Pri BMW je stilizirana črka M sinonim za športnost in najsodobnejšo tehniko ter jamstvo za vrhunski izdelek s krepkim odmerkom prestiža, ob katerem z glavo zmajujejo le ekologi in nevoščljivci. Drugi žlahtni pločevini namenijo najmanj pozoren pogled, vsi zadržki pa se razblinijo, ko jim pot prekriža posebej nastopaški M6 cabrio.
Za stavek »Daj gas, da mi to zverino slišimo« bi najbrž dali roko v ogenj, da ga boste najhitreje slišali med gručo mularije ob kakšnem starem primerku GTI ali VTI, obogatenem s športnim filtrom in čudežnim izpuhom, ki v mašino, upehano od let in dirjanja, baje vdahne konja ali dva. Kaj takega bi vam na ušesa prišlo tudi med kibici na avtosejmu, ki jim vseznalstvo o motorni tehniki, mehaniki, klepanju in ličanju popestri nedeljsko dopoldne, seveda tudi ob grmenju v boksih ob dirkalni stezi ali na kakšni drugi avto-moto športni prireditvi.
Kaj pa na mejnem prehodu s Hrvaško, kjer so še pred ne tako dolgim časom mrki pogledi uniformiranih mož in žena postave premerjali v koloni čakajoče potnike in zdolgočaseno ugotavljali, ali je morda komu potekla veljavnost dokumenta ter na dopust le ne pelje preveč svežega mesa. No, z BMW M6 cabriom se ti je lahko zgodilo tudi to, kar samo potrjuje dejstvo, da prefinjena mera športnosti, zlita z najsodobnejšo tehniko ter začinjena z veliko mero prestiža in ekskluzivnosti, otopli čustva tudi pri ljudeh, resnih po uradni dolžnosti, v bolj resnih okoliščinah. In to je bil skorajda šele začetek.
Nastopač prve vrste
Na mejni prehod Jelšane smo se pripeljali še pod vtisi, ki jih je globoko modri M6 s platneno streho naredil po Ljubljani in okolici ter po odprtih cestah, kjer je lahko osemvaljni motor vsaj malo zadihal in pokazal delček brutalnosti, ki jo zmore njegovih 412 kilovatov oziroma 560 »konjev« ter 681 newtonmetrov navora iz 4,4-litrskega motorja, podprtega z dvema turbinskima polnilnikoma. Za slovensko prestolnico se je včasih sicer zdelo, da je manjša podružnica Monte Carla, saj skorajda ni bilo znamke ali modela, ki ga tam ne bi bilo mogoče srečati. Z zaprtjem ožjega mestnega središča in nazadnje Slovenske ceste se je avtomobilsko nastopaštvo preselilo na obrobje mesta, njegove vpadnice in pred posamezne lokale, a to ni več to.
Nevarna vznesenost sopotnikov
Tiste čase nastopaštva in postavljaštva smo vseeno podoživeli tik pred zaprtjem Slovenske ceste, v času evrokošarkarske mrzlice in toplega jesenskega večera. Vsekakor je treba s takšnim avtom malo paziti pri izbiri garderobe, frizerja in ličil, saj si ves čas pod drobnogledom drugih voznikov in mimoidočih, seveda pa ti je za vse skupaj lahko tudi prav malo mar.
V takšnem avtu je marsikaj spregledano ali oproščeno, nekoliko pazljiv pa je morda dobro biti pri izbiri do treh sopotnic ali sopotnikov. Ne, ker bi se pritoževali nad premalo prostora na udobnih ter za osem tisoč evrov z usnjem merino oplemenitenih električno pomičnih sedežih spredaj ali zadaj, ampak ker jih lahko v športno-luksuznem kabrioletu mimogrede prevzame občutek vznesenosti in naredijo kakšno »neumnost«. Vpitje, krohotanje, navijanje glasbe vrhunskega avdiosistema, skorajda plesanje in stegovanje rok v zrak je pri tem še najbolj nedolžno.
Pospeški, zvok, ah...
Pospešek od nič do sto kilometrov na uro v dobrih štirih sekundah - za dirkače je na voljo tudi »launch control« - v mestu ne pride do izraza. Ob spuščeni strehi se M6 tam veliko bolje poda počasna in uživaška vožnja ob ugasnjenem radijskem sprejemniku, kjer sta poezija za ušesa globok bas motorja in njegovo grmenje ob občasnem pospeševanju. Ob huronskih zvokih, ki od 1.500 pa vse tja do 7.200 vrtljajev prihajajo iz dveh parov izpušnih cevi na zadku, je M6 mogoče slišati že veliko prej, preden se prikaže iz daljave. Tudi popolnemu laiku je hitro jasno, da motor prekipeva od moči in samo čaka, da voznik zgolj ošvrkne stopalko za plin in ga že v naslednjem hipu ne bo več v vidnem polju.
Petsto nastavitev za vse vrste slovenskih cest
Slovenija kljub večinoma slabim cestam ponuja kar nekaj asfaltnih odsekov, kjer vsakemu avtomobilskemu navdušencu zaigra srce. Odsek od Pivke prek Knežaka do Ilirske Bistrice in proti Jelšanam je že tak, voznik M6 pa se tam lahko začne preudarno spoznavati z matematičnimi kombinacijami, ki jih ponujajo različne nastavitve trdote podvozja in volana, odzivnosti motorja, delovanja elektronskih pripomočkov in hitrosti prestavljanja sedemstopenjskega menjalnika.
Ta s pomočjo dveh sklopk bliskovito izpolnjuje voznikove želje, tudi če si zaželi ročnega ukazovanja s pomočjo obvolanskih ročic. Vseh možnih nastavitev je več kot 500, najljubše si lahko shranite v zgolj dva gumba M na volanu. Elektronika v delovanje motorja in s tem krotenje zadnjega pogona občasno posega tudi v najvišjih prestavah, na povsem suhi cesti pa močno »švica« in mukoma kroti široko ritko celo v tretji prestavi. Aktivnemu športnemu diferencialu M z omejenim zdrsom navkljub.
Težak, a čvrst
Slovenske policiste je oddaljeno grmenje nekoliko predramilo iz rutine, več pozornosti kot dokumentom pa so namenili občudovanju 490 centimetrov dolgega in 190 centimetrov širokega lepotca. Da, M6 cabrio je v vseh pogledih gromozanski, kar ga naredi za odličnega potovalnika, nekaj slabosti pa pokaže v mestnem središču, ozkih ulicah in med ovinki. Tam namreč do izraza pride tudi krepka teža imenitneža, saj tehta skoraj 2.100 kilogramov, krotenje silne motorni moči v kombinaciji z njegovimi merami pa pomeni dober preizkus za uravnoteženost vozila, znanje voznika in zvijanje karoserije. Vzvojna čvrstost je ob dvignjeni strehi dokaj dobra, a takšnega avtomobila si menda ne boste kupili, da bi od znotraj občudovali sicer vrhunsko krojeno platno. Za povsem drugačne občutke, ki jih lahko med vožnjo štirikolesnika ponudi le nebo nad glavo, tako poskrbi gumb, ki s pomočjo elektrike v 19 sekundah spusti streho v prtljažnik.
»Daj gas!« si zaželi obmejna policistka
S spuščeno streho in gromkim basom pri okoli tisoč vrtljajih se ustavimo še pod nadstreškom pri hrvaški obmejni policistki. Ponujeni slovenski dokumenti je sploh ne zanimajo, radovedno in nekoliko pobalinsko si ogleduje zdaj nas, zdaj avto, napenja ušesa in na koncu kar malo presenetljivo reče: »Daj gas, da mi to zverino slišimo!« Prosim? Se morda šalite? »Ne, ne, daj gas. Do konca! In spelji na polno, da slišimo in vidimo stroj tako, kot je treba!«
Nikoli nismo izvedeli, koliko smo zaradi »ubogljivosti« polepšali sicer bolj siv vsakdanjik obmejnih policistov in koliko v koloni čakajočih si je ob glasnem grmenju in norih pospeških mislilo, poglej ga, bahača, še na meji nastopa. Smo pa zagotovo polepšali dan in potešili radovednost prenekateremu mimoidočemu vzdolž Jadranske obale in v zaledju Zadra, uslužbencem na črpalki - povprečna poraba se vendarle suka okoli 17 litrov na sto prevoženih kilometrov -, otrokom ob igri, ljudem ob vsakdanjem delu globoko na podeželju, uživačem pred lokali in sladokuscem pred gostilnami ter ne nazadnje tudi vozniku starega golfa, ki nam je skozi odprto okno široko nasmejan pokazal svoj široki palec - obrnjen navzgor, seveda. Takšne razkošne vile na kolesih za skoraj 200 tisoč evrov tudi ne vidiš vsak dan.
Foto: Matej Kačič
Galerija Poletni Weekend na povezavi Poletni Weekend 2014
