Konec kultnega filma Vrnitev v prihodnost prinese tudi dialog med glavnima junakoma, ki sta na precej kratki cesti s športnim avtomobilom namenjena nekam v prihodnost. »Cesta je prekratka, da bi dosegli 140 kilometrov na uro,« se ustraši mladi Marty McFly, njegov prijatelj in odbiti izumitelj dr. Emmet »Doc« Brown pa ga z nasmeškom pomiri: »Ceste? Tam, kamor gremo, ne potrebujemo cest.« V zadnji sekvenci prvega dela trilogije se njun DeLorean tako dvigne nekam pod nebo, nepredvidljivi dvojec pa v drugem delu z njim pristane v letu 2015, kjer promet z avtomobili živahno poteka tudi po zraku.
Evroevri za prvo tržno uspešno avtoletalo
Prihodnost, kot smo jo lahko videli leta 1989, je tukaj, avtomobili pa še vedno vozijo po cestah in ne letijo. A kot kaže, bo kmalu vse drugače, saj naj bi Nemci leta 2018 začeli prodajati leteče avtomobile. Za precej resnim projektom Carplane stoji nekdanji pilot Jack Brown, ki že s svojim priimkom vleče vzporednice s filmskim izumiteljem. V treh letih naj bi tudi ob podpori evropskih sredstev kupcem na trgu za ceno okoli 200 tisoč evrov ponudili avtoletalo, ki bo lahko po zraku s hitrostjo okoli 200 kilometrov na uro naredilo več kot 800 kilometrov, hkrati pa se s hitrostjo do 176 kilometrov na uro vozilo tudi po cestah in na koncu zapeljalo na običajni parkirni prostor ali v domačo garažo. Projekt sofinancira tudi nemška zvezna dežela Spodnja Saška, pomembna lastnica Volkswagna. Verjeli ali ne, posamezniki se že več kot sto let trudijo izdelati leteči avtomobil, nekaterim je tudi uspelo, carplane pa naj bi bil prva tržna uspešnica.
Prisluhnil mojstrom iz formule 1
Avtoletalo se mora za uspeh v zraku najprej spoprijeti z majhno vzletno hitrostjo. Mala cessna to denimo omogoča že pri 70 kilometrih na uro, za avtomobil pa je ta številka previsoka. Kot pravi 52-letni Brown, prvi človek projekta Carplane in nemške konkurence razvpitemu projektu Terrafugia Transition ter slovaškemu letečemu avtomobilu, je prav vzletna hitrost glavna ovira pri uveljavitvi letečih avtomobilov. Sam se je nad njimi začel navduševati leta 1982, ko mu je na ušesa prišel pogovor med legendarnim mojstrom formule 1 Jackom Brabhamom ter inženirjem Luigijem Pellarinijem. Ta je že med drugo svetovno vojno v Italiji naredil dva leteča avtomobila, a še zdaleč ni bil prvi.
Pod prvi leteči avtomobil se je že leta 1917 podpisal ameriški izumitelj in letalski zanesenjak Glenn Curtiss, potem pa smo videli še okoli dva tisoč bolj ali manj neuspešnih poskusov. Karoserijo iz aluminija si je sposodil kar s proizvodnega traku forda T, jo opremil s 100-konjskim motorjem, zadaj namestil propeler, dodal troje kril z razponom 12 metrov ter v kabino namestil tri sedeže. Prototip leteče limuzine je bil predstavljen na salonu v New Yorku leta 1917, med preizkusom pa se je nekajkrat odlepil od tal oziroma je pot opravil v poskokih, kot so se takrat izrazile priče.
Po zraku z 200 kilometri, po cesti s skoraj 180 kilometri na uro
V Avstraliji rojeni Brown je pri projektu Carplane začel delati leta 2008, z vzgonom pa se je spopadel tako, da je krilo namestil med dva trupa avtomobila oziroma letala. Kot bi šlo za kak leteči katamaran, kakršne vidimo na morju, le da vmesni prostor ni namenjen zabavi, temveč hrambi zloženih kril. Brown trdi, da lahko njegov leteči avtomobil preleti razdaljo 830 kilometrov, doseže največjo hitrost 222 kilometrov na uro oziroma križari z 200 kilometri na uro, hkrati pa je na tleh uporaben kot navaden avtomobil. Na avtocesti naj bi dosegel hitrost do 175 kilometrov na uro. V inovacijo so vnesli tudi precej praktičnih rešitev in vse skupaj zapakirali v kar kompaktne mere - če seveda upoštevamo, da gre pravzaprav za letalo.
Za 200 tisoč evrov v zgodovinske učbenike
Z dolžino 544 in širino 225 centimetrov carplane resda ne bo kralj mestnih ulic, tesnih parkirišč in nakupovalnih centrov, zato pa se bo dolg kot kak maybach ali rolls-royce toliko bolje znašel v mondenih središčih, pred dragimi hoteli, mestih sredi puščave ali na dovozih pred dvorci in gradovi. Kdor bo zanj odštel 200 tisoč evrov, ga bo najbrž lahko parkiral tudi v domači garaži, saj se rep, 1,7-metrski propeler in krila s površino skoraj 11 kvadratnih metrov, zložijo. Krila in drugi elementi karoserije, značilne za letala, so ob tem zaščiteni pred udarci in lažjimi trki, do katerih lahko pride v vsakdanjem prometu, vozilo pa bo zaradi svoje pojave po cesti šlo stežka mimo povsem neopaženo. Videz okoli pol tone težkega letečega avtomobila je nenavaden, kljub precej obilnim meram pa se prevaža na 15-palčnih platiščih.
Majhen motor za višino 4.600 metrov
Ko ročno namestimo skoraj desetmetrska krila - razvojniki že obljubljajo avtomatsko zlaganje - in trup podaljšamo na 745 centimetrov, je carplane pripravljen na vzlet. Pod motornim pokrovom je iz motornih sani sposojen dvovaljni turbobencinar s prostornino 850 kubičnih centimetrov ter močjo 111 kilovatov (151 konjskih moči), povezan je s sedemstopenjskim menjalnikom, pet prestav je namenjenih vožnji po cesti - vključena je tudi prestava za vzvratno vožnjo - ena prestava je namenjena letenju, ena stopnja pa hitremu vzletanju, ko motor poleg propelerja poganja tudi kolesa. Carplane je tako v idealnih razmerah in s polnim plinom sposoben vzleteti že po 85 metrih in pri hitrosti 45 vozlov, enako razdaljo potrebuje tudi za pristanek, vzpenja se lahko 351 metrov na minuto ter doseže višino okoli 4.600 metrov (15 tisoč čevljev). V rezervoar za gorivo gre približno sto litrov goriva, skupna vzletna teža pa ne sme presegati 750 kilogramov.
Da gre za čisto pravo letalo, priča tudi podatek, da carplane že ima dovoljenje evropske agencije za zaščito zračnega prostora. Kot smo pri novotarijah že vajeni, bo največja ovira za njegovo množično uporabo sprva cena, vendar pa se carplane ponuja tudi kot alternativa za taksi službe ali izposojevalnice avtomobilov - z njim se namreč lahko ob skromneje odmerjeni prtljagi prevažata dve osebi.
... kako s ceste uspešno poleteti pod oblake. Izbrali smo nekaj zanimivejših, predvsem iz zadnjega obdobja.
Aerocar, 1949: Pod šest primerkov aerocara se je podpisal Molton Taylor, leteči avtomobili iz Washingtona pa vseeno nikoli niso prišli do serijske proizvodnje. Dobre letalske lastnosti, hitrost do 95 kilometrov na uro na cesti in dovoljenje za letenje niso bili dovolj velik magnet, da bi pritegnili kupce.
M400 skycar, 2003: Kar 50 let življenja je futurističnemu projektu M400 skycar posvetil Paul Moller. Vanj je vložil tudi velik kup denarja, skoraj sto milijonov evrov, med prvo in edino javno predstavitvijo leta 2003 pa se je nenavadni leteči avtomobil komajda odlepil od zemlje. Moller je vztrajal še šest let, nato pa razglasil bankrot.
Terrafugia transition, 2009: Projekt letečega avtomobila so začeli leta 2006, prvič so poleteli čez tri leta. Karoserija transitiona je iz ogljikovih vlaken in tehta le 650 kilogramov, v zraku lahko opravi 787 kilometrov poti, na cesti pa doseže največjo hitrost 100 kilometrov na uro. S ceno okoli 250 tisoč evrov je doslej našel dva kupca.
PAL-V, 2012: Nizozemsko podjetje je svoj PAL -V pospremilo s sloganom »Ultimativna svoboda«. Njihov izdelek pravzaprav ni avtomobil, ampak helikopter, ki se na cesti spremeni v motocikel. V zraku in na cesti se premika s hitrostjo do 180 kilometrov na uro, omejena serija 45 primerkov s ceno pol milijona evrov pa se je začela izdelovati lani.
Aeromobil, 2015: Slovaški leteči avto Štefana Kleina in Juraja Vaculika je prvič poletel leta 2013. Širša javnost je za ta leteči avtomobil, ki lahko leti do 700 kilometrov, izvedela v začetku maja, ko se je pilot nenadoma znašel v težavah in na višini 300 metrov aktiviral padalo. Prototip je precej trdo pristal na travniku in se zlomil, pilot jo je odnesel brez praske, kljub temu je nesreča serijsko proizvodnjo zamaknila v leto 2018.
