Novi sportage je opazen korak naprej v številnih pogledih, a odločilna je po vsej verjetnosti karoserijska obleka, rezultat evropske (nemške) oblikovalske ideje.
Vprašanje za zelo velik denar: kaj pri avtomobilih najbolj ugaja, je najpomembnejše? Tehnična naprednost, oblika, zanesljivost, varnost? Kombinacija naštetega, jasno. Sportage, kompaktni športni terenec, ima marsikaj. Ampak najprej se opazi karoserijska podoba. Ta nosi podpis Petra Schreyerja. Nemec tam doli riše korejske avtomobile. In gre mu dobro, zelo dobro. Schreyer je prerodil zunanjo podobo južnokorejskih avtomobilov - ne le tistih, ki vozijo iz Kie, temveč tudi hyundaiev, kajti Hyundai Motor Company je lastnica Kie in rojeni Bavarec je že nekaj časa prvi človek oblikovanja ene in druge avtomobilske hiše. Je tudi prvi Nekorejec, ki je postal eden izmed predsednikov. Priznanje, ki dokazuje, da je visoko cenjen. Če bi bilo drugače, bi bilo narobe.
Zrisal ga je oče audija TT
Novi sportage je nedvomno narejen po evropskem okusu, čeprav je ta precej težko določljiv. Naj nam bodo kie in hyundaii navzven všeč ali ne, nesporno dejstvo je, da so južnokorejski avtomobili zadnjih let drugačni ali kar daleč od nekdanje dolgočasnosti, povprečnosti, skoraj ubijajoče uniformnosti. Tudi zato se Schreyerju, ki je v evropskem avtomobilskooblikovalskem svetu še najbolj znan kot oče audija TT, nam pa malenkost bolj pri srcu tudi zaradi tega, ker je očitno precej vplival na »našega« Roberta Lešnika, pomembnega moža oblikovanja pri Mercedes-Benzu, skoraj spoštljivo klanjajo. Da je vedno oblečen v črno in nosi očala, ki jih riše sloviti Philippe Starck, sta zgolj rumeni zanimivosti.
Sportage novih časov je oblikovno svež, vendar nekako klasične suvovske podobe. Predvsem je skladen, pri čemer opaziš gubo na boku, tudi ne preveč diskreten spojler nad zadnjimi vrati, velika, v tem primeru kar 19-palčna (doplačljiva) kolesa. Vsaj z zadnjega konca se zdi nekako tako, kot bi se športnoterenski korejec kompaktnega razreda sramežljivo spogledoval s precej večjim in prestižnejšim X5. Prav, oči vidijo po svoje, a če je v tem vsaj kanček resnice, že ne more biti slabo.
Zrasel je skoraj v vse smeri
Čeprav je že precej časa v modi zmanjševanje dimenziij, teže, izpustov in vsega mogočega, je sportage zrasel tja in tam, kjer je vsaj malce logično: v dolžino se je potegnil na 448 centimetrov (plus štiri centimetre oziroma točno toliko kot novi VW tiguan), medosne razdalje je za 267 centimetrov (tri centimetre več). Višina je ostala enaka, prav tako širina. Posledično je več prostora za glave spredaj in zadaj, še bolj opaziš, da ni prostorsko podhranjen tedaj, ko gre za kolena.
Prtljažnik je nekako standardnega volumna, pri čemer se številke malenkostno razlikujejo glede na to, ali je v njem rezervno (zasilno) kolo ali zgolj set za popravilo pnevmatike. Sportage zmore ponuditi 503 litre (s setom) ali 491 litrov, ko je tam rezerva. Prtljažnik tako rekoč nima nakladalnega roba, stene so ravne, ima dvojno dno, zadnja sedežna klop je prevračljiva in zložljiva v razmerju 60 proti 40 (tedaj je na voljo 1.480 litrov, kar tudi ni rekordno v tem razredu).
Udobje, prostor in preglednost
Sedi se nekaj više (trebuh avta je sicer od tal oddaljen dovolj terenskih 17 centimetrov), dva spoštljivo udobno, tretji v sredini je, jasno, precej na slabšem. Tudi po višini ni zadrege, prav in praktično je, da je dno prtljažnika tedaj, ko je zadnja klop zložena, ravno. Vidi se nazaj spodobno, to pa tudi zaradi tanjših zadnjih opornikov strehe in nekaj višjega stekla v zadnjem oknu oziroma vratih. Idealno pa seveda ni - kot pri večini sodobnih avtov oziroma suvov ne.
Z armaturno ploščo, njeno obliko, kakovostjo materialov, armaturo in vsem drugim, kar je pomembno predvsem za voznika, moraš biti zadovoljen. Tudi v ergonomskem pogledu ni pomanjkljivosti in na dlani je, da je sportage četrte generacije tudi v tem pogledu dokaz opaznega napredka.
Čarovnija za 550 evrov
Predvsem moraš ceniti kup elektronike, ki ti olajša vožnjo ali jo naredi varnejšo. Dobro je deloval sistem za ohranjanje avta na voznem pasu (LKAS), tudi elektronika, ki je samodejno preklapljala med dolgimi in kratkimi lučmi, je bila v redu oziroma ni zamujala. Prav tako zvočno opozorilo vozniku ob nenadzorovanem zapuščanju prometnega pasu ni bilo tako bučno kot cerkveni zvonik. A najbolj je ugajalo samodejno odpiranje prtljažnih vrat (pametna vrata, pravijo temu). Nobenega brcanja pod odbijač in podobnih vaj - greš le mimo in prtljažnik se s piskom odpre. Dobra »čarovnija«. Seveda moraš imeti ključ v žepu in dodatnih 550 evrov.
Značaji športnih terencev so različni. A ta sportage se ni majal in še manj pokimaval, na novo zasnovan električni servo volan je znova dokaz drugačnih časov, vzmetenje je - to je predvsem občutek - veliko bolje kot prej dušilo tresljaje in udarce grobega vozišča, tudi zvočna zatesnjenost je prepričljivejša. Kaj zmore štirikolesni pogon v resnejših terenskih okoliščinah, je težko reči, a da je koristen na spolzkem oziroma mokrem, pač šteje.
Veliko moči, povprečen motor
Skoraj najbogatejša oprema in najmočnejši pogonski agregat. Kombinacija je nekako logična. Dvolitrskemu dizlu s 136 kilovati in 400 newtonmetri navora so dodali klasičen šeststopenjski samodejni menjalnik. Nič spornega, tudi nič izrazito navdušujočega. Motor je nekoliko preveč neodziven, pričakoval bi več živahnosti, čeprav so zmogljivosti spodobne (dobrih 200 kilometrov na uro največje hitrosti, 9,5 sekunde do 100 kilometrov na uro). Pri porabi - tam okoli 8,5 litra v povprečju - se zamisliš, še posebej, ker ni bilo dirkaškega pretiravanja ali terenskega preganjanja. No, nihče ni popoln, je vedel že zdavnaj pozabljeni Jack Lemon v še bolj pozabljenem filmu Nekateri so za vroče ...
Četrti sportage se vozi v velikih gumah, kajti že tretji je bil tržno zelo prepričljiv. A napredek je opazen, občuten, prepričljiv. Ne nazadnje številke kažejo, da je letos z naskokom najbolje prodajana kia na evropskem avtomobilskem prostoru. Schreyer je vreden vsakega evra, pravzaprav vona.