Časi, ko je pred korejsko Kio obvezno stal pridevnik "poceni", so minili, vendar so se občutno na bolje spremenili tudi njihovi avtomobili. Kie so zdaj tudi moderne, skladno oblikovane in mikavne, ponujajo dobro ergonomijo, zgledno opremo ter sodobne motorje. Pri nas je najbolj popularen model cee'd, brez razloga se lani gotovo ni prebil na tretje mesto najbolj prodajanih.
Čeprav avto nižjega srednjega razreda ni več tako poceni, še vedno pomeni racionalen nakup, kupce pa gotovo pritegne tudi sedemletna prenosljiva garancija (oz. do 150 tisoč kilometrov) ter devet jokerjev pri popustih, ki znižajo redno ceno. Dodaten popust v višini 200 evrov denimo dobijo upokojenci in mladi, družine in obstoječi kupci Kie 400 evrov, jokerji se lahko tudi seštevajo.
Tehnični podatki
Moč motorja: 94 kW (128 KM) @ 4000 vrt/min
Pospešek (0-100 km/h): 11,8 s
Največja hitrost: 193 km/h
Poraba goriva (kombinirana): 4,2 l/100 km
Emisije CO2: 110 g/km
Največji navor: 260 Nm @ 1900-2750 vrt/min
Testna poraba: 5,7 l/100 km
Cena osnovnega modela: 21.640 evrov
Cena testnega modela s popustom: 20.120 evrov
Tretjina cee'dov (456 primerkov), ki so lani zapeljali v slovenske garaže, je bilo karavanskih SW oziroma Sportwagon. Družinska izpeljanka je moderna in skladno oblikovana, spredaj ima trendovske LED dnevne luči, splošno gledano se zdi SW celo bolj mikaven, kot originalna petvratna različica. Da je v zadku prostornejši, ni dvoma, saj v osnovi ponuja 528 litrov in tri prekate, s podrto zadnjo klopjo pa ogromnih 1.642 litrov (petvratni ponuja 380 oziroma 1.318 litrov). Ko se sprehodimo okoli 450,5 centimetrov dolgega testnega vozila z 1.6-litrskim turbodizelskim motorjem in LX Champion opremo hitro ugotovimo, da so časi obupnih "nahrbtnikov" pri Korejcih izginili. Zasluge za to ima pri Kiji priznani nemški oblikovalec Peter Schreyer, avto pa sicer nastaja na Slovaškem, kjer veliko posluha namenijo kakovosti izdelave - ta je na zelo visokem nivoju.
Gremo najprej k prtljažniku, saj bo njegova uporabnost en ključnih dejavnikov za nakup cee'da SW. Ta je povsem prilagojen družinskim potrebam, ponuja namreč tri prekate. Pod osnovnim je izjemno praktično dvojno dno, ob njem pa še dodatni plastični predali. Prostora za družinska popotovanja je tako dovolj, brez težav pa boste v njem prepeljali tudi kak kos pohištva. Zadnja klop se deli po tretjini in zložena ponuja povsem ravno dno. Nova generacija cee'da SW sicer ponuja nekaj litrov manjši prtljažnik in 22 litrov manj ob podrti zadnji klopi, a številke odtehta boljša končna obdelava. Namesto rezervne pnevmatike je v predalčku kit za popravilo luknje.
Notranjost je takšna kot pri tri- in petvratnem cee'du, torej prostorna in lično urejena. Srednji del armaturne plošče je rahlo obrnjen proti vozniku, kot pri kakem BMW ali VW golfu. Plastika in drugi materiali so na videz in otip dokaj kvalitetni, merilniki so dobro pregledni, prav tako informativni zaslon v števcu kilometrov. Ergonomija vozila je solidna, sedeži udobni in solidno oprijemljivi, za nastavitev naklona s pomočjo vrtljivega gumba pa se je treba nekoliko pomatrati, saj je postavljen precej blizu srednjega stebrička. V usnje odet volan je na otip prijeten, lahkotnost mu je moč odmerjati v treh stopnjah (normal, comfort, sport), na njem pa je morda celo preveč gumbov.
Če lahko hvalimo preproste nastavitve tempomata in zelo koristnega omejevalnika hitrosti pa grajamo prenizko nameščene izbirnike potovalnega računalnika. Odlagalnih prostorov je več kot dovolj, hvalimo prostorne predale med sedeži, pod streho pa je še prostor za voznikova očala. Zadovoljni bodo tudi potniki na zadnjih sedežih, kljub skoraj najvišji stopnji opremi pa se bodo morali potruditi z ročnim dvigovanjem in spuščanjem bočnih stekel. Če Kia s tem cilja na mlade družine, otroci hitro ugotovijo, kako se šipa odpira, ženskemu delu družine pa morda ne bo všeč, da spredaj ni parkirnih tipal.
V Kio cee'd SW smo se presedli iz kamionarsko ropotajočega Chevrolet traxa, zato smo ob prvem vžigu motorja vsaj trikrat pogledali na merilnik vrtljajev: ti so se nahajali pri številki 900, motor je bil zares prižgan. Slišali namreč nismo skorajda nič. Kia se za ta avtomobilski razred lahko pohvali z odlično zvočno izolacijo, k čemur pripomorejo tudi glede na predhodnika za 14 odstotkov debelejša prednja vratna stekla, tresljaje duši novo vpetje motorja, v stebričkih in drugih votlih deli pa se nahaja penasto polnilo. Tudi med vožnjo se motor komaj kaj sliši, tisti značilni dizelski ropot pride na ušesa šele pri okoli tri tisoč vrtljajih v minuti, a tja boste redko zašli.
Turbodizel s posebno krmilno elektroniko motorja in napisom Eco Dynamics na zadku od 1.500 vrtljajev naprej vleče precej zvezno in doseže najvišjo vrednost kasneje, kot primerljivo konkurenčni sodobni motorji. Pospeška se tako ne občuti, kot se ga denimo pri 1,6-litrskih turbodizlih koncerna Volkswagen ali Ford, med vožnjo pa se nam je dober del časa zdelo, da Kijina na papirju dokaj zmogljiva konjušnica (94 kW oziroma 128 "konjev") v praksi ne pride toliko do izraza. Inženirji bi lahko motorju vdahnili malo bolj živahen karakter, motor v spodnjem območju vrtljajev namreč deluje nekoliko anemično, kljub temu pa rdeče polje nastopi pri številki 4.500.
Priganjanje družinskega vozila v tako visoke vrtljaje sicer nima posebnega smisla, saj motor najlepše prede med 2.000 in 2.800 vrtljaji, večino časa pa se boste tako ali tako vozili med 1.900 in 2.200 vrtljaji. Vožnja je takrat razmeroma udobna in lahkotna ter ne zahteva veliko posegov z menjalnikom, Kia pa se takrat še posebej izkaže z varčnostjo. Poraba v tem območju namreč znaša dobre štiri litre na sto prevoženih kilometrov, v povprečju pa smo brez kakšnega truda porabili 5,7 litra dizla. K ugodnim številkam pripomore tudi ugašanje motorja pri krajših postankih, napreden alternator in aktivni sistem za uravnavanje delovanja klime glede na razmere. Ta je bila samodejna in dvopodročna, kar ni tako pogosto v tem razredu.
Podvozje je neravnino učinkovito blažilo, morda pa je volanski mehanizem premalo natančen in ponuja premalo informacij s ceste. Deloma to sicer popravi nastavitev "sport", vendar se Kia tudi takrat ne pelje tako športno kot Ford focus ali VW golf. Luči bi lahko svetile tudi bolje, pohvalimo pa lahko meglenke, ki so nam razsvetljevale ovinke. Oprema testnega vozila je bila precej bogata, za navigacijo bi morali doplačati tisočaka, za opozorilnik za nenamerno spremembo voznega pasu 400 evrov, 900 evrov pride električno pomična panoramska streha, 500 pa pametni ključ.
V tem razredu so na trgu tudi večji karavani, ter takšni, ki se bolje peljejo ali pa so lepši. Ko odloča cena, se najdejo tudi cenejši, Kia namreč ni več na repu te lestvice. Testni z najmočnejšim dizlom po ceniku stane 21.640 evrov, s šibkejšima dizloma 18.280 oziroma 19.090 evrov, najšibkejši osnovni bencinar pa 14.990 evrov. A če je po ceni glede na predhodnika napredovala za korak, je po vsem ostalem vsaj za dva. Popolnega avtomobila pa tako ni.
Foto: Matej Kačič