Če je pri živalih (in žal tudi ljudeh) cenjena čistost vrste, je pri avtomobilih drugače. Križanci, mešanci ali crossoverji so vse bolj popularni, a vendarle precej daleč od tistega, kar se že nekaj časa »dogaja« športnim terencem. V60 v varianti cross country hoče biti mešanec nekaj imenitnejše, premijske vrste.
Definicija mešanca ali križanca je bolj ali manj znana: ponujajo vsega po malem, s tem pa naj bi zadovoljili zelo raznolike potrebe in seveda okuse. Logika je razumljiva, k temu pa V60 cross country dodaja nekaj prej omenjene imenitnosti, kar pomeni, da se hoče primerjati z Audijevim A4 allroad, ki utegne biti prvi ali pa vsaj najbolj resni evropski tekmec.
Oznaka cross country je sprejemljiva: zaščita prednjega in zadnjega dela podvozja, plastične obrobe koles in 169-milimetrska oddaljenost dna od tal napoveduje večjo terensko uporabnost.
A tej ni naklonjen delni premijski značaj avta in tudi Volvojeva pozicija v avtomobilski druščini, saj se že dolgo primerja predvsem z nemško konkurenco iz Stuttgarta, Münchna in Ingolstadta. In ker V60 cross country v tej motorni kombinaciji nima štirikolesnega pogona, je na dlani, da mu kakšen resnejši terenski manever diši toliko kot kabrioletom poletna pripeka. V60 cross county je torej najprej križanec, o kakšni terenskosti ni ne duha ne sluha. Pika.
Notranjost je drugačna, s prepoznavnim Volvojevim pečatom. Ta mora ugajati predvsem tistim, ki jim gre nemško razumevanje avtomobila vsaj malenkost na živce. Tanka naslonjala sedežev in prav tako fina naslonjala za glavo, tanek sredinski del armature in zgolj en sam okrogel merilnik pred voznikom dokazujejo skandinavsko poreklo oziroma avtomobilsko filozofijo, ki pa ji brez škode »ukazujejo« kitajski lastniki. Sedi se nekaj višje, tudi zadaj dovolj udobno, čeprav sploh ne izjemno v smislu prostornosti. Skratka, notranje okolje V60 cross country ponuja mešanico drugačnosti, nekakšne nebahate imenitnosti, tako značilne za ljudi in življenje na evropskem severu. Da se nazaj vidi skromno, pa je že stalnica sodobnih avtov in V60 prav tako.
Skandinavec crossoverskega značaja pa kljub karavanski podobi ne ponuja kakšnega posebnega prtljažniškega razkošja. Dobrih 1240 litrov volumna ni nekaj, kar bi izjemno navduševalo. Uporabnost zaradi deljive zadnje sedežne klopi v razmerju 60/40 ni na škodi, praktičnosti koristi gumirana prevleka prtljažnega dna. To je dvojno, a izjemno plitko, v uteho je dovolj čvrst rolo in tudi mreža, ki preprečuje, da bi se ob sunkovitem zaviranju prtljaga razletela po potniški kabini - ali da bi vam pes med vožnjo skočil v naročje.
Ko je spredaj nameščen dizelski štirivaljnik z gibno prostornino 2,0-litra in s 110 kilovati (150 konjskimi močmi) - navora je za 350 newtonmetrov v območju med 1.500 in 2.500 vrtljaji) ni mogoče pričakovati kaj izjemnega. Gre za nekakšno družinsko kombinacijo - če to pomeni predvsem bolj umirjeno vožnjo - ki jo dopolnjuje tudi 8-stopenjski samodejni menjalnik. Ta volvo ni kilogramski težkokategornik (1.667 kilogramov suhe teže), a je odzivnost agregata nekako spokojna.
Toda končne in siceršnje zmogljivosti so kljub vsemu daleč od tega, da bi za volanom zardeval (210 kilometrov na uro, 9,1 sekunde pospeška do stotice). Bi pa lahko malce zardeli tam zgoraj v Göteborgu, kajti povprečna poraba 6,5 litra (med mestno vožnjo gre daleč tja proti osmim litrom!) je skoraj natančna dva litra višje od tiste, ki se jim je zapisala v tehnične podatke. Jasno, ne bodo zardeli, tako kot drugje ne.
Nenavadno je, da je bil V60 cross country v testni izvedbi tako rekoč podhranjen z asistenčnimi sistemi. Zakaj nenavadno? Najprej zato, ker bi smeli za 40.531 evrov, kolikor je stal avto, v tem pogledu pričakovati več. Po drugi strani pa Volvo svoj imidž že dolga desetletja uspešno gradi prav na pasivni/aktivni varnosti, bistvu sodobnih avtomobilov. In to imenitnosti, predvsem pa konkurenčnosti švedskega križanca zanesljivo ni v prid.
Foto: Miha Pečoler
