvozje zaradi večje nosilnosti bolj trdo in s praznim kesonu neudobno) odhiteli v objem krute narave – na Fruško goro.
Motor zmore 110 kilovatov (150 KM), kar je morda (pre)malo, in 400 Nm navora, kar je načeloma dovolj, pri tem se agregat odlično razume z novim 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom. Konkurenca po motorni plati ponuja več – v ostalih delih sveta je hilux na voljo še z nekaj motorji, tudi 2,8-litrskim turbodizlom.
Na Navaku smo že rahlo »ugriznili« v teren, vendar se je na trenutke zdelo, da bi ga hilux zvozil tudi v načinu 2WD – torej s pogonom zgolj na zadnji kolesni par. Ne, ker bi bil poligon slab ali tehnično nezahteven, ampak zato ker je hilux tako dober.
Ustrašil se ni niti skoraj meter globoke vode, prečnih nagibov ter vzponov in spustov po 40-stopinjskem klancu. Meja zanj je bržkone precej bližje nebu, ob elektronskih pomočnikih pa se je izkazalo tudi vzmetenje z za 10 cm povečanim hodom glede na predhodnika, zaradi česar hilux brez težav prepleza tudi kako večjo skalo.
Po od dežja uničenih, blatnih in razdrapanih poteh skozi gozdove in lovišča Fruške gore skal sicer nismo preskakovali, smo pa tam našli vse tisto, kar je hiluxa postavilo na malce bolj resen preizkus. Prvi del kamnite poti skozi gozd smo igraje premagovali s pomočjo štirikolesnega pogona (način 4H), ki ga je možno vklopiti do hitrosti 100 km/h, še največjo oviro pa so ob vožnji skozi gosto rastje pomenile mere hiluxa.
Ker je ponoči padla velika količina dežja, je bil nacionalni park na nekaterih delih podoben džungli po tem, ko jo prečeše monsun. Razen nekaj ptic in ruka jelenov nekje pod vilo Ravne bivšega jugo veljaka Rankovića-Leke v objemu narave ni bilo moč slišati nič drugega, kot vztrajno mletje vseh štirih pogonskih koles hiluxa po spolzkih poteh od »Titove in Lekine« vile proti jezeru Moharač.
Pot do tja je vodila po zelo spolzki poti, kjer so nam pri varnem napredovanju poleg odločnega plina pomagali tudi reduktor (način 4L), zapora zadnjega diferenciala in elektronski pomočnik pri spustu.
Blato je na posameznih odsekih objemalo vsa štiri kolesa, kot da jih ne bo nikoli več spustilo, vendar kaj več kot nekaj umetniških potez po pločevini ni pustilo.
Ob idiličnem jezeru je bilo blata že toliko, da bi nas peš pokonci obdržali zgolj škornji, a hiluxa kot da je vse skupaj zabavalo. Občasno je ob iskanju oprijema v globokih kolesnicah pomigal z ritko, a še to predvsem na račun povsem cestnih gum.
Vrag je odnesel šalo, ko smo zavozili v »dvorišče« lovišča Vorovo in hiluxa poslali v družbo veliko večjih od sebe. Razmere so bile zaradi deževne noči takšne, da so še težka mehanizacija in traktorji previdno iskali svoj oprijem.
Ali gremo? »Rangerji« se s svojim dusterjem niso želeli spustiti v dvomljivo avanturo in so raje naredili krog, sami pa smo odločno zapeljali v blatno pot proti lovski koči, ki so jo za nameček zaznamovali vzponi in spusti, na eni strani trava na drugi pa mogočna drevesa.
Hilux se je izkazal za nepopustljivega tudi v takšnih pogojih, brez težav smo ga usmerili tudi v ožino mimo podrtega drevesa, za potrebe fotografiranja pa smo se tudi večkrat »vkopali«. Z nežnimi pritiski na stopalko za plin je ob pomoči vse svoje trdožive in zmogljive mehanike speljeval v blatu znova in znova ter delal kroge lahkotno, kot bi bil na gledališkem odru.
Toyota je z novim hiluxom dokazala, da je še nadgradila tehniko in lastnosti njihovega neustrašnega garača , ki vozniku v najbolj zahtevnih razmerah odpirajo pot do cilja. Z njim odpade vsaka negotovost za volanom, obenem pa je v še tako zahtevnih razmerah dobro poskrbljeno za počutje, udobje in varnost vseh potnikov in tovora.
Foto: Gašper Pirman, Avtomobilizem.com, Toyota
