Honda civic tudi v nekoliko prenovljeni podobi in z dizelskim agregatom potrjuje svojo drugačnost, celo drznost, nekaj, kar pri japonskih avtomobilih ni zelo pogosto.
Drzno, inovativno, drugačno oblikovanje avtomobilske pločevine je doma predvsem v severnem delu Apeninov - ali je bilo tako vsaj donedavnega. Ampak civic, Hondin adut v najbolj napornem oziroma konkurenčnem evropskem avtomobilskem razredu, ni nastal na risalni deski Italdesigna ali v studiju Pininfarine, pač pa v dizajnersko zadržani, previdni, skoraj staromodni deželi vzhajajočega sonca. Dosežek, ki se mu moraš načuditi.
Prvič se je civic, avto nižjega srednjega razreda, točno tistega, v katerem vsaj na evropskih trgih že leta ali desetletja gospodari Volkswagnov golf (zato tudi golfov razred), pojavil davnega leta 1972. Ampak tedaj se je očem kazal v povsem običajni, naj rečem konvencionalni karoserijski podobi. Nato je prišlo leto 2005 in evo novega civica!
To je bil popoln prelom s preteklostjo, avto, kot bi bil študija, ki se rodi zato, da potipaš trg in izmeriš utrip morebitnih kupcev.Takšen pogum ni zelo pogost, običajno je rezerviran za avtomobile oziroma razrede, kjer je kupcev za vzorec in si zato lahko privoščiš drugačnost, skoraj ekstravaganco. Ampak Honda se je z novim civicom spustila v prej omenjeni golfov razred, tistega, kjer se drenjajo številni in je skoraj aksiom prodati veliko in vsaj toliko tudi zaslužiti. Pogum, ki se mu prikloniš in se hkrati zaveš, da je bilo tveganje veliko. Toda novi civic se je tržno posrečil.
Tudi v nekoliko prenovljeni podobi je avto obdržal svoje oblikovno bistvo: petvratna kombi limuzina kupejevske zasnove se potegne do razredno primernih 430 centimetrov in tudi v višino do 144 centimetrov, čeprav se zdi na pogled bistveno nižja. Karoserijskih in oblikovnih posebnosti torej ne manjka, a naštejem vsaj dve ali tri, najbolj opazne: mogočna, na (nekdanjo) športnost spominjajoča črno zamrežena maska, v črno plastiko potopljeni kljuki zadnjih vrat (zato zaslutiš spogledovanje z alfa romeo 159), pa velik, kaj velik, skoraj gromozanski spojler na zadnjih vratih, ki zadnje steklo deli na dva dela. Vse to ti da znova vedeti, da imajo (ali pa so imeli) pri Hondi veliko poguma. A nekaj se je s prenovo le spremenilo: zadek se konča s črno obarvanim difuzorjem, ni več dveh trikotnih izpušnih cevi, nekaj, kar je dodatno potrjevalo izvirnost avtomobila. Škoda, dvakrat.
Ko je oblika toliko drugačna, kot je, in prav je pri tem upoštevati letnico rojstva (torej 2005), gre kakšna malenkost tudi na račun uporabnosti. Prej omenjeni zadnji spojler deli zadnjo šipo in s tem temeljito pokvari preglednost nazaj. Tudi pri upravljanju potovalnega računalnika se zdi, da pri tej japonski hiši še niso pogledali, kako enostavno in priročno imajo to urejeni številni konkurentje. Čudno, težko razložljivo. Je pa na zadnjih sedežih presenetljivo prostorno - ne za kolena, čeprav izjemne krize ni, pač pa po višini, kjer načeloma nekaj prostora jemlje kupejevska oblika. Drugačnost se znova kaže pri armaturni plošči. Razdeljena na dva dela, mešanica analognih in deloma digitalnih merilnikov. Malce si zbegan le na začetku, nato se privadiš. Želel bi si bolje nastavljiv voznikov sedež, tako da bi videl začetek motornega pokrova - višji so tukaj v prednosti. Odlagalnih prostorov je precej, ampak prav veliki niso.
Zdi se nekako tako, kot da civic noče biti za vsako ceno in v vseh pogledih izjemno uporaben avtomobil, da hoče - kot že omenjeno - zadržati nekaj dirkaške „nepraktičnosti", vse skupaj pa mu kar dobro uspeva. Velikost prtljažnika je nekako pričakovano razkošna, takšna je bila tudi pri generaciji 2005. Pri novemu v osnovi ponuja 407 do 477 litrov (odvisno od prisotnosti rezervnega kolesa) s čimer deklasira tekmece. Karavanski tourer je sploh rekorder s 624 litri,...
Pri civicu hvalimo tudi prilagodljivost, ki jo poudarja inovativna rešitev - dvižen sedalni del zadnje klopi (ta se dvigne ob naslonski del), ki kot pri jazzu ustvari pravi mini prtljažnik za prednjima sedežema. Za prednja sedeža lahko zapeljete kolo, postavite velik lonec z rožo ali kaj podobnega.
Kaj pa dizelski pogon in drugačni civic? 1,6-litrski dizelski štirivaljnik, ki zmore 88 kW/120 KM pri 4000 vrtljajih in ima 300 Nm navora pri 2000 vrtljajih v nobenem primeru avtu ni v sramoto. Prilagodljiv, elastičen, dovolj zmogljiv, nič hrupen - kje so že časi, ko se je zdelo, da dizli ne gredo skupaj z avtomobili, kot je civic?! Komaj kaj pretiravam, če pravim, da je izvrstna kombinacija z ročnim 6-stopenjskim menjalnikom, ki „vleče" tudi v šesti, kar je seveda predvsem ali najbolj posledica dokaj visokega dizelskega navora. Poraba se v povprečju ustavi med 5,0 in 5,4 litra, odvisno od - kot vedno - voznikove noge in še marsičesa. Jasno je, da je precej daleč od tovarniške, ampak to je že znana zgodba. Kombinacija ni slaba, pa dizel in vse tisto, kar ga spremlja zadnje čase, gor ali dol. Morda je manj znano, da ima ta honda poltogo zadnjo premo, kar naj bi bil skoraj greh? Ni, zlahka dokazljivo. Sicer pa - tudi sloviti golf zadnje generacije ima pri motorno skromnejših variantah enako rešitev zadnje preme, pa njegovi priljubljenosti to doslej ni prav nič škodovalo.
V osnovni izvedbi je stal civic 1.6 I-DTEC sport 24.520 evrov, z nekaj dodatne opreme (navigacija, elektronski asistenčni sistemi ipd.) je cena poskočila na 26.380 evrov. Malo ali preveč je seveda stvar presoje, žepa, okusa. In ko gre za slednjega, bi si upal staviti, da je ta pri tistih, ki zapeljejo civica v domačo garažo, drugačen. Pohvalno.
Foto: Janez Kovačič in Miloš Milač
