Marca 1994 so na Švedskem v primerjalnem testu po zasneženem jezeru preizkušali delovanje sistema ESP, ki vozniku omogoča nadzor vozila tudi v ekstremnih situacijah. Vozilo z njim ni imelo težav pri vožnji in je poligon prevozilo brez težav, tisto brez ESP pa je nenehno spodrsavalo in izgubljalo stik s podlago. Skupni razvoj Mercedes-Benza in Boscha je navdušil, aprila 1995 pa je sistem postal del serijske proizvodnje v modelu S 600 kupe, ki je postal prvi avtomobil s sistemom ESP. Kmalu za tem sta bila s tem sistemom opremljena tudi limuzina razreda S in roadster SL, v dvajsetih letih pa je ESP postal del obvezne opreme vseh vozil.
Professor Fritz Nailinger, vodja razvoja pri Daimlerju, je leta 1959 predstavil patent imenovan "control device". Namen sistema je bil preprečiti zdrs koles s pomočjo zaviranja. Ideja je ostala v teoriji vse dokler ni prihod mikroelektronike in sistema ABS omogočil, da zadeva postane realnost. Sistem ESP je nadgradnja do tedaj razvitih sistemov - začelo se je s sistemom ABS, ki se je v razredu S pojavil leta 1978. Sledil je razvoj sistema za nadzor zdrsa pogonskih koles (ASR), ki vozniku omogoča, da ima površina kolesa nenehen stik s podlago in da ne prihaja do neželenega zdrsa.
Sodobni sistem ESP s pomočjo senzorjev premika v vozilu zaznava sile, ki delujejo na vozilo. Ko sistem zazna kritično situacijo bo najprej posegel z odvzemom moči motorja in dodatno še z zaviranjem posamičnega kolesa. Na ta način ima voznik nenehen nadzor nad vozilom. Kljub elektroniki se je potrebno zavedati omejitev zakonov fizike.