Rodil se je v časih, ko terenci še niso bili tako »športni«, kot so sedaj. S svojim imenom naj bi dokazoval evropski značaj in s tem ambicijo mešati štrene v razredu, ki tedaj še bil tako popularen kot zadnja leta. Prva generacija je bila uspešna, druga precej ali vsekakor manj, kot so si želeli, tretja se mora še dokazati. Ni povsem brez možnosti.
Sorento tretji deluje na pogled precej večje oziroma daljše, pa čeprav se ne potegne čez 4,8 metra (478 centimetrov) in je od predhodnika daljši za sploh ne tako skromnih 9,5 centimetra. Malce so ga znižali (minus 15 milimetrov) in hkrati razširili, kar je trend pri veliki večini športnih terencev, ki tako postajajo nižji in vitkejši. Čeprav spoštljivo težak (1849 kilogramov), pa ne deluje težko ali težaško, kar je plus. Koliko besede je imel pri nastajanju zunanjosti sedaj že sloviti prvi mož koncernskega oblikovanja Peter Schreyer, rojeni Bavarec in oče audija TT, pa človek, ki vedno nosi očala Philppa Starcka in se menda vozi samo v prvem razredu Lufthanse, je neznano, a je jasno, da se brez njegovega »podpisa« ne rodi nobena kia ali hyundai. Torej...
Ker je sorentov trebuh od tal oddaljen 185 milimetrov - kar je še eden dokazov nekaj bolj resne terenske nravi - se sedi višje. Zato tudi s preglednostjo naprej ni posebnih zadreg in vse to utegne ustrezati predvsem starejši publiki, ki bo znalo ceniti tudi dejstvo, da se za povrh dobro vidi tudi nazaj. Dilemo pet ali sedem sedežev je treba razčistiti še pred nakupom, a je jasno: če jih je pet, kot v opisanem primeru, dobiš gromozansko velik in zato uporaben prtljažnik, ki zmore ponujati od 660 pa vse do tovornjaških 1732 litrov volumna. Aspirin za (pred)počitniške zadrege, ko je treba pol hiše preseliti tja ob morje ali kamorkoli že.
Za povrh je tudi zlaganje zadnje sedežne klopi otročje lahko oziroma preprosto. In se vedno znova sprašujem, ali si konkurenca oziroma konkurentje kaj gledajo pod prste - posnemanje dobrih rešitev tudi pri avtomobilih že zdavnaj ni prepovedano, a se pogosto zdi, da vztrajajo pri svojem tudi na škodo uporabnosti oziroma praktičnosti. Zlahka dokažem.
Voznikovo okolje je nekako klasično, ergonomija povsem spodobna, uporabljeni materiali nič ceneni. Kje so že časi, ko so od tam prihajali avtomobili z nenavadno »dišečo« plastiko armature, zatikajočimi se ročnimi menjalniki in podobnim. Ob merilnikih pred voznikom središče predstavlja barvni zaslon sredi armature - postavljen ne previsoko, še manj prenizko, ni prevelik ali bog ne daj premajhen. Tudi sredinski del med prednjima sedežema z ročico 6-stopenjskega samodejnega menjalnika na njegovem vrhu je povsem običajnih dimenzij, a je po drugi strani predal pred sovoznikov nerazumljivo majhen. Razveseljuje dobra notranja osvetlitev, ki je malenkost ali pa tudi ne. In tudi stikal, skoraj nočne more tistih, ki se hočejo najprej in najbolj voziti in manj početi kaj drugega, je malo ali nič preveč. Hvalevredno.
Dizelski agregat z gibno prostornino 2,2-litra in s 147 kilovati oziroma 197 konjskimi močmi pri 3.800 vrtljajih ter navorom 436 newtonmetrov v območju med 1.800-2.500 vrtljaji v minuti je eden tistih, ki je nekako na sredini - ne ponuja kakšne izjemne živahnosti, a je skoraj vesoljno daleč od podhranjenosti, anemičnosti in podobnega. Več kot 200 na uro najvišje hitrosti bi utegnilo biti dovolj za one, ki vedo, da se sorento še najbolje počuti na gladkem oziroma uglajenem, pa tudi 9,6 sekunde - toliko potrebuje do 100 km/h - ni nekaj, kar bi smelo razočarati.
A dve zameri, prva manjša, druga večja in že stalnica, sta očitni: samodejni menjalnik je nekoliko obotavljajoč in stežka sledi hitri oziroma odločni želji po iskrivosti. Druga je namenjena porabi: realna, pa nič posledica kakšnega divjaškega pritiskanja na pedal, je tam okoli 9,5 litra. In da je tudi v tem primeru zelo daleč od tovarniške obljubljene, je že stara zgodba. A jo je nujno zapisati in ponavljati, ni dvoma.
In najmočnejši adut tega južnokorejskega terenca, ki se utegne vsaj malce voziti v senci povsem svežega hišnega sportagea? Zlahka ga prepoznaš - cena v kombinaciji z opremo. Če ni kakšnega posebnega aranžmaja, stane sorento 2,2 CRDi EX exclusive 4x4 54.490 evrov. Malo ali veliko? Seveda precej v primeru, ko spregledaš osupljivo dolg seznam serijske opreme. Naj naštejem, pa ne vsega: 360-stopinjska kamera, v usnje oblečeni ogrevani sedeži, cel kup asistenčnih elektronskih sistemov, bistvenih za varno in varčno vožnjo, ksenonski žarometi, učinkoviti zvočni sistem in še in še.
Vse to ima, pa samo »toliko« stane, se je sam pri sebi čudil lastnik precej manjšega, menda uglednejšega terenca?! Moj nima nič, pa je bil komaj kaj cenejši, je ugotavljal. In povedal veliko, skoraj vse.
Sorento, korejski športni terenec južnoitalijanskega imena, (še) nima bistvenega- imidža, ki bi ga izstrelil med pomembne zvezde razreda, v katerem se poskuša oziroma vozi. Ko ga bo imel, kar se ne bo zgodilo čez noč, bo spoštovanja vreden konkurent - če bo seveda ohranil ceno v razmerju z opremo. Ko bo in če bo...
Foto: Jure Makovec