Zadnjih pet let se je avtomobilski okus, posledično tudi trg, močno spremenil. Enoprostorci počasi izgubljajo delež, močno napredujejo športni terenci - ti zaradi popularizacije postajajo hibridi karavanov in enoprostorcev, da bi zadovoljili čim več želja in okusov hkrati. Med enoprostorci se nekako dobro držijo še kompaktni in majhni, pa še ti se v novih generacijah spogledujejo s SUV oblinami.
Ob tem se zdi, da so kupci skoraj pozabili na tiste prave, velike enoprostorce v katerih tretja sedežna vrsta ni le stvar zapisa v tehničnih podatkih in prodajni adut na ceniku, ampak je tam tudi in predvsem zaradi uporabnosti. Pri tovrstnih enoprostorcih je prostor prvo merilo uporabnosti, moda in še kaj mu zvesto sledijo, prostorninski litri tisti pravi, ne pa skriti med vijake in v majhne predale pod prtljažnim dnom.
Eden takšnih, ne zamerite mi - dinozavrov, je enoprostorska seat alhambra, ki nas je v začetku marca letos zapeljala na dva tisoč kilometrsko pot do avtomobilske Ženeve in nazaj, z vsakodnevnim ovinkom v francoskih Benetkah - Annecyju.
Ko načrtuješ takšno pot, veš da se bo prisedlo še nekaj novinarskih kolegov, med njimi tudi dekle s prostornino kovčkov trikrat večje od nje, je edina rešitev za udobno potovanje kombi. Takšen kot je trafic ali vivaro sicer ustreza s prostorskega vidika, ne pa tudi z vidika udobja, hitrosti, dinamike, okretnosti in občutka, da sediš v ozaljšanem dostavniku, ker veliki kombiji to pač so, s sedeži in nekaj opreme seveda.
Druga, brez dvoma boljša, a tudi dražja izbira je velik enoprostorec. Teh je na trgu malo oziroma izginjajo, seatova alhambra namreč sodi v izumirajočo vrsto. Kar se vsaj z vidika cene, prostora in drugih lastnosti zdi nelogično, a trg pogosto deluje neracionalno, nič novega.
Kaj nas je pri njej tako navdušilo? V prvi vrsti mere, ki so ravno prav izkoriščene, brez večjih kompromisov. Dolžina 4,85 metra obljublja prostornost, dejansko pa jo zagotovita šele 1,9 metra širine in 1,72 metra širine in karoserijske poteze brez tako sodobnega pridiha kupejevstva (padajoča streha, dolg motorni pokrov) ali športnih terencev (visoki boki in posledično manjše steklene površine, večja oddaljenost od tal ter nižja streha - renault espace). Klasično oblikovanje morda res ni tako seksi kot pri kompromisnežih blizu alhambre, a ponuja resnično uporaben prostor.
V primerjavi s potniškimi dostavniki pa je alhambra nižja, bolje zatesnjena, prijetnejša in predvsem bolj osebna (z vidika avtomobilskega razreda) in prav nič dostavniška. Mere so ob tem obvladljive, s pomočjo kamere in senzorjev tudi parkiranje ni oteženo. Majhen pa ta avto ni, to je jasno.
Zelo osebna ja tudi ureditev potniške kabine, od elegantne armaturne plošče, merilnikov, zaslona na dotik, do asistenčnih sistemov in druge opreme. Predalov je veliko, ob tem do uporabni in veliki. Sedeži so se na dvatisočkilometrski poti izkazali za udobne, ravno prav čvrste, več kot dovolj prostora je tudi v srednji vrsti ter, s tem je izpolnjena obljuba tega razreda, na šestem in sedmem sedežu. Ker oba redko potrebujete pa je mogoče enega ali oba podreti ter s tem povečati prtljažni prostor. V vsakem primeru v alhambri ostane (do zadnje police ali roloja) 300 litrov prostora, ob petih sedežih pa kar 955 litrov, te pa je težko, res teko napolniti.
Po lanski prenovi, ki je alhambri nekoliko napela kožo okoli oči, ji zloščila nekatere poteze, dodala asistenčne sisteme, je pod pokrovom prostor našla tudi zadnja generacija dizelskih motorjev. Dvolitrski dizel v testni alhambri povezan s sedemstopenjsko avtomatiko z dvema sklopkama je zmogel 110 kilovatov, le sedem več kot prejšnji, a je razlika večja kot se je sprva zdelo. Skoraj 1,9 tone suhe mase in okoli 500 polne (s potniki in prtljago) je dvolitrski motor premagoval nestresno in nezahtevno, obenem pa je znal še varčevati z gorivom.
Alhambra je tiho in hitro požirala kilometre avtoceste do Milana, pri stalni hitrosti 130 kilometrov na uro je polno naložena spila 6,2 litra plinskega olja na sto kilometrov, kar je le liter več od tovarniške povprečne porabe. Skozi slikovito dolino Aoste se je poraba povzpela na 6,5, pri plezanju do predora Mont Blanc, ki je bil v prvih dneh marca obdan s snegom, pa na dobrih sedem litrov, z njo smo se povzpeli do predora Mont Blanc in na drugi strani spustili do Ženeve. Na poti nazaj se je spustila na 6,6 litra, kar je glede na obtežitev in razgibano cesto, odličen rezultat predvsem pa priča, da motor ni podhranjen in, da je izbira 135 kilovatnega turbodizla predvsem stvar prestiža, ne racionalnosti.
Še cena. Alhambra s paketom style stane 30.762 evrov (ob hišnem financiranju) oziroma 1.500 evrov več kot pri nakupu z gotovino. Cena je nekaj tisočakov višja kot bogateje opremljenimi in razred manjši enoprostorci in pet tisočakov višja kot pri dvojčkih trafic/vivaro v potniški različici, s 1,6 litrskim biturbom po pokrovom. Izbira pa je, zlasti z vidika kompromisa med prostorom, udobjem, okretnostjo in ceno, v teoriji zanimiva širšemu krogu kupcev, kot ga alhambra najde v praksi - lani 265 registracij. Stvar mode, ne racionalnosti torej.
Foto: Miloš Milač