Razlika je očitna: je nižji, na pogled bolj slok, tudi eleganten in nič več severnajško oglat. To je še vedno velik kos pločevine, ki pa hoče veliko bolj kot prej ugajati tudi z zunanjo podobo. Ampak tisto, kar najbolj ugaja in bi moralo v Volvove salone pripeljati zadovoljivo število kupcev, je očem bolj ali manj nevidno.
Volvo XC90 je ta hip najbolj vroč avto švedske hiše, ki je že nekaj let v kitajskem lastniškem objemu (skupina Geely). Velikemu športnemu terencu, ki konkurenco vidi predvsem v svežem audiju Q7, pa mercedesu GLE, BMW X5 in podobni premijski druščini, so že v zibko položili skrb oziroma nalogo uresničevanja ambicioznih in hkrati zelo pogumnih napovedi o varnosti avtomobilov z visokega evropskega severa. Z varnostjo, aktivno in pasivno, so si bili volvoti sicer vedno na ti, toda prav pri novem XC90 so letvico postavili visoko, zelo visoko. Ampak ta hip se obljube zadovoljivo uresničujejo: evropski neodvisni konzorcij EuroNCAP, ki se ukvarja s preskusnimi trčenji novih avtomobilov tako rekoč vseh vrst in je zaupanja vredna ustanova in z njo referenca, je prav XC90 namenil laskavi naslov - najvarnejši veliki športni terenc oziroma najvarnejši avtomobil nasploh. Prav posebej se je volvo izkazal pri učinkovitosti asistenčnih sistemov in še bolj bistveno - varnosti potnikov. In prav varnost je zvečinoma nevidna.
Bistveno daljši, malenkost nižji
XC90 novih časov je bistveno daljši kot je bil (495 centimetrov ali skoraj 15 centimetrov več), pa malenkost nižji. Na zadku so luči skoraj enake kot so bile in ena od opaznih oblikovnih značilnosti tega volva, prednji del zavoljo ožjih luči deluje moderno, dopadljivo, kar bi bilo težko trditi za avto v prejšnji izvedbi. Še vedno ne moreš mimo prednje maske, ki morda ni več tako vpadljiva, je pa zaradi opremskega paketa R-design tudi nekoliko drugačna kot sicer. Najnovejši volvo (če zanemarim nedavno salonsko predstavitev limuzine S90 na oni strani Atlantika) je ob precejšen del svoje karoserijske oglatosti - kot pohištvo v nekdaj moderni dnevni sobi! - a je zavoljo prirastka pri dolžini korpulenten, čeprav ne najdaljši v svojem razredu.
Ko so nekoč Švedi hiteli pojasnjevati razliko pri oblikovanju volvov in primerljivih nemških avtomobilih (seveda prestižnih), so na mizo postavili dva kamna. Prvi, povsem zloščen in brezhibno gladek, naj bi predstavljal nemško dizajnersko filozofijo, drugi, malce manj popoln, pa švedsko oziroma Volvovo. Ni jasno, ali to še drži, a se zdi, da je novi avtomobilski Skandinavec veliko bolj opazen in markanten kot je bil, pa kljub vsemu manj bahav kot nekateri neposredni nemški tekmeci. Za nekatere pomanjkljivost, za marsikoga pomembna prednost.
Notranjost in z njo armatura sta visoka šola prefinjene oblike, premišljene ergonomije, smisla za pomembne podrobnosti, tudi odličnosti, ki pa ima pridih skandinavske zadržanosti. Toda XC90 ni avto, v katerega sedeš, poženeš motor in se odpelješ. Fino je, ker obstajajo navodila tudi v elektronski obliki oziroma si jih lahko ogledaš/prebereš na velikem zaslonu sredi armaturne plošče. Priporočam, toplo.
Torej: takoj za ročico 8-stopenjskega samodejnega menjalnika, je kvadraten gumb. Z njim poženeš agregat, videti je kot sloviti Ferrarijev manettino. Reč deluje in še občutki so dobri. Jasno - sveti gral predstavlja pravokotni zaslon na dotik sredi armature. Velik, pregleden, zvečinoma dovolj intuitiven. Tam je vse, samo znajti se moraš, kar pa ni vedno povsem enostavno. Zato še enkrat - kdor bere, mu ni treba spraševati in tavati...
Malenkosti, ki ugajajo
Perforirano usnje agnes na sedežih, volanu in prestavni ročici spada na seznam serijske opreme pri paketu R-design (še 20-palčna platišča, dvojni izpuh, visokotlačno pranje prednjih žarometov, podaljšek voznikovega sedalnega dela ipd.), a se zdi, da brez tega le ne bi bil prestižni športni terenec. Odlična sta prednja sedeža, smeš ceniti oblikovno prefinjenost tankih naslonjal za glavo, učinkovit zvočnega sistema Bowers&Wilkins, pa tudi grafično podobo merilnikov, ki se spreminjajo glede na vozni program (eco, comfort, off road, dynamic). Ko jih spreminjaš, se kazalec po merilnikih vrtljajev in hitrosti premika nekako tako kot na klasičnem radarju. Malenkost, ki ugaja. Verjetno je malenkost tudi oblika notranjega vzvratnega ogledala - je brez roba, videti je nekako tako, kot sodobna smučarska očala. V Göteborgu imajo smisel za malenkosti in to kljub kitajskim lastnikom.
Sediš nekaj višje, kar je dobro, saj je to športni terenec. Nazaj vidiš zadovoljivo, v drugi vrsti sedita vsaj dva udobno, tretji v sredini je seveda na slabšem. XC90 je lahko tudi sedemsedežnik. Zadnja dva sedeža sta namenjena manjšim in seveda potrpežljivejšim - že nekaj večji otroci grizejo kolena. Je pa dostop tja zadaj zaradi pomičnega levega in desnega sedeža v drugi vrsti razmeroma spodoben, a je ta spodobnost odvisna od starosti in še česa. Nič novega in nič posebej pretresljivega. Volumen prtljažnika je odvisen od števila sedežev - pri sedmih na krovu okoli 480, pri zloženi drugi sedežni vrsti pa kar gromozanskih 1840 litrov.
Izvrstna naveza volan, menjalnik, motor
Ta hip je XC90 na slovenskem trgu naprodaj z enim bencinskim in enim dizelskim motorjem. Slednji zmore pri gibni prostornini 2,0-litra 165 kilovatov (225 konjskih moči) in ima 470 newtonmetrov navora. Avto ni kilogramski lahkokategornik (2028 kilogramov brez voznika!) in zato se vsaj na papirju zdi, da je to premalo, kajti skupaj s prestižnim pedigrejem gredo tudi takšne zmogljivosti - kar pač to že pomeni.
Zmota: dizel, ki je tudi pri najvišji hitrosti v notranjosti komaj slišen, zagotavlja zelo spodobno počutje, pa naj gre za končno hitrost (nekaj čez 220 km/h) ali pa pospešek (7,8 sekunde do 100 km/h). Tudi zanj - kot za veliko večino premijskih športnih terencev - velja, da mu podvozje zagotavlja udobje, ki učinkovito ignorira stanje slovenskih cest.
Naveza volan-samodejni menjalnik-motor deluje izvrstno, rekel bi germansko (!), različni vozni programi bistveno ne spremenijo značaja avta oziroma motorja. Zmorejo pa vplivati na porabo, vendar čudežev ni, saj je realna povprečna poraba tam okoli 10,5 litra, kar ni malo. A je precej nesporno: nič ne bi bilo narobe, ko bi bilo pod motornim pokrovom nekaj več kilovatov, toda potem bi bila cena 78.244 evrov, ki je tako ali tako premijska, še nekaj višja!
Novi XC90 utegne bistveno bolj kod doslej mešati štrene v razredu premijskih športnih terencev - ker je karoserijsko privlačnejši, tehnološko sodobnejši, predvsem pa (naj)varnejši. Adut, ki ga ne moreš, predvsem pa ne smeš skrivati v rokavu. In morda je na njegovi strani tudi to, da je manj razvpit, malce manj prepoznaven, manj očiten. Morda.
Foto: Miloš Milač
