Nežno dodajanje plina, predvidevanje razmer pred seboj in izkoriščanje prednosti hibridnega pogona je strategija, ki jo je na 70-kilometrski preizkušnji v prometu s Toyotinim hibridom ubral Primož Kovič iz Canona Adrie. Ugnal je tekmece in celo tovarniške obljube o porabi.
Štiri podjetja, ki so se v našem izboru EKO vozni park izkazala z zelo učinkovitimi voznimi parki, smo postavili še pred praktični izziv, prevozili so 70 kilometrov od obrobja skozi središče Ljubljane, po avtocesti do Ivančne Gorice in po podeželju do Dolenjskih Toplic. Andrej Vidmar iz Big Banga, Tina Pirc iz Simobila, Bojan Ambrožič iz Generali Zavarovalnice in Primož Kovič iz Canona Adrie so na omenjeni poti lovili tovarniške obljube, ob tem pa niso uživali zavetja štirih zidov preizkusnega laboratorija, kjer proizvajalci dosegajo sanjske porabe goriva, na cesti so se morali spopadati z gnečo, semaforji, tovornjaki in drugimi ovirami.
Vožnja v realnem času in po omejitvah
Do cilja niso smeli voziti dlje od ure in 20 minut, saj bi si v tem primeru prislužili pribitke pri porabi. Na cilju smo preverili številke: Primož Kovič je s preudarnostjo, a brez vožnje v zavetrju in izklapljanja električnih naprav dosegel najboljši rezultat 3,4 litre, Tina Pirc in Andrej Vidmar sta na cilj prišla izenačena s porabo 3,6 litra, Bojan Ambrožič pa je porabil nekaj decilitrov več, a še vedno v okvirih, ki jih obljublja tovarna.
Kako je zmagovalec pripeljal s porabo 3,4 litra?
3,4
litra bencina je bila povprečna poraba zmagovalca EKO izziva 2014 Primoža Koviča iz Canona Adrie na relaciji Ljubljana-Dolenjske Toplice. Tovarniška poraba toyote auris hybrid TS je za štiri do šest decilitrov višja.
Kako je izziv doživljal zmagovalec Primož Kovič? »V mestu sem bil zelo zadovoljen s porabo, saj sem velik del lahko prevozil samo na elektriko. Od Vižmarij v Ljubljani sem po Celovški cesti zapeljal v središče mesta, tam zavil na Tivolsko cesto in proti Rudniku ter se na Dolenjski cesti vključil na avtocesto. Ta del sem kljub pogostim postankom prevozil s povprečno porabo le 3,5 litra. V mestu hibridni pogon res pride do izraza, dvomim, da bi recimo z varčnim dizelskim motorjem dosegel tako dober rezultat. Nato je prišla avtocesta od južnega dela ljubljanske obvoznice do Ivančne Gorice - hitrost med 110 in 120 kilometri na uro brez iskanja zavetrja za tovornjaki in z vključenim tempomatom.«
Požrešna avtocesta, varčno podeželje
»Tempomat pri svoji vožnji sicer uporabljam, da ne presežem največje dovoljene hitrosti, v tem primeru pa sem ga uporabil za ohranjanje konstantne hitrosti. Motor se je ob dodajanju plina zavrtel v višje vrtljaje, poraba pa je zrasla na 4,5 litra in mislil sem že, da bom zgrešil dober rezultat. Izvoz za Ivančno Gorico in vožnja skozi Žužemberk proti Dolenjskim Toplicam pa sta prinesla priložnosti po zmanjšanju. Tudi skozi zavoje sem brez težav ohranjal konstantno hitrost brez pretiranega dodajanja plina. Imel sem občutek, da bi imel lahko elektromotor nekaj več moči in večji doseg, tako bi lahko vrhove klancev dosegel samo na elektriko, a se je vsakič sproti vklopil bencinski motor. Spust proti Krki je prinesel največje prihranke, velik del sem lahko prevozil brez pritiskanja na plin, baterija se je hitro napolnila in poskrbela za električno pomoč pri pospeševanju na ravninah, v Dolenjske Toplice pa sem z vožnjo po omejitvah prispel s porabo 3,4 litra bencina na sto kilometrov.«
