Zelena štiriperesna deteljica (Quadrifoglio Verde) je gotovo ena izmed bolj prepoznavnih travniških cvetlic v avtomobilskem svetu. Simbol sreče z italijansko Alfa Romeo kaj hitro povežejo tudi laiki, pravim alfistom pa se ob njeni omembi tako ali tako zašibijo kolena, kotički njihovih ustnic pa razlezejo do ušes.
Po lanskoletni rahli kozmetični prenovi giuliette je bilo tako zgolj vprašanje časa, kdaj bo športno srce za povrh dobilo še "deteljico". Malo za srečo in predvsem kot dokaz, da še zdaleč niso pozabili na slavno zgodovino in potenciale, ki jih najbolj športna in ekskluzivna giulietta še kako rada pokaže.
Da zna 4,35 metra dolga giulietta s svojim privlačnim videzom marsikoga hitro oviti okrog prsta, smo ugotavljali že pred meseci. Pravi lepotici so italijanski mojstri zdaj nadeli športna oblačila, jo za centimeter približali tlom ter pod kožo dodatno našpičili, s čimer bo različica QV na cestah in med ovinki dražila predvsem ljubitelje golfov GTI, meganov RS, focusov ST, leonov Cupra, aster OPC in podobnih "hot hatchev". Še posebej v strupeno rdeči ali pa tudi sivi mat barvi, kakršna je bila testna.
Giulietta že na pogled deluje kot kak kupe, saj so kljuke zadnjih vrat umetelno skrite v predel zadnjega stebrička, a prav zaradi njih ponuja praktičnost kombilimuzine. Športnica se zaradi nizke strešne linije sicer bolj izkaže kot gnezdo za dva, vendar zna ustreči tudi družinskim podvigom - zadnja klop je deljiva, v prtljažnik gre 350 oziroma 1.045 litrov s podrtimi sedeži.
A pri različici QV spredaj agresivno ukrojeni odbijači, posebna izvedba žarometov, športni pragovi, emblem z deteljico na boku, rdeče zavorne čeljusti, atraktivna 18-palčna platišča antracitne barve, nizkopresečne pnevmatike, karbonski dodatki na zunanjih ogledalih, prav tako karbonski strešni spojler in predvsem dve zajetni in kromirani izpušni cevi na obeh koncih zračnega difuzorja razkrivajo, da takšni Juliji ni ravno do petja uspavank, ampak ji bolje pristojita techno ali rock.
V njeno radoživost nas ob vstopu v že znano kabino (ta ponuja 6,5-palčni zaslon na dotik, v pomoč nam je tudi prenovljena in izboljšana navigacija) prepričujejo tudi deteljica na pragu in med števci, v aluminij odeti stopalki in opora za levo nogo, vrhunsko ukrojeni športni sedeži z nekaj italijansko značilnih oblikovnih vložkov ter dirkaško prisekan multifunkcijski volan (lahko bi bil manjši).
Med sedežema z odlično bočno in ledveno oporo ter v kombinaciji usnja in alkantare že veje dodaten vonj po adrenalinu in zažganih gumah. Tam sta namreč znani alfin sistem DNA - vozniku daje možnost, da s pomočjo elektronske podpore iz krotke ovčke naredi divjo zver - ter ročica samodejnega menjalnika z dvojno sklopko TCT, ki ga dopolnjujeta - in + stikali ob volanu.
Globok in poln zvok po vžigu motorja navduši in daje slutiti, da od kakega umirjenega zmenka in večernega "sprehoda" bržkone ne bo nič. Že v prostem teku barvit zvok proizvaja 1,75-litrski turbo bencinski motor, ki poje tudi v butični in še kako športni Alfi 4C. Ta je narejen iz aluminija, zmore 177 kilovatov (240 KM) - pet več kot v predhodnici - in 340 Nm navora. Na liter prostornine ponuja osupljivih 137 "konjev" in 194 Nm navora.
Celotni navor je sicer na voljo že od 1.900 vrtljajev naprej, pri čemer je motor v položaju A (All weather) precej anemičen oziroma učinkovito prilagojen oteženih vremenskih razmeram - tudi s pomočjo delne zapore diferenciala in premišljenega poseganja elektronike pri speljevanju, zaradi katerega se v mokrem in spolzkem ne boste počutili kot kaka koza na ledu.
Elektronski možgani s tem učinkovito brzdajo vražji temperament, tako da lahko "deteljico" brez strahu zaupate tudi manj veščim voznikom ali voznicam. Lagodno vožnjo z ugodno porabo okoli osmih litrov takrat spodbuja tudi dejstvo, da je kar 80 odstotkov navora na voljo že pri 1.800 vrtljajih, šeststopenjski menjalnik pa kaj kmalu prestavi v višjo prestavo.
V položaju N (Neutral) se giulietta začne prebujati, med brezhibnim in udobnim prestavljanjem pa se iz izpušnih cevi že sliši kratki "barp". Odločen pritisk pedala za plin že poskrbi za konkreten sunek v hrbet, vseeno pa elektronsko živčevje vseh konjev ne pusti na pašo. Motor je slabše odziven, ESP in ASR sta vklopljena, elektronska zapora diferenciala nima dela, krmiljenje je prilagojeno udobju. S takšno Alfo boste vseeno zelo hitri, kljub tršemu podvozju dovolj dobro razvaja na magistralkah in avtocestah, kjer se merilnik hitrosti ustavi pri 244 km/h, poraba pa ustali pri okoli desetih litrih.
A še zadnje zadržke glede varčne vožnje, striktnega držanja omejitev in kakega zmernega pospeševanja odpihne, ko giulietta pomežikne v položaju D (Dynamic), ki bi ga brez težav lahko prekrstili v Devil (hudič). Položaj stikala D prinaša bolj odzivno, neposredno in športno Alfo. Motor je občutno bolj odziven na stopalko za plin, volan otrdi in tako v ovinkih bolje komunicira z voznikom, zavore pa so s sistemom "pre-fill" hitreje pripravljene na akcijo. Predpolnitev zavornega sistema se namreč zgodi že ko voznik popusti plin, sistem pa izboljša odzivnost zavor.
V praksi prvi metri prinesejo razočaranje, saj se motor iz nižjih vrtljajev le počasi prebuja, k čemur pripomoreta nižja prostornina in višji polnilni tlak turbopuhala kot pri konkurenci. Hormoni sreče se hipoma začnejo izločati, ko se vrtljaji pomaknejo proti številki 3.000, saj se takrat začne pravi "corrente"...
Deteljica z lego ne razočara, večino časa je nevtralna, ponuja dovolj oprijema, ko si voznik zaželi pa zadek lahkotno pripravi do drsenja. Kljub temu vse le ni idealno, podvozje bi lahko bilo trše (a je tako bolj vsakdanje uporabno), notranje kolo pa se v ovinkih vse prevečkrat zavrti v prazno - tudi na suhi podlagi. Elektronska zapora diferenciala tako ni vedno kos zahtevni nalogi, mehanska zapora - kakršno pozna posamezna konkurenca - bi delo brez dvoma opravila z odliko.
TCT menjalnik v samodejnem načinu sprva zgledno sledi željam voznika, večinoma ne zamuja, a ker na trenutke kljub krepki dozi plina prehitro prestavi višje ali pa kljub le rahlemu plinu tega ne stori, se začnemo vmešavati z obvolanskimi ročicami.
Nasmešek je znova večji, menjalnik namreč prestavlja hitro in nam dopušča veliko več svobode, vendar pa nam vajeti v celoti le ne prepusti. Tako se je zgodilo, da je menjalnik sam prestavil višje, čeprav smo želeli z višjim vrtljaji prevoziti odsek med dvema ovinkoma, s hitrostjo pa kljub vsemu zaostaja za DSG menjalnikom, kakršnega ima denimo golf GTI. Quadrifoglio Verde ob dvosklopčnem menjalniku sicer prinaša tudi "launch control" oziroma sistem za hitro speljevanje, s pomočjo katerega se z mesta do 100 km/h izstreli v šestih sekundah. Bolje od marsikaterega konkurenta!
Športne igre pa na koncu pustijo davek v denarnici, na črpalki se boste mimogrede znašli že po dobrih 300 prevoženih kilometrih. Giulietta QV naj bi po tovarniških podatkih na sto kilometrov v povprečju porabila sedem litrov bencina, vendar je ob teh številkah njenim stvariteljem najbrž kar nerodno. V povprečju zelo hitra vožnja prinese porabo okoli 13 litrov, zlahka pa gre tudi prek 15. Konje je pač treba napojiti.
Po takšni vražji giulietti bodo najbrž posegli le največji ljubitelji športnih src, saj obilico užitkov prinašata že dizelska različica s 170 konji ali tista z 1,4-litrskim turbo motorjem in 175 konji. Za 26.500 evrov giulietta QV sicer ponuja privlačen dirkaški paket in je cenejša kot kak uglednejši tekmec, testna se je z nekaj dodatki spogledovala s 30 tisočaki.
Alfa seveda ni prava Alfa, če je brez napak. Tudi giulietti QV tako lahko očitamo pomanjkanje raznoraznih sodobnih varnostno-asistenčnih sistemov. Na opozorilnik za mrtvi kot, nenadno spremembo voznega pasu, kamero, pametni ključ, samodejno zaviranje v sili, radarski tempomat,... lahko kar pozabite, tukaj konkurenca ponuja več.
Brez manjših čričkov tudi ne gre, a jih bo zlahka preglasil motor, podvozje pa v notranjost prenaša nadpovprečno tresljajev. Malce nerazumljivo je (pre)zgodnje vklapljanje vseh štirih utripalk pri malce bolj ostrem zaviranju. QV je menda športnica in pogostejše zaviranje "do podna" ji je skorajda prirojeno, spremljajoči "light-show" pa se zdi odveč.
"Deteljica" v celoti ni tako zelo popolna, kot je denimo golf GTI. In prav to je lahko njena prednost. Alfo tako ali tako ljubiš in sovražiš hkrati, ko jo najbolj obožuješ te zna razočarati in ko čez njo že skoraj narediš križ, te znova navduši in prevzame. Tudi čustva pri nakupu avta igrajo veliko vlogo, ko gre za "športna srca" pa imajo sploh veliko težo.
Foto: Matej Kačič
