Majhni, a odrasli avtomobili tudi pri slovenskih kupcih postajajo vse bolj priljubljeni, predsodke pa slabo leto pospešeno razbija tudi novi Hyundai i10. Tudi ta dokazuje, da so sodobni malčki vse prej kot neatraktivni, nebogljeni in dobri zgolj za v službo ter popoldanski skok v trgovino ali naravo.
Brez težav se kosa z večjimi in dražjimi modeli, ob tem pa zdaj ponuja tudi sila varčno različico za tiste, ki dnevno premagujejo večje število kilometrov. Hyundai pri i10 za dodatek 1.200 evrov namreč nudi tovarniško predelavo na alternativno gorivo - utekočinjen naftni plin LPG. Pa se splača? Računica pokaže, da po okoli 45 tisoč kilometrih oziroma dve letih in pol pri dnevno 50 kilometrih poti.
Najprej nekaj dejstev ob malčkovi prvi svečki. Že ob našem prvem druženju z i10 smo hvalili njegov videz, saj so v Hyundaijevem evropskemu tehničnemu centru v nemškem Rüsselsheimu naredili oblikovno všečen, atraktiven in dinamičen izdelek, kar spredaj v višjih stopnjah opreme poudarijo LED dnevne luči, zadaj pa moderen zadek z nekaj drobnimi detajli. Ob tem ima pet vrat in tudi zadaj klasična stekla, ne zgolj na priprtje.
Na skupno 3,65 metra dolžine in 1,66 metra širine tako nudi več kot dovolj prostora (2,39 metra medosne razdalje) štirim odraslim potnikom (peti se bo nekoliko mučil), ima veliko odlagalnih površin in predalčkov, v zadek pa pospravi za razred velikih 252 litrov. Materiali so dobri, ergonomija zgledna, vtisa cenenosti ni več, oprema je več kot solidna (serijsko klima, šest varnostnih blazin, dvobarvna notranjost, radio, centralno zaklepanje, USB, v opremi Comfort pa še električna stekla, Bluetooth, po višini nastavljiva sedež in večfunkcijski volan, daljinsko centralno...), voznik pa ima pred očmi lične, pregledne in modro osvetljene merilnike.
Hyundai zna ob tem karoserijo obleči tudi v sila atraktivno modro barvo, ki še hitreje privabi ženske poglede in mimogrede sproži kak nežni vzdih. Njegov videz je res prisrčen, o tem ni dvoma, nekaj vprašanj pa se je pojavilo, ko smo se ustavili na črpalki in na ustnik namestili nastavek za polnjenje avtoplina. Na zunaj se plinski i10 namreč prav nič ne razlikuje od običajnih bratov, le zadaj desno ga izdaja napis Blue - po ceniku bi zanj sicer odšteli 11.630 evrov.
V turški tovarni malega i10 z litrskim trivaljnikom in 5-stopenjskim ročnim menjalnikom za 1.200 evrov doplačila namreč opremijo s 34-litrskim plinskim rezervoarjem v dnu prtljažnika (pri tem mu ostane še 40-litrski za gorivo), vso potrebno inštalacijo, v instrumentno ploščo pa vgradijo kar dva merilnika nivoja goriva - enega za bencin in enega za plin. Žal potovalni računalnik ne kaže dosega vozila z enim ali drugim gorivom.
Levo pod volanom je še stikalo, s katerim kadarkoli poskrbimo za nezaznavni preklop med pogonskim energentom. Vse skupaj je narejeno tako, da voznik s takšnim avtom nima prav nobenih skrbi oziroma mu ni treba kaj dosti razmišljati kje in kako bo tankal - zgolj vžge avto in se odpelje, ob tem lahko računa tudi na petletno garancijo.
Zaradi vseh dodatkov i10 pridobi slabih 60 kilogramov (1.064 kg), a je motor rahlo dodelan in za odtenek (tri konje) močnejši kot sicer. Tudi najvišjo moč 51 kilovatov (69 KM) doseže pri višjih vrtljajih - tam pri 6.200 (običajni pri 5.500), največji navor 93 Nm pa ponudi pri 3.500 vrtljajih.
i10 ob vžigu vedno dela na običajno 95-oktansko gorivo, samodejni in nezaznavni preklop na plin ob prižganem stikalu pa se zgodi, ko temperatura uparjalnika doseže približno 40 stopinj oziroma po 1-3 kilometrih vožnje - čas je odvisen tudi od zunanje temperature.
Trenutna cena za liter LPG pri največjih ponudnikih znaša 0,649 evra za liter oziroma polovico cene litra goriva, kar je dovolj velik razlog, da se voznik stikala za preklop najbrž ne bo kaj dosti dotikal. Sploh ker i10 na plin izgubi zgolj kilovat in pol moči (2 KM) ter 0,3 sekunde pospeška do stotice - doseže jo v 15,2 sekunde, merilnik hitrosti pa se ustavi pri 153 km/h (2 km/h manj od običajnega). Za mesto in odprte ceste povsem dovolj, ob tem lahko znova pohvalimo zvočno izolacijo in lahkoten ter natančen menjalnik.
Po tovarniških podatkih na sto kilometrov i10 porabi 6,5 litra plina oziroma liter in pol več kot na bencin. Točenje avtoplina je podobno klasičnemu točenju, postopek je enostaven in povsem varen, le prej moramo namestiti nastavek za polnjenje, ki stane 43 evrov oziroma si ga lahko sposodimo pri nekaterih ponudnikih.
V prazen rezervoar smo vsakokrat natočili dobrih 20 litrov plina in odšteli manj kot 13 evrov, na takšen pogon pa nato delali med 250 in 270 kilometrov. Ko nam je zmanjkalo plina, je i10 samodejno preklopil na bencin in nas s polno posodo goriva popeljal še okoli 600 kilometrov daleč - tudi avtonomija takšnega malčka je tako na ravni večjih vozil.
Povprečna poraba okoli osmih litrov plina je pokazala, da smo za sto kilometrov poti porabili 5,2 evra ter nekaj bencina. Naokrog smo se popeljali tudi le na bencin in namerili porabo dobrih šestih litrov, za kar bi danes odšteli 7,9 evra oziroma tretjino več kot za vožnjo na plin.
Prihranek na sto kilometrih tako danes znaša 2,7 evra, seveda se spreminja hkrati s spreminjanjem cen energentov. Kratek izračun pokaže, da se dodatna naložba v i10 ta hip povrne po okoli 45 tisoč prevoženih kilometrih. Kdor dnevno naredi 50 kilometrov, bo po dveh letih in pol uporabe že upravičil višjo ceno ob nakupu. Ne sliši se slabo, sploh ker se lahko ob računih za gorivo s takšnim avtom zgolj nasmehnete, hkrati pa z njim ne izgubite ne zmogljivosti, ne udobja - le v kako podzemno garažo vas ne bodo spustili.
Foto: Matej Kačič
