Do Kölna, sedeža evropskega Forda, te iz finančnega središča Evrope cesta popelje v slabih dveh urah, hitri vlak pa 180-kilometrsko razdaljo od Frankfurta premaga v le 49 minutah. Nato do Osla odrinemo s Fordovim luksuznim SUV.
Odločitev je lahka, sploh ker bi v Sloveniji v tem času po tirih menda prišli celo iz Ljubljane do Kamnika in ker bomo še veliko časa na cesti. Naš cilj je namreč dobrih 1.200 kilometrov in 14 ur vožnje oddaljena prestolnica Norveške, kjer so milijonarji tako pogosti kot pivovarne v Nemčiji, standard pa tako visok, da si na glavni promenadi Karl Johans tudi povprečen Nemec privošči le pivo ali dve.
Po natančno 49 minutah vožnje s hitrostjo prek 300 kilometrov na uro si v Kölnu izbojujemo ključ že na pogled atraktivnega edgea v zelo opazni oranžni barvi, z najbogatejšo opremo sport in močnejšo različico dvolitrskega biturbodizla TDCI s 154 kilovati oziroma 210 konji.
Standardno je takšen 4,81 metra dolgi športni terenec opremljen s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom powershift, pogon pa je vedno speljan na vsa štiri kolesa. V osnovi je gnan prednji kolesni par, po potrebi pa se do 70 odstotkov navora spravi na zadnjo os ter do sto odstotkov na posamezno kolo, kar zagotavlja odlične vozne lastnosti.
S popustom 3.400 evrov takšen ford edge pri nas stane 50.850 evrov, s tem pa je tudi najdražji model v prodajni paleti - mustang je pač mustang. Ford je z obilnim športnim terencem, ki je občutno večji od kuge, kaj šele ecosporta, vstopil tudi v razred premijskih športnih terencev.
Z udobjem, prostornostjo, dolgim seznamom serijske opreme in ceno pa pri nas ne želi igrati zgolj obrobne vloge. Letos naj bi našel 30 kupcev, prihodnje leto pa 60.
In to ne le takšnih, ki jim je 4,52 metra dolga kuga nemara premajhna. Ford želi z edgeem pri nas prepričati tudi predsednike uprav, direktorje in poslovneže. Cena je gotovo med aduti, saj je primerljivo opremljen edge za približno petino cenejši od nemških premijskih tekmecev.
Z njimi naj bi se uspešno kosal tudi s prostorom za pet potnikov v notranjosti, ki jo krasijo zelo dobri materiali in dovršena izdelava, s 602-litrskim prtljažnikom, udobjem na daljših poteh, bogato opremo in tudi drugačnostjo. Zajetna maska hladilnika, ostre športne linije, visoki boki, strmo padajoč rob strehe in zadnje luči namreč poskrbijo, da se edge hitro loči od konkurence, poleg drzne oblike pa je med aduti tudi serijska oprema.
Ta med drugim obsega navigacijo, dvopodročno klimo, klimatizirana sedeža (hlajenje in ogrevanje), sistem za aktivni nadzor šumov in vzvratno kamero.
Kupec dobi tudi Fordov sync z glasovnim upravljanjem, osempalčni zaslon na dotik ter moderne varnostnoasistenčne sisteme, kot so sistem za preprečevanje naleta pri nizkih hitrostih s funkcijo prepoznavanja pešcev, zaščita pred prevračanjem, pomoč pri ohranjanju smeri na voznem pasu, prepoznavanje prometnih znakov ter radarski tempomat.
Prav ta se je v kombinaciji z dobrim samodejnim menjalnikom odlično izkazal v večkilometrskih kolonah mimo Hamburga, brez katerih na 670-kilometrski poti do danskega Koldinga preprosto ni šlo.
Edge je stotnije kilometrov nemških avtocest sicer požiral z lahkoto, udobni, v vse smeri električno nastavljivi in hlajeni usnjeni sedeži so ponujali zgledno oporo telesu, na dveh vmesnih postankih pa smo iz njih skočili sveži in spočiti. Dobrih sedem ur poti je tako minilo, kot bi mignil, kar bodo znali ceniti tisti, ki se na poslovnih ali zasebnih poteh veliko vozijo.
Med krajšim obiskom obmorskega Koldinga je to pot beli edge navdušil s prilagodljivim volanskim mehanizmom, ki omogoča za 30 do 40 odstotkov manjši napor pri vrtenju volana. Zaradi štirikolesnega pogona in 20-centimetrskega odmika od tal smo 260 kilometrov pozneje brez skrbi zapeljali na eno izmed peščenih plaž v bližini mesta Løkken, nato pa pot nadaljevali proti Hirtshalsu.
Velikanski trajekt je reko sive pločevine z na daleč opaznim oranžnim odtenkom požrl v nekaj minutah, po izkrcanju in mejnih formalnostih 170 kilometrov oziroma tri ure in pol pozneje v Larviku pa smo se na zadnjih 130 kilometrih poti proti Oslu še najbolj zanašali na edgeevo prepoznavanje prometnih znakov.
Podobno kot standard v najbogatejši evropski državi, kjer je povprečna plača štiri tisoč evrov, so tam namreč visoke tudi kazni, takšen sodoben elektronski pripomoček pa je v takšnih razmerah še kako dobrodošel.
Z dobrimi tisoč kilometri pod zadnjico in povprečno porabo 7,5 litra smo izlet še malo podaljšali ter ob lagodni vožnji mimo kraljeve palače, Opere, srednjeveškega dvorca Akershus, modernih nebotičnikov in luksuzne četrti Aker Brygge ugotovili, da je edge res dobro pripravljen za tekmovalni boj s prestižnimi SUV, kjer so pojem audi Q5, volvo XC60 in volkswagen touareg.
