Hibridna tehnologija že vrsto let ni več nobena eksotika, saj se je dodobra zalezla v vse pore avtomobilizma. Za svojo so jo sprejeli skorajda vsi veliki igralci in jo sčasoma umestili v vse najpomembnejše segmente. Hibridi si pot utirajo tudi na dirkališčih - slavno vztrajnostno dirko 24 ur Le Mansa je trikrat zapored osvojil Audijev bolid, za vrat mu je dihala Toyota, letos jima bo štrene še drugič zapored poskušal mešati Porsche. Hibriden, seveda.
Tehnika ima preizkušeno kar nekaj odlik, v ospredju sta seveda ekologija in varčnost, ponudba modelov je vse bolj pestra in čedalje bolj vroča, saj so poleg Forda, Honde, Peugeota, Toyote, Volkswagna... zraven tudi Audi, BMW, Ferrari, Lexus, Mercedes in Porsche. Sliši se dobro in obetavno za avtomobilsko prihodnost.
Hibridi so tako (ne)hote postali tudi poligon za razkazovanje mišic avtomobilskih proizvajalcev, njihove vizije prihodnosti in demonstracijo napredka. Pa vendar se na trenutke še vedno zdi, da ljudje v zmenek z njimi ne privolijo kar tako. V njihovi zavesti je hibridno vozilo resda tehnično napredno, dovolj zmogljivo in vsakdanje sila uporabno, vendar tudi dolgočasno in nič kaj razburljivo. Takšno, s kakršnim se praviloma družiš brez kakih posebnih čustev in zabavnih pričakovanj.
Hibrid v človeškem svetu je danes večinoma zelo dober prijatelj, neproblematičen sopotnik ali prijeten znanec, težje pa si ga v predstavljajo nabitega z adrenalinom in prežetega z šarmom, ob katerem se ti povesi čeljust, zastane dih in pospeši utrip. Da, veliko težje si ga predstavljajo kot takšnega, do katerega lahko gojijo močna čustva.
Nekoliko drugačen "ljubezenski" poligon s številnimi izbranimi trgovinami, raznovrstnimi oglasi in tudi bleščečimi razstavnimi prostori ponuja eno izmed največjih svetovnih letališč v Frankfurtu, kjer se letno sreča skoraj 60 milijonov ljudi.
Na enem izmed odrov je tako zvezda atraktivni in v strupeno oranžno obarvani športni McLaren, na drugem pa temeljito ogledovanje, otipavanje, dolgo občudovanje in posledično pospešen korak na izhodna vrata sproži futuristično čudo na štirih kolesih.
Zanj se na prvi pogled zdi, kot da je pravzaprav prišel iz vesolja. Ljudje ob njem se pogovarjajo marsikaj, v nizu nerazumljivih besed z vsega sveta jih je pogosto moč prepoznati zgolj nekaj: BMW i8.
Številni mimoidoči nikakor ne pozabijo na fotografiranje "nečesa iz prihodnosti", v svoj mobilnik, fotoaparat ali tablico skušajo ujeti celega ali pa kakšnega od številnih detajlov, mnogi se postavijo ob njega, poprosijo za pomoč in v naslednjem trenutku zadovoljni že delijo sliko na spletu. Bi ga imeli ali se zgolj popeljali z njim? Trapasto vprašanje.
Težko je reči, kateri ima več občudovalcev, a medtem ko se pekočega McLarna da ovekovečiti brez težav, fotografiranje bavarca ne mine brez tretjih oseb na posnetku. Butični in pregrešno dragi britanski superšportnik je tudi na cestah razkošnega Dubaja sila redka zverina, BMW pa je lani po vsem svetu prodal skoraj dva milijona vozil. Narobe svet? Očitno znajo Bavarci še kako ogreti srca.
Športni avtomobili so brez dvoma pravi magnet za poglede, če k temu dodamo še vesoljski videz, navzgor odpirajoča se vrata in na cesti ali dirkališču prav netipično neslišno premikanje, potem je recept za vzbujanje pozornosti popoln. BMW i8 je hibridni dirkalnik nove dobe, ki v tišini s pomočjo baterije naredi do 35 kilometrov, ki z mesta do stotice pospeši le v 4,4 sekunde, ki ga lahko vse do hitrosti 120 kilometrov na uro požene zgolj elektrika in ki mu blokado pri 250 kilometrih na uro zagotovita elektromotor in 1,5-litrski trivaljnik.
Ne gre za napako, takšen motor danes najdemo v novem miniju. Nameščen je zadaj in prek šeststopenjskega samodejnega menjalnika poganja zadnji kolesi, k impresivni moči 170 kilovatov (231 konjskih moči) mu pomaga turbopuhalo in prilagodljivo krmiljenje ventilov, elektromotor zmore 96 kilovatov (131 konjskih moči) ter prek dveh prestav poganja sprednji kolesi. Ko ob do tal pohojeni stopalki za plin ali v načinu sport družno žvižgata, je vozniku na voljo skupnih 266 kilovatov (362 konjskih moči), kar 570 newtonmetrov navora ter prednosti, ki jih prinaša štirikolesni pogon. Zmogljivosti so le malenkost slabše kot pri športni ikoni, ki sliši na ime porsche 911 carrera S.
Čeprav smo ga videli že velikokrat, nas s svojim prihodom znova osupne in že ga ovekovečimo. Nismo edini, izza grma z mobilnikom priteče mlajše dekle, s kombija osuplo škljoca kurir, pri skupini poslovnežev kovčke za trenutek zamenjajo telefoni. Zdi se nam, da se je svet za trenutek ustavil.
Ko se z nekaj prijetnega napora zvalimo v 136 tisoč evrov vredni i8, se udobno namestimo v usnjene športne školjkaste sedeže ter v tipično beemvejevsko okolje. V vzvratnem ogledalu na izjemnost oblikovanja opominja zadnja bočna linija z usmerjevalnikom zraka, količnik zračnega upora sicer znaša vsega 0,26.
Ko si z ne preveč močnim potegom navzdol zapremo precej lahka dvižna vrata - karoserija je iz plastike in ojačana s karbonom -, ošvrknemo povsem digitalno instrumentno ploščo, črno prestavno ročico in pomenljivo pogledamo zasilna zadnja sedeža, gre zares. Po pritisku na gumb za zagon motorja se ne zgodi nič, le armatura, ki zna tudi slovensko, oživi kot kak igralni avtomat. Za speljevanje povsem zadostuje elektromotor in v popolni tišini ter s pomikom stikala v Eco Pro način se začne predigra.
Prvi znaki vročice pridejo kmalu s pomikom stikala v komfortni način ter z bolj odločnim pritiskom stopalke za plin, saj se v hipu in z močnim rohnenjem oglasi bencinski motor. Zvok bi mirno pripisali kakemu osemvaljniku, za kar so pri BMW delno poskrbeli tudi z zvijačo. Ojačano rjovenje namreč prihaja iz zvočnikov, za večji vtis na publiko pa poskrbi še zunanji zvočnik, skrit pod zadnji odbijač. Učinek je kljub vsemu neverjeten, na kavni mlinček smo pomislili zgolj na postanku ob okusni italijanski kavi.
Ker i8 kljub svoji varčni noti zlahka začne igrati v bolj poskočnem ritmu, nas kmalu začne resno ščemeti. Motor dobro vleče v nižjih vrtljajih, kjer mu s svojim navorom pomaga elektromotor. Oba povsem nezaznavno usklajuje pametna elektronika, a ker se bencinar še kako rad tudi vrti, ročico menjalnika potisnemo k sebi in s tem preklopimo na športni način. Da gre zares sporočijo tudi rdeče obarvani merilniki in še močnejše rjovenje motorja.
Avto ob do konca pohojeni stopalki za plin tudi z izdatno pomočjo elektromotorja vleče kot nor vse do 6.500 vrtljajev. Pri tem merilniku hitrosti ne bi zmogel slediti niti sokol, ušesa pa boža simfonija osemvaljnika.
Na avtocesti se hitro zaveš, da je najvišja hitrost vprašanje zgolj nekaj trenutkov, med ovinki pa do izraza pride tudi nizko težišče slabo tono in pol težkega bolida, saj se i8 pelje brezhibno natančno. Prestave s pomočjo obvolanskih ročic med ovinki menjujemo tako hitro, kot da bi šlo za dvosklopčni menjalnik, pri prestavljanju navzdol pa se s sovoznikovega sedeža zaradi dodajanja vmesnega plina in posledično brutalnih zvočnih efektov sliši le še nežni "Ooooh".
V dobrih tisoč kilometrih po Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem smo se lahko prepričali, da je z i8 možno prav vse, marsikaj pa mu je oproščeno - tudi pri policistih. Odprta usta in izbuljene oči mimoidočih, osuplost znancev, sorodnikov in prijateljev vedno in povsod spremlja fotografiranje.
Kdor tega do sedaj ni bil najbolj vešč, se je naučil. Pogosto za sina, prijatelja, partnerja. Brez fotografiranja ni šlo niti med vožnjo in v najbolj neprimernih situacijah, pogosto smo se vprašali, le kdo za vraga drži volan. Na cesti ne gre brez dobronamernih provokacij, kjer si mnogi želijo videti, kaj futuristična pošast zna in zmore. Počutimo se kot v Big Brotherju in Top Gearu hkrati.
Reakcije ljudi so že na meji verjetnega, njihove geste in številni komentarji pa brez izjeme pozitivni, polni občudovanja in dobrih želja, mimogrede so padale tudi ženitne ponudbe. Ko i8 "zažge" tudi pri poznavalcih ob robu dirkališča Grobnik, potem je jasno, da so pri BMW z njim zadeli v polno.
BMW i8 seveda ni popoln. Prtljažnik je bolj za okras, zadaj je prostora komaj za otroke, baterija se doma polni točno tri ure, deklarirana poraba 2,1 litra sega na področje znanstvene fantastike, vendar tudi dobrih osem litrov za vse iskrive konje ni veliko. Vrata zahtevajo več prostora, ker je precej nizek pa zlahka pridelate kako prasko ali nasedete že pri dovozu v kletno garažo. Zavore bi lahko bile zmogljivejše in v prednjem delu ni ničesar - se pa tekočina za pranje vetrobranskega stekla dolije brez zapletenega odpiranja prednjega pokrova. Zveni tole zadnje kaj znano?
A v življenju ne velja biti preveč pikolovski. Športni BMW i8 je tako avto, ki bo dokončno spremenil pogled na hibride in dokazal, da bo prihodnost z njimi lahko še kako zabavna in zanimiva.
Foto: Matej Kačič
