Ko v okolje, tudi precej racionalno, postaviš tako iskreno preprost avto kot zna biti dacia, razen bogataških in tudi dragih različic dusterja, se zgodi dvoje. Ljudje so navdušeni, trdijo, da več avta splon ne rabiš, da jih znamka ne moti in da bi ga z veseljem imeli. Ko se pogovarjaš naprej, kaj bi izbrali, pa jim misli že uhajajo k rabljenim passatom, golfom, BMW, audijem in drugim iskreno dražjim in tehnično boljšim avtomobilom. Da želje povozijo potrebe, smo ugotavljali že med primerjavo nove dacie logan MCV in rabljenih karavanov dveh razredov višje.
Daciina iskrena preprostost ima torej tudi drugi plat, z njo se boste težko postavili pred sosedi in prijatelji. Vselej jo boste parkirali stran od vhoda in najbrž boste v družbi avtomobilskih navdušencev le redko govorili o njej. Lahko je tudi drugače, so si zaželeli pri Dacii, ko so snovali družino modelov stepway, zadnji je to oznako dobil dokker in kombinacija je, priznamo, zelo posrečena.
V času, ko bi vsak imel športnega terenca, je vcepljanje pustolovskega duha v povsem običajne avtomobile postalo trend. Tudi dacia, ki sicer ima v ponudbi polnovredni športni terenec duster, se temu ni mogla upreti. Zato je s pustolovskim duhom opremila sandera, dokkerja in lodgyja. Na preizkus smo zapeljali 4,39 metra dolgega dokkerja, preprostega potniškega dostavnika, ki osnovni model dopolnjuje z odbijači v barvi karoserije, plastično zaščito blatnikov in skrajnih delov odbijača, ki je v osrednjem opremljen še s sivo plastiko in črno plastično masko.
Stepway prinaša še posebna aluminijasta kolesa, za 410 evrov še prelepo modro azurite barvo, ki sicer preprost potniški dostavnik spremenijo v postaven enoprostorec pustolovskega duha, ki ga boste najbrž z veseljem pokazali pred sosedi. Na cesti, na parkiriščih in še kje je dokker stepway zbudil veliko pozornosti, obračal je glave mimoidočih in nekaj bolj pogumnih pripravil tudi do pogovora z nami, predvsem o tem kateri avto to sploh je, ali ima štirikolesni pogon in koliko stane.
Odgovori jih niso vselej navdušili, a odšli so s pozitivnim mnenjem, tako kot mi po preizkusu dokkerja. Da dokker stepway ni športni terenec, nam je bilo jasno že pred prevzemom avta. Ponovno pa nas je v to prepričal, ko smo kolovratili po produ Save in komajda speljali skromno klančino, ki jo vodila iz plaže. Trebuh dokkerja je sicer od tal oddaljen 19 centimetrov, toliko kot pri običajnih dokkerjih, zato boste z njim težko nasedli. A zgolj prednji pogon in odsotnost pomočnikov pri iskanju oprijema pač nista porok za robustnost.
Visoka karoserija in zelo lahka dostopnost do prednjih in zadnjih sedežev (do njih vstopate skozi odprtino drsnih stranskih vrat), pa so prišli prav predvsem pri družinskih prevozih. Sedeži oblečeni v preprosto tkanino so solidni, prostora je veliko, na zadnji klopi sicer manj kot smo pričakovali. 800 litrsko prtljažno luknjo, ki jo odpirajo dvodelna vrata z napako pri preglednosti na sredini vidnega polja, pa boste težko zapolnili. V kabini smo pogrešali nekaj pustolovskega duha zunanjosti, dokker tam ni prav nič poseben. Nekaj časa smo še nergali nad tem, zakaj je za višinsko nastavljiv volan in voznikov sedež ter leva drsna vrata z odpirajočim se oknom in zaslon na dotik z navigacijo potrebno doplačati in zakaj v kabini prevladuje trda in cenena plastika ter gola pločevina, a nas je pogled na ceno 11.930 evrov hitro streznil.
Dokker s precej skromno opremo, ima klimatsko napravo, štiri zračne blazine, ABS in ESP, kaj dosti drugega pa ne. Ob tem pa dokker tudi v trendovski različici stepway ostaja trdno na tleh s ceno. Stane zelo razumnih 11.930 evrov, kar ga postavlja na cenovno dno ponudbe družinskih potniških dostavnikov in za ta denar ponuja dober, celo zelo dober motor.
1,2 litrski turbo štirivaljnik z 85 kilovati (115 konjskimi močmi) razmeroma lahkega dokkerja namreč spremeni v hiter in zabaven avto. Motor razvaja z navorom in prožnostjo že iz nizkih vrtljajev, kar ugotovite, ko ročico menjalnike redno pozabljate v višjih prestavah, pa motor vseeno brez oklevanja pospešuje. Motor je glede na slabotno zvočno izolacijo motornega dela tudi razmeroma tih, ob poštenem pritisku na plin zelo živahen in hiter, do stotice skoči v 10,7 sekunde.
Tudi na avtocesti majhen turbo motor z lahkoto obvladuje maso in kar precejšen zračni upor, ki je občuten predvsem zaradi povečanega hrupa pri najvišji dovoljeni hitrosti. Med zavoji se dokker znajde skorajda tako dobro kot na savskem produ, vzmeten je namreč precej mehko, volan ne ponuja posebno dobrih informacij s ceste. Divjali z njim ne boste, na slabih slovenskih cestah pa bo prišlo prav razmeroma udobno vzmetenje in ubčutek robustnosti, ki daje občutek, da mu cestne luknje ne škodijo. Ob tem tudi poraba majhnega turbo motorja ostaja dokaj skromna, v povprečju je dokker porabil 7,5 litra bencina, kar je natanko liter manj od domačega berlinga z 1,6 litrskim bencinskim motorjem in 19 kilovati manj moči. Glavna ovira motorja je torej predvsem psihološka.
Foto: Miloš Milač
