Opel omege že dolgo ni več. Tu je insignia, po centimetrih še večja, a vseeno razred manjša. Lepa in elegantna, a prostorsko manj izkoriščena. Ko gre za razmerje cene, moči in opreme, pa je insignia pravi opel, torej odličen! Za okoli 32 tisočakov z opremo cosmo in samodejnim menjalnikom oziroma dobite močan in kompletno opremljen poslovni karavan.
Zapeljali smo se z insignio sportstourer 2.0 CDTI biturbo cosmo z vrha vsaj tiste običajne ponudbe (sem torej ne štejemo športno/dirkaške OPC), ki nas je močno spominjala na nekdanjo opel omego. Tudi insignia je velik in razkošen opel, v primeru testne odlično opremljen, z močnim motorjem in razumno ceno. Ima torej enake vrednote kot nekdanja omega, res pa je da se je tudi pri Oplu v zadnjem desetletju veliko spremenilo, večinoma na boljše, nekaj tudi na slabše.
Insignio najprej prodaja oblika, skladne poteze, ki tečejo od prednjega dela do zadka, značajska maska, eleganten zadek in mere, res konkretne zunanje mere. Te insignia sicer dobro skriva, a ko se znajdeš poleg nje, se srednjerarazredni karavan kar ne neha. Tudi v resnici je z 4,91 metri dolžine to resnično velik avto, po zunanjih merah skoraj za razred daljši od tekmecev in obenem daljši od zadnje omege. A to ni presenečenje, avtomobili skozi čas in znotraj razreda rastejo, po zunanjih merah preskakujejo razrede, po notranjih ponavadi ne.
Insignia je od prenove leta 2013 tudi zelo sodoben avto, spisek zamer pa je precej krajši kot ob njeni prvi predstavitvi leta 2008. Namesto v obliko je Opel pred dvema letoma veliko vložil v vsebino. Obrestovalo se je, danes že sedem let stara insignia je še vedno sveža na in pod pločevino. Poudarki iz kabine so zato večinoma pozitivni, komfortni sedeži (sicer so doplačljivi) so odlični v vseh smereh, ponujajo dober oprijem v stranskem in ledvenem delu, dolgo sedalno površino, veliko možnosti nastavljanja in so res zelo udobni tudi na dolgih vožnjah.
Armaturna plošča je imenitnejša, gumbov na sredinski konzoli je manj, saj jih nadomeščajo ukazu na osempalčnem zaslonu na dotik. Ta ima sicer veliko menijev, sprehod skozi njih zahteva nekaj privajanja, a sčasoma postane dober partner. Ukazujemo mu z drsenjem prsta po drsni plošči, stikali ob volanu ali neposrednim dotikom. Informacijski sistem ponuja še povezavo s spletom, pametnimi telefoni,... Insignia z najbogatejšo opremo ima še cel kup drugih dodatkov, kakšnega pa je potrebno tudi doplačati.
Zaradi odličnih sedežev in drugih elementov notranje arhitekture, je zelo dobra tudi ergonimija prednjega dela. Ta sicer ni tako zračna kot v omegi, prej prijetno utesnjena. Po prenovi je insignia tudi prestižna, doplačljivo usnje (za tri tisočake) pa jo povzdiguje še raven višje. Na zadnji klopi pa je prostorska skromnost pretirana, še posebej glede na zunanje mere. Višji potniki imajo težave s prostorom za kolena, glave, tu je insignia pravzaprav najdlje od omege. Sama zadnja klop je sicer udobna, potniki poleg dolgih in temeljito oblazinjenih sedalnih površin dobijo še zračne reže med prednjima sedežema, 12 voltno vtičnico, senčnika v vratih, bralne lučke in naslon za roke.
Ker je insignia sportstourer, v zadku upravičeno pričakujemo res veliko prostora. Tega sicer ni, a vseeno je 540 litrov osnovnega in res lepo obdelanega prtljažnika dober in uporaben podatek. Ko podrete zadnjo klop, dobite 1.530 litrov. Dobri podatki, a upoštevaje mere insignie, so zgolj povprečni. Ko boste pogledali 20 centimetrski rob zadnjega odbijača, ki je pač neuporaben, pa se vam bo kar milo storilo, tako neracionalni so bili inženirji in oblikovalci s prostorom. Verjamemo, da napaka ni namenska, ampak je zgolj v službi oblike.
Res celovito in glede na leta zelo svežo ponudbo bogate insignie, pa zaokroža dvolitrski dizel z dvema turbo polnilnikoma, 143 kilovati oziroma 195 konjskimi močmi in 400 newtonmetri največjega navora. Ob vsem tem morate upoštevati res veliko maso 1,77 tone, ki insignio požene razred višje. Tam pa dvesto konjev ni nek presežek, kajne!? Kupec bo s strojem vseeno popolnoma zadovoljen, saj dvolitrski dizel pospešuje zvezno in dovolj odlično, do stotice se požene v devetih sekundah, je ob tem uglajen in ne preglasen ter omogoča doseganje res visokih hitrostnih povprečij. Poraba niha med 5,5 in osmimi litri, naše povprečje je bilo 7,2 litra, kar je dober, a nikakor ne izjemen rezultat. Povezava s šeststopenjsko samodejno avtomatiko pa je posrečena, menjalnik je mehak, ubogljiv, srednje hiter in predvsem nezaznaven, dober pomočnik pač. Nekaj dodatne zadržanosti pa je motor pustil po preizkusu novega šibkejšega stroja 2.0 CDTI s 125 kilovati, ki je zamenjal 121 kilovatnega. Ta je res odličen in ga kljub nekaj manjši precej bolj priporočamo pod pokrovom insignie, kot po številkah znameniti biturbo.
Vozne lastnosti insignie pa nikoli niso bile problematične. Nemka ima čvrsto in vseeno dovolj udobno podvozje, zelo zanesljivo lego v zavojih, natančen volan in dovolj lahkotno vodljivost. Visoka masa vozila in težak nos sta sicer izza volan kar občutna, a lega tudi zaradi hitro delujoče elektronike ni problematična. Nemka pa je zaradi vsega naštetega in tudi lepe navade, ki izhaja iz prestižnih znamk, sprotnega nadgrajevanja s sodobnejšimi rešitvami, tudi po sedmih letih zelo ugodne nakup. Ali boste v njej našli nekdanjo omego, pa je pri tem popolnoma vseeno.
Foto: Miloš Milač
