Američanka Valerie Thompson brez elektronike, občasno tudi brez zavor, na presušenih jezerih z motociklom drvi s hitrostjo prek 350 kilometrov na uro. Je tudi promotorka Akrapoviča. Kako se 48-letnica znajde v moškem svetu motociklizma in kako Akrapoviču vrača podporo?

Vas adrenalin ohranja tako mlado ali je kaj drugega?

(Smeh) Ja, adrenalin je kriv za to. Adrenalin mi tudi daje modrost, da grem lahko hitreje.

Kaj vam pomeni hitrost, zgolj številke, rekorde?

Hmm, to je moja strast. Preprosto je vznemirljivo.

Kaj vas je potegnilo v ta svet?

Dirkati sem pravzaprav začela na cestah, dokler me niso poslali na dirkališče, kjer sem se lahko varno znorela. To je bilo sredi mojih tridesetih let, takrat sem ugotovila, kaj me pravzaprav veseli v življenju, in to je hitrost.

Katere veščine pa so potrebne za doseganje največjih hitrosti?

Res sem obiskala nekaj dirkaških šol. V prak­si pa je tako, da ko osvojiš osnove dirkanja, ti preostane le še pogum. Ta me žene do boljših rezultatov. Ah, seveda, tu je še ženska intuicija.

Kako poteka vaš trening, je zgolj fizičen ali tudi psihološki?

Treniram predvsem fizično, z različnimi vajami nabiram kondicijo. Psiholoških priprav nimam. Vsako dirko pa si vizualiziram, narišem si jo v glavi pred nastopom, to mi pomaga.

Pa vseeno, vaša forma, razpoloženje najbrž niha kot pri drugih športnikih. Kako se spopadete s tem?

Res je, to je kot vlak smrti. V preteklosti so me padci potrli, zdaj pa ne več. Hitro se sestavim skupaj in nadaljujem. Tu gre predvsem za izgubo sponzorjev, a mi jih je vselej uspelo nadomestiti.

Najbrž ne gre le za sponzorje, govorim o formi, potrebni za dober rezultat.

Ne morem reči, da sem doslej imela res slab dan. Karkoli je že bilo, sem hitro premagala.

Katere pa so glavne ovire, nevarnosti, ki vas čakajo na progi?

Mislim, da stik koles s podlago, saj na podlagi presušenega slanega jezera zadnje kolo vseskozi malo zdrsava. Zato moram biti pozorna pri spreminjanju plina, paziti moram na vsak gib ročice. Vseskozi poslušam delovanje motorja, zaznavam, kaj se dogaja pod pnevmatikami, pazljiva sem na bočni veter, ki lahko hitro pokvari stabilnost motocikla.

Z BMW S1000RR ste dosegli največjo hitrost 350 kilometrov na uro in osvojili svetovni rekord. Na trgu so tudi močnejši motocikli od BMW, ali meje torej določa tehnika ali voznik? Gre še hitreje?

Mislim, da gre, z novim motorjem s prvenstva superbike bo moj BMW šel še hitreje. A moram poudariti, da sama moč na drseči podlagi izsušenih slanih jezer ni odločilna. Pogosto so razmere na progi tako slabe, zdrsi koles tako pogosti, da moči motorja niti ne morem izkoristiti. Pospeševanje v teh razmerah je zaradi slabšega stika koles s podlago precej počasnejše kot na asfaltu. Ta zvrst dirkanja je precej različna od drag racinga (dirke v pospeševanju, op. a.).

Ste kdaj razmišljalo o prvenstvu moto GP?

Ne, nikoli nisem poskusila. Najbliže motu GP sem prišla v dvodnevni šoli dirkanja moto GP. Dirkališča me niti ne mikajo, moja strast so velike hitrosti, rekordi ...

Kaj poleg dirkanja še počnete v življenju?

Najprej so dirke, teh je od 12 do 14 na leto, na njih sodelujem s pomočjo svoje ekipe Valerie Thompson Racing. Poleg nastopov pa se predvsem veliko ukvarjam s sponzorji.

Kaj jim lahko ponudite?

Preprosto se njihovo ime pojavlja poleg mojega, promoviram jih po različnih poteh, se udeležujem dogodkov... Predvsem poskušam poskrbeti, da se njihovo ime čim bolj sveti, da laže prodajo svoje izdelke.

Je to dober posel?

Z njim ne bom obogatela. Gre predvsem za mojo strast, ki se je v letih prelevila v polno zaposlitev. Je moj hobi, moje življenje!

Koliko zaslužite?

(Smeh)

Kako pa vam je Akrapovič pomagal pri rezultatih, kaj mu vračate poleg pozornosti?

Akrapovič na dirkah priskrbi izpušne sisteme, za vsako dirko posebej jih tudi prilagodi glede na vrsto dirke in razmere. Tu smo se dobro ujeli, preprosto potrebujemo drug drugega.

Mu s svojimi ugotovitvami pomagate pri razvoju, to je pogost odnos med razvojniki in dirkači?

V bistvu ne, nisem še vstopila v ta svet (smeh).

Vaša zavarovalna premija najbrž ni poceni, je znesek skrivnost?

Ja, letno za zavarovanja iz svojega žepa odštejem okoli tri tisoč dolarjev, tudi več, odvisno od števila dirk. Želim si, da bi me podprla kakšna zavarovalnica, ampak me noče (smeh).

Kako se znajdete v svetu moških?

Kar dobro (smeh). V svetu dirkanja ni moških in žensk, mojemu motociklu je to popolnoma vseeno.

Mislim sem na sodirkače, ne na vašega BMW.

(Smeh) Vselej so me dobro sprejeli, menijo tudi, da je dobro, da se v tem športu pojavi kakšna ženska. Jim je všeč, ko jih prehitim? Najbrž ne (smeh). Dejansko pa je moj edini tekmec moj rekord, čaka, da ga presežem.

Kako vam uspe na vrh, si upate več kot drugi ...?

Za druge ne morem govoriti. Zase pa lahko rečem le, da sem precej nova v tem športu. Za BMW tekmujem zadnja tri leta, prej sem izkušnje nabirala v drag racingu, izkušnje so mi, kot kaže, prišle zelo prav. Gre tudi za dobre nastavitve mojega motocikla, za malenkosti ...

Ko se motocikel pokvari, zagrabite orodje in se ga lotite sami?

Občasno, a mi kolegi tega ne dovolijo (smeh).

Najbrž ne boste večno dirkali?

Upokojila se bom, ko bom dosegla hitrost 300 milj (480 kilometrov) na uro (smeh).

In potem?

Pridem delat k Akrapoviču (smeh).

Torej še nimate načrtov?

Ne, le do naslednje dirke.

Kje bo to?

Na progi Bonneville Salt Flats avgusta letos. Nanjo se pripravljam z novim motorjem, še boljšim Akrapovičevim izpuhom in novim oklepom. Tu bom poskušala preseči hitrost 220 milj (prek 354 kilometrov) na uro.

Koliko pa je vreden?

Mislim, da okoli 60 tisoč dolarjev.

Koliko dejansko zmore vaš motocikel?

Na asfaltu 217 milj na uro, v Bonneville Salt Flats pa 209 milj na uro zaradi slabših razmer, visokih temperatur, ki sežejo do 40 stopinj Celzija, zaradi drseče podlage ... Ob tem imam na dirki le eno možnost, postavim se na startno linijo in grem na rekord.

Kaj je še posebnega v teh razmerah, kako nanje pripravite motocikel?

Pravzaprav so razmere zelo drugačne kot na navadnih dirkah za motocikle. Nastavitve vzmetenja in motocikla so precej drugačne, glede na to, da vozimo le naravnost. Sisteme, kot sta ABS in TCS (sistem proti zdrsu kolesa), odklopimo ali pa kar odstranimo, saj jih ne potrebujemo. S tem olajšamo motocikel. Na kakšni progi, takšna je denimo Bonneville Salt Flats, pa zaradi zelo drseče podlage motocikel v zadnjem delu celo obtežimo, sicer bi se zadnje kolo vseskozi vrtelo v prazno.

Pravzaprav bi ABS in TCS pomagala pri pospeševanju?

To je res, a tudi upočasnita motocikel. Zato včasih snamemo tudi prednje zavore, saj jih na dirki ne potrebujemo. Ciljna ravnina je namreč zelo dolga, časa in prostora za ustavljanje je res veliko, zato prednje zavore niso nujne. Če jih ni, pa si lahko zmanjšamo maso in izboljšamo aerodinamiko.

Foto: Aleš Beno