Z divjim minijem po divjem Portoriku

Portoriko - karibski otok, velik za pol Slovenije, je dvoličen. Zunaj urejenih hotelskih kompleksov očara z divjino pragozda, zgodovinskimi znamenitostmi, največjim teleskopom na svetu v Arecibu, s prelepimi plažami, prijaznimi in sproščenimi ljudmi ter slikovitostjo, ki mami popotnike z različnimi željami in okusi. A Portoriko je lahko tudi soparen, umazan, zanemarjen in po poročanju medijev nevaren zaradi kriminala.

Kakšno povezavo ima z novim minijem, že tretjim od leta 2001, ko ga je prevzel nemški BMW? Skoraj nikakršne, skupen imata le divji značaj in delno tudi dvoličnost, ki jo že 60 let upodablja ta angleška ikona med majhnimi avtomobili. V hladnem februarju pa je bil turistični cilj primeren tudi zaradi vremena. Na 18. vzporedniku severne zemljepisne širine pač ne poznajo zime, le večno poletje, ki z letnimi časi menja le stopnjo vlaž­nosti in količino dežja. Številne ceste so zavite in luknjaste in kot nalašč ustvarjene za novi mini, ki ima spet, to ima pač zapisano v genih znamke in tudi lastnika BMW, zelo športen značaj.

Zapuščena obala

V Portoriko sem priletel dan in pol pred predstavitvijo minija, da si prej še malo ogledam otok. Opolnoči sem priletel na letališče Luis Munoz v San Juanu in takoj naletel na veselega taksista, ki mi je želel zaračunati dvojno tarifo za 15-minutno vožnjo do središča mesta. Če ne bi prej preveril cen taksi prevozov, bi mi vzel 40 dolarjev, tako je račun znašal le 18 dolarjev. Mladinski hotel v središču mesta je za 35 evrov ponudil udobno klimatizirano sobo, receptorka v preddverju pa se je v vroči noči z 28 stopinjami in kar visoko vlažnostjo morala zadovoljiti z ventilatorjem. Zgodaj zjutraj sem se z najetim avtom - hyundai elantra, 60 evrov za dvodnevni najem - odpravil po severnem delu otoka proti vzhodu po obmorski cesti 187, ki jasno kaže znamenja pozabljenosti turističnega dela obale. Zapuščena hotelska poslopja, komaj stoječe hišice na plaži in prazna cesta, ki je tisto nedeljo zjutraj ponudila še razmeroma hladno in slikovito progo številnim kolesarjem. Plaže razkrivajo neurejenost, a vseeno idilične poglede na mivko, visoke palme in čeri na sredini zalivov, prek katerih se lomijo visoki valovi. Zavito in še precej dobro vzdrževano cesto, ki vodi prek severnega dela otoka, občasno popestirjo le posamezne stojnice z ameriško hitro prehrano, ki jo domačini obarvajo z ocvrtim sadjem in zelenjavo, pekočimi omakami ter nasmehom in dobro voljo. Po dobri uri vožnje po močno luknjasti cesti 191 vstopimo v osrednji del otoka, mimo mesta Rio Grande zapeljemo globoko v pragozd El Yunque.

Luknjaste ceste in čarobni pragozd

Portoriko sodi pod ameriško ozemlje, a nima vseh ameriških pravic, denimo volilne. Vozni park na cesti je povsem ameriški, stari poltovornjaki, veliki terenci, limuzine ameriškega izvora in še številni majhni japonski in korejski avtomobili. Evropsko znamko srečaš le redko, pa še takrat je to BMW ali Mercedes-Benz. Bencin je poceni, 67 evrskih centov za liter, zato veliki bencinski motorji v avtih ne presenečajo. Rio Grande prikaže tudi zelo ameriško okolje, ki bi ga brez težav zamenjali z manj urejenimi deli Floride. Walmart, Walgreen, McDonalds, Burger King in druge znane ameriške znamke pozdravljajo z obeh strani cest, le pogoste luknje na cesti in močno pobuškani avtomobili nas opozorijo, da se ne vozimo po, na primer, Floridi.

El Yunque - pragozd z nešteto vrstami rastlin, ptic in urejenimi potmi kar vleče v svojo notranjost. Bujno rastje in visoka vlaga v razmeroma hladnem jutru hitro obarvata lica. Hlad reke, ki se spušča z višav gozda, prijetno osveži, trume turistov, ki so jo že navsezgodaj ubrale po eni izmed tlakovanih poti pragozda, pa zmotijo tišino naravnega razkošja. Na koncu dobro uro in pol dolgega sprehoda se veličastno razkrije še slap, ki na dnu ponuja naraven bazen s prijetnimi 18 stopinjami.

Na jug med domačine in kokosove palme

Toplota spet udari v zgodnjem popoldnevu, ko se odpravimo na južni del otoka proti Yabucoi. Razmeroma skromno poseljeno mestece ob karibskem morju nas pozdravi z gozdom, ki ga sestavljajo le visoke in vitke kokosove palme s »smrtonosnimi« sadeži, ki občasno z glasnim pokom priletijo na sušna tla. Majhen družinski hotel za dobrih 50 evrov ponudi toplino, urejenost in neposreden dostop na peščeno plažo, v preddverju pa vsakega obiskovalca v španskem jeziku pozdravi še pisana papiga. Pozno popoldne se pomešam med domačine ob obali, ki srkajo pivo pod streho propadajočega lokala. »Rum in koktajli iz ruma so le za turiste,« izdavi domačin Pedro, »mi se raje hladimo s pivom in vodo.« Lokalna glasbena skupina zaigra domače melodije, domačinom se usta raztegnejo v nasmeh, parkirišče se začne polniti z večinoma starimi in postavljaško predelanimi avti. Jeep z orjaškimi kolesi, kitajski skuter z zvočniki, vgrajenimi v stranski oklep, in glasno glasbo, ki odmeva iz njih. Podobni pogledi se vrstijo naslednjih nekaj ur, prihaja staro in mlado. Štiridesetletni domačin kar na parkirišču zavrti ženo in nato še taščo, v vsem večeru spijejo vsak po en kozarec in se imajo odlično.

Očarljivi San Juan, razkošni sever

Naslednji dan se že zgodaj zjutraj odpravim nazaj na sever, v glavno mesto San Juan. Tja prispem po 45 minutah, še 20 jih potrebujem za prebijanje do mestnemu središču najbližjega parkirišča in nato še pet minut za vožnjo s taksijem do starega dela San Juana, ki leži na majhnem otoku severovzhodno od glavnega otoka. Ponudba prvega taksista je 18 dolarjev, po pogajanjih končamo pri treh dolarjih na osebo. V ameriški kombi vzamem še ameriški par, ki odšteje svoj delež. Domačini hitro prepoznajo turiste in jih poskušajo sleči do spodnjih hlač, če se pustijo, seveda. Stari del San Juana je prežet z zgodovino in slikovitostjo, je pravo muzejsko mesto s koreninami v 16. stoletju, takrat je bil pod špansko vladavino, z značilnim južnjaškim temperamentom. Z ozkih tlakovanih ulic puhti vročina, obdajajo pa jih odlično ohranjene hiše različnih barv - oranžne, modre, rdeče -, ki so nove podobe dobile v štiridesetih letih minulega stoletja. Pravi zvezdi sta utrdba San Cristobal na začetku starega dela mesta, ta velja za eno najstarejših španskih utrdb, in trdnjava San Filipe Del Morro na skrajnem severu na rtu otočka, od koder so domačini branili mesto in nadzorovali pristanišče.

Konec potepanja, napotim se proti Dorado Beachu, severozahodnemu delu otoka, kjer je v okolju urejenega letovišča tri tedne domoval novi mini. Naslednji dan ga bučno predstavijo, mini zapelje iz vode, njegov prihod pospremi temnopolta pevka z napevom »izdelan sem bil v Angliji«. »Novi mini bo od poletja prihajal tudi iz nizozemske tovarne. Je še tako angleški?« pobaram organizatorja predstavitve Andreasa Lampko. Mini je angleški ne glede na to, kje je izdelan. Poleg tega Nizozemska le rešuje pomanjkanje zmogljivosti tovarne v Oxfordu, odvrne.

Mini je in ni angleški

Mini je povsem nov, je drugo sporočilo tiskovne konference. Na prvi pogled tega ni videti. Številke pravijo, da je v dolžino zrasel za deset centimetrov (zdaj je dolg 3,82 metra), širino za štiri, višino za slab centimeter in v medosje za 2,8 centimetra. Čeprav je vsaka oblina na miniju nova, je avto zadržal klasičen videz. Še bolj poudarjen je prednji del z ovalno masko, začini ga nova oranžna barva, še več novosti pa je vidnih v kabini in pod kožo. S slovaškima kolegoma se napotimo skozi notranjost otoka proti severozahodnemu mestu Arecibo. Milan Stupka iz oddelka za stike z javnostmi BMW in Mini na Slovaškem je dokazal, da na zadnjih sedežih novega minija lahko sedi tudi odrasel človek, če je potnik pred njim prijazen s pomikom sedeža. Prtljažnik z 211 litri je za 51 litrov večji kot v prejšnjem, sprejme letalski kovček in torbo, pod dnom pa še kakšno drobnarijo. Podiranje zadnje klopi v razmerju 60 proti 40 pa mini spremeni v mali enoprostorec, sicer z le dvema potnikoma.

Še vedno je uživaški

Mali 1,5-litrski trivaljnik minija cooper do stotice požene v 7,9 sekunde, deluje izjemno tiho in mirno, skoraj neslišno. Nad štiri tisoč vrtljaji pa oddaja zvok, podoben šestvaljnikom.

Cesta, ki se je potopila globoko v podeželje blizu mesta Manati, je vabila z zavoji in nas pretresala s slovitimi luknjami. Minijevo podvozje je malo prijaznejše, nežneje in tišje blaži cestne neravnine, a v zavojih ni avto nič manj natančen in uživaški. V programu sport je mini sicer trd in zelo odziven, v varčnem ekoprogramu pa je nežen, mehkejši in precej skromen s porabo. Navdušeni smo bili nad novim 1,5-litrskim trivaljnim turbobencinarjem, ki s 100 kilovati in 230 njutonmetri navora živahno poganja model cooper. Mali trivaljnik minija do stotice požene v 7,9 sekunde, deluje izjemno tiho in mirno, skoraj neslišno. Nad štiri tisoč vrtljaji pa oddaja zvok, podoben šestvaljnikom. Posledica enakega zaporedja vžiga in dolgotrajnega prilagajanja, pojasni razvojni oče novega motorja, ki bo z malo drugačnimi nastavitvami na voljo tudi v BMW 218i active tourer.

Izjemen trivaljnik v cooperju

Stroj je odlična zamenjava za klasični 1,6-litrski štirivaljnik v prejšnjem cooperju, je tudi najpomembnejši motor v miniju, saj naj bi po njem posegalo 70 odstotkov kupcev. In poraba? Tovarna obljublja med 4,5 in 4,8 litra. Na preizkušnji smo te številke dosegali le na ravni cesti in ob nežnem pritiskanju na plin. V povprečju je dosegala dobrih šest litrov, ko pa smo skozi ostre zavoje podeželja sledili oranžnemu cooperju S, se je povzpela prek devet litrov. Na postanku ob plaži Gasolina na severu otoka se presedemo v cooper S, ki ga tokrat poganja dvolitrski turbomotor s 142 kilovati. Stroj ima precej več energije - prožnosti iz dolin vrtljajev - kot predhodni 1,6-litrski ter podivjano pospešuje do rdečega polja. Do stotice skoči v 6,8 sekunde, razvaja z dirkaškim, a spretno uglašenim zvokom ter ob zmernem plinu zmore porabiti med šest in sedem litrov. Zaradi velike zaloge moči pa tudi ob hitrejši vožnji ni spil več kot mali 1,5-litrski stroj.

Veličina teleskopa v Arecibu

Pred vrnitvijo zaidemo še v največji in najbolj občutljivi radijski observatorij v zaledju Areciba, krožnik s premerom 305 metrov, sestavljen iz 38.788 aluminijastih plošč, pokriva območje 18 hektarjev. Izjemno natančen instrument, ki lahko zaznava različne naravne premike, detonacije jedrskih bomb in naravne katastrofe, je tudi zvezda številnih filmskih uspešnic, med njimi Goldeneye o Jamesu Bondu. Veličasten teleskop je pravo nasprotje majhnega minija, tehnično pa oba lahko zbujata zavist tekmecev.

Tehnična veličina v miniju

Novi mini je v koraku s časom povezljiv s pametnimi telefoni in omogoča tudi dostop do spleta. Značilen okrogel element na sredini armaturne plošče ima v sredini nameščen 8,8-palčni zaslon visoke ločljivosti in lahkotnega upravljanja. Pod njim zaman iščemo stikala za pomik stekel, ta so zdaj tam, kamor jih postavljajo tekmeci - na vratih. Merilnika hitrosti in vrtljajev pa sta še vedno na klasičnem mestu pred volanom, na desni strani je merilnik porabe, ki stanje goriva prikazuje z ugašanjem posameznih luči. Nad merilnikoma pa si kupec lahko zaželi prikazovanje podatkov na steklo (head-up display), ki je prvi v tem velikostnem razredu. Pri dodatni opremi je meja nebo, zelo visoke so tudi cene bogatih minijev. Še vedno oziroma še bolj pa velja, da je mini najbolj ekskluziven in tehnično najboljši mali avto. In mini je šele prvi iz nove generacije, razkrit je že nov clubman, sledijo cabrio, roadster, paceman, countryman...

Foto: Miloš Milač