Kako je velikana ocenil elektronski analitik prihrankov

Še pred nedavnim so bili različni ekopripomočki v avtomobilih zgolj ali predvsem za okras. Želja po večji okoljski prijaznosti pa je postala nuja, zdi se, da tudi eden izmed pomembnejših elementov tržnega (ne)uspeha - vsaj v razvitem svetu.

Precej logično oziroma pričakovano je, da je podobno usmerjen tudi Nissan in s tem športni terenec x-trail. Vsaj načeloma je tako, da so resnejši športni tereneci - in »naš« ­x-trail­ zaradi postave, opazne oddaljenosti trebuha od tal in tudi možnosti zmogljivejšega štirikolesnega pogona - okoljsko še malo bolj na preizkušnji kot klasični avtomobili. Aplikacija Eco driving score (EDS) pa je tisti elektronski pripomoček oziroma dodatek, ki naj bi njegovo vožnjo naredil varčnejšo in s tem ekološko sprejemljivejšo.

Težko dosegljiv cilj ­je številka 100

Eco driving score je analitik, ki svoje »ugotovitve« vozniku sporoča prek zaslona na dotik. Začne delovati takoj, torej tisti trenutek, ko avto spelje (»pull away«), nato med samo vožnjo (»cruise«), poroča pa tudi o stopnji zmanjšanja hitrosti, torej o zaviranju (»decelerating«), ki je prav tako pomemben dejavnik ekološke vožnje. Dosežek EDS je torej povprečje vseh treh dejavnikov, ki jih meri s točkami do vrednosti 100. Več ko jih zbereš, bolj okoljsko voziš in navsezadnje tudi manj porabiš ter s tem varčuješ. In prav pri tem se pokaže, da je zelo pametno navodila prebrati prej, in ne šele pozneje ...

Po poteh varčne vožnje

Ker smo pogosto ujetniki navad, je pač tako, da imaš v mož­ganih zapisan stereotip: če in ko varčuješ z gorivom in hočeš v zrak spustiti kar najmanj škod­ljivega, je logično, da je zbirek točk čim manjši. No, pri EDS je obrnjeno - več točk je na tvojem kontu, boljši je rezultat. Zato tisto o branju navodil še prej, preden se lotiš vsega, kar ponuja oziroma omogoča EDS. Eco driving score je bil v x-trailu na preizkušnji v treh načinih vožnje. Prvi je bil opravljen v mestu, kjer bi utegnil biti rezultat med slabšimi - veliko je speljevanja in ustavljanja, pa seveda zaviranja in še marsičesa, kar ni v prid ekološki vožnji. Ta je bila večinoma opravljena v visokih prestavah pri nizkih hitrostih, kar je sicer star, a še vedno upoštevanja vreden nasvet pri ogrevanju motorja, to pa je v prid porabi in izpustom škod­ljivih plinov.

V mestu nam je pokazal 77 točk

Agregat se je v tem primeru večinoma zavrtel do dva tisoč vrtljajev v minuti, hitrost ni presegla 70 kilometrov na uro (pa saj v mestu oziroma naselju še toliko ni dovoljeno!), sem in tja se je zdelo, da si že skoraj ovira na cesti. Povprečna poraba, merjena po tistem, kar je kazal računalnik, je bila v najboljšem primeru okoli 4,6 litra in v najslabšem nekako 7,4 litra. Pod črto je EDS pokazal ugoden dosežek - 77 točk. Pokazalo se je, da mestna vožnja le ni vedno zelo problematična oziroma da je mogoče z nekaj obzirnosti doseči marsikaj.

V razponu med 66 ...

Drugič in tretjič je bil EDS na preizkušnji na 150 kilometrov dolgi poti, pri čemer je bilo približno 120 kilometrov opravljenih po avtocesti, preostalo pa po lokalnih oziroma magistralnih cestah. Razlika je bila v načinu vožnje: prvič z željo po vsaj približnem spoštovanju prometnih predpisov oziroma hitrostnih omejitev, brez izrazitega pospeševanja, pa tudi zaviranja - kolikor je šlo, saj to pač ni vedno v domeni voznika. Drugič smo se vozili občutno drugače: precej pogosto med 130 in 140 kilometri na uro (na trenutke celo hitreje, občutno hitreje), z veliko zavestnega pospeševanja, vendar ne izrazito grobega. In? Rezultata nista bila tako narazen, kot bi pričakoval.

V prvem primeru se je nabralo 66 točk, povprečna poraba pa je bila nekako 6,5 litra. To je tudi pomenilo, da je mogoče z neagresivno, naj rečemo nekako povprečno običajno vožnjo privarčevati kar nekaj evrov in hkrati pripomoči k večji okoljski prijaznosti avta in avtomobilske vožnje nasploh.

... in 63 točkami

V drugem primeru je bilo točk 63. To pomeni, da je bila razlika majhna ali precej manjša, kot bi človek glede na način vožnje pričakoval, pri čemer je bila povprečna poraba za skoraj dober liter in pol večja kot v prvem načinu. Omembe vredno je tudi to, da je bil čas trajanja vožnje v obeh primerih skoraj enak ali vsaj ne občutno različen. Je pa po drugi strani res, da je motor večino svojega dela kljub vsemu opravil v območju med 2.500 in tri tisoč vrtljaji, kar za dizelski agregat ni pretirano priganjanje.

Koristna aplikacija, če vam je kaj do porabe

Torej - je aplikacija Eco driving score koristna, smiselna, uporabna? Je, o tem pač na more biti nobenega dvoma, vendar z dodatkom - če ti je kaj do vsega tega, kar ponuja. Kdor se ne zmeni za porabo in še manj za izpuste škodljivih plinov v ozračje, je verjetno nikoli ne bo upošteval oziroma uporabljal. Tisti, ki pa s(m)o drugačni, bmdo vsaj z enim očesom vedno na zaslonu, kjer so prikazani podatki EDS. Lahko bi rekel, da vaja dela mojstra (ali vsaj varčevalca) in da je Eco driving score prijazen ter koristen pripomoček. Navijam za zadnje, ker okoljska prijaznost avtomobilov že dolgo časa ni moda. Ali vsaj ne bi smela biti.

Foto: Miloš Milač