Na poti v službo ali domov si najbrž večina ljudi želi ravno, prazno in karseda nezahtevno cesto. Takšna je najbolj varna, najmanj stresna, s sodobnimi tehnologijami v avtomobilu, ki počasi prevzemajo nadzor nad vozilom, pa tudi skoraj povsem neutrudljiva. Kaj pa, ko se odpeljete na izlet, dopust, izklopite skrbi in obudite že nekoliko pozabljeno strast do vožnje? Bi v takem stanju duha zavili z avtoceste na podeželje, med zavoje, ki se vijejo skozi slikovito pokrajino? Bi denimo na poti do slovenske obale izbrali cesto čez Col, iz avstrijskega Zell am See pa čez Glossglockner ali jo vselej mahnete po najhitrejši avtocestni povezavi do cilja?
Američani jim pravijo scenic roads
Pritrdilno bodo odgovorili le tisti, ki jim, ko to dopušča čas, vožnja pomeni več kot le premik od točke A do točke B, z vsemi čuti vpijajo okolico, se pasejo na razgledih in imajo v sebi še nekaj pustolovskega duha. Američani imajo za takšne ceste izraz scenic roads, radi ga uporabljajo v turističnih vodnikih in predstavitvenih gradivih, s katerimi vabijo turiste. Slovenci ga nimamo, čeprav je tudi naša dežela prepredena z lepimi cestami, brez lukenj ali z zelo malo luknjami in čari, ki tujce pritegnejo pogosteje kot domačine. Denimo cesta čez Vršič, skozi Bovec, Tolmin do Nove Gorice. Ali pa cesta čez Col v Ajdovščino, vijugasta kača prek Črnivca ali Tuhinjske doline in še bi lahko naštevali.
Najlepše imajo krvavo preteklost
Ustvarjalci oddaje BBC Top Gear so pri iskanju najlepših cest zajeli ves svet. V prvo petnajsterico so uvrstili takšne, ki pravemu vozniku poženejo kri po žilah, zahtevajo vozniško spretnost ali pa kaznujejo z velikim krvnim davkom. Navdušencem jemljejo sapo z razgledi, vsaka od njih pa piše tudi svojo zgodbo, ki ni vselej povezana z lepotami in užitki. Na vrh lestvice so uvrstili Transfagarasan, najvišje ležečo asfaltirano cesto v Romuniji, ki je bila med letoma 1970 in 1974 zgrajena pod diktaturo Nicolaeja Ceausescuja predvsem za vojaško uporabo. Cesta povezuje regiji Transilvanija in Wallachia ter mesti Sibiu in Pitesti, na 90 kilometrih pa ponuja številne vzpone, pregledne in ostre zavoje ter čudovite razglede na Karpate.
Stelvio v sanjah motoristov
Medtem ko je Romunija za nas razmeroma oddaljena, do Transfagarasana boste od Ljubljane prevozili tisoč kilometrov, je italijanski asfaltni raj hitreje dostopen. Motoristi radi zaidejo na prelaz Stelvio v vzhodnih italijanskih Alpah. Ta ponuja 75 kilometrov zavojev, na katerih se dokazujejo ekstremni kolesarji in rekreativni motoristi. Nagrada za vse pa so razgledi in poletnih hlad na več kot 2.700 metrov visokem prelazu, le streljaj od švicarske meje.
Zavoji Švice, Norveške, Japonske
Podobne užitke boste doživeli še na drugih močno vijugastih gorskih cestah, denimo na norveški Lysebotn, švicarskem prelazu Oberalp, italijanskem prelazu San Bernardino, ki vodi v Švico, in Col de Turini na jugu Francije. Svetovni popotniki pa ne smejo spustiti gorskih cest Los Caracoles v Andih, Jebel Hafeet v Združenih arabskih emiratih ter Iroha-zaka na Japonskem, kjer je vsak izmed 48 zavojev označen s črko starodobne japonske abecede.
Za drugačne vozniške užitke
Med ceste, ki navdušujejo predvsem s fascinantnimi razgledi, so uvrstili Red Rock, ki vijuga skozi rdeče Skalno gorovje Sedone in dva nacionalna parka v ameriški zvezni državi Arizona. Popotniki jo imenujejo kar muzej brez zidov, saj se rdeče skale v sicer presušeni in z rastjem skromni okolici zdijo kot žive. Skozi Sedono boste lahko vijugali po čezmorski avtocesti s Floride, na Key West pa ne, saj je cesta, ki teče prek 42 otokov, skoraj povsem ravna. Ponuja pa izjemne razglede na morje, sipine in majhne otoke. Nekateri so tako miniaturni, da ponujajo le oporo stebrom.
Cesta, izklesana v skalo
S povsem odprte ceste se zapeljimo še v klavstrofobično Guoliang v kitajski provinci Hunan. Cesto je v skale gore Taihang izklesalo le 13 domačinov, za to so potrebovali pet let, večina pa jih je pri gradnji umrla. Po konstrukcijskih popravkih so le 1,2 kilometra dolgo cesto leta 1977 odprli za promet, zdaj pa je ena največjih turističnih zanimivosti, saj ponuja izjemne razglede in tudi precej adrenalina, saj ne dovoljuje vozniških napak. Zdrs ali nepozornost se bo končala z več sto metrov globokim padcem, ki ga ne boste preživeli. Cesto namreč le na nekaj mestih varuje predor, izklesan v skalo, na večini delov pa ni nikakršne zaščite.
Brez strahu pa boste uživali na osem kilometrov dolgi norveški Atlantski cesti, ki povezuje mesti Molde in Kristiansund. V domovini so jo razglasili za konstrukcijski projekt stoletja, saj je bila zgrajena na zelo zahtevnih podlagah in majhnih otokih. Njena posebnost pa so očarljivi razgledi na Atlantski ocean zahodne obale Norveške in mostovi, ki se dvigajo visoko v nebo ter tako prikazujejo plimovanje morja.
Izzivanje usode na Cesti smrti
Adrenalinski odvisniki, ki jih mami zgolj strah, pa se bodo napotili v bolivijsko cesto North Yungas, ki jo imenujejo tudi Cesta smrti. Makadamska pot, ki zaradi skromne širine skoraj ne dovoljuje srečanj z drugimi vozili, povezuje mesti La Paz in Coroico globoko v Andih. Na 70 kilometrih ponuja vratolomno vožnjo, tesne zavoje, številne zožitve, drseč pesek, odsekan teren in skoraj nikakršne zaščite ob robu ceste. Dež in megla še zaostrita razmere, zato vožnja po njej pomeni izzivanje usode. Leta 1995 je bila razglašena za najnevarnejšo cesto na svetu, kljub redkemu prometu pa letno še vedno zahteva od 200 do 300 predvsem popotniških življenj.
Foto: Shutterstock
Ameriška zvezna država Arizona me je pred sedmimi leti očarala tudi s prelepo kuliso Sedone na poti od Phoenixa, glavnega mesta Arizone, do višje ležečega mesta Flagstaff. Cesta Red Rock skozi puščavsko, presušeno in neusmiljeno deželo na jugu Severne Amerike, ki so jo pri Top Gearu uvrstili na seznam 15 najlepših na svetu, resnično presune s filmskimi prizori na gore različnih oblik, ki pod večnim soncem Arizone spreminjajo barve od rdeče do žgoče oranžne. Razgledi presunejo še precej bolj kot sama cesta, ki spretno vijuga mimo živih skalnatih kulis.
Red Rock ponuja vabljive zavoje, a najbolj pritegnejo gorate formacije, ki pod večnim soncem Arizone spreminjajo barve od rdeče do žgoče oranžne. Okolje je čarobno, pomirjajoče, preprosto ostrmiš.
Foto: Andy Newman/TDC
Ceste ameriške zvezne države Florida so nas leta 2010 sicer pustile hladne, kri po žilah so hitreje pognali plaže Miami
Beacha in obisk farme aligatorjev v močvirnatem Evergladesu. Vse dokler se nismo namenili na 260 kilometrov oddaljen Key West, zadnji izmed 42 otokov otočja Florida Keys na skrajnem jugu ZDA. Po poldrugi uri vožnje skozi notranjost Floride smo vstopili na prvi, največji otok Key Largo. Ko smo ga prevozili, se je pogled odprl na neskončno cesto, ki izginja v daljavi plitvega smaragdnega morja. Le vsake toliko časa jo dvigne otoček, tudi tako majhen, da so na njem le podporni stebri.
Ena od najbolj razburljivih cest, ki smo jo prevozili, čeprav na njej skoraj ni zavojev. Zdi se, da po smaragdnem morju pelje v neskončnost. Prekinejo jo otočki, ki so njena hrbtenica.
Prelaz San Bernardino smo prevozil i skorajda vsako leto na poti na avtosalon v Ženevi. Pomeni sicer nekaj daljšo, a precej bolj zanimivo in tudi cenejšo pot do tega švicarskega mesta, ki marca vsako leto gosti proizvajalce avtomobilov, kot cesta skozi predor Mont Blanc. Vsakič znova je vzpon na San Bernardino ponudil vrsto lepo speljanih zavojev brezhibno vzdrževanega asfalta, prelepe razglede na Alpe in polaren hlad na prek dva tisoč metra visokem prelazu. Vsakič sem se spomnil, da bi ga bilo čudovito prevoziti z motociklom v poletnih dneh, a mi doslej še ni uspelo.
Asfalt kot na dirkališču, zahtevnost zavojev lahko izbiraš, nobeden izmed njih pa ni zahrbtno zalomljen. Če ne sanjaš o idealni liniji, lahko uživaš ob razgledih na Alpe.
Col de Turini je priljubljena cesta za preizkušnje avtomobilov, nanjo pa zavijem skoraj vsakič, ko obiščem Nico, Monte Carlo ali Saint Tropez. Po alpski cesti na jugu Francije poteka tudi ena najzahtevnejših etap rallyja Monte Carlo. Lahko bi rekli, da je vzorna uživaška cesta, ki ponuja dolge ravnine za pospeševanje 34 ostro, a predvidljivo speljanih zavojev, ki se kot kača vijejo v Alpe. Ko v spomladanskem času ozeleni še okolica, vzpon ponudi tudi čudovite razglede na okoliške gore in prijeten hlad ter pobeg iz vročih in prenatrpanih obmorskih mest Azurne obale.
Cesta Col de Turini ponuja sproščen ali adrenalinski pobeg iz prenatrpanih mest Azurne obale. Na njej občutite tudi delček rallyja Monte Carlo, ki delno poteka po tej cesti.
Foto: Shutterstock
Cesta prek prelaza Stelvio, ki povezuje dolini Valtellina in Adiga, se vzpenja na 2.757 metrov nadmorske višine. Na 75 kilometrih pa lahko užijete 48 ostrih in preglednih zavojev. Cesta prek Stelvia je nastajala med letoma 1820 in 1825, med prvo svetovno vojno je potekala po meji med Avstro-Ogrsko in Italijo ter bila zato pogosto prelita s krvjo, po letu 1918 pa so prelaz zasedli Italijani. Zdaj asfalt moči predvsem znoj športnikov, brusijo ga ščitniki na kombinezonih zagrizenih motoristov, ki jim je osvojitev Stelvia eden pomembnejših podvigov.
Cesta na Stelvio požene adrenalin, zbudi dirkaško žilico in tudi pošteno utrudi, nagrada pa so izjemni razgledi na 2.757 metrov visokem prelazu in svežina v poletnih mesecih.
Ko govorimo o slovenskih cestah, se ponavadi zataknemo v njihovih luknjah, slabem vzdrževanju in milijonskih zneskih za njihova popravila. A imamo v Sloveniji tudi ceste, ki so lepo vzdrževane, tekoče vijugaste in ob tem peljejo še skozi najlepše dele naše dežele. Veliko jih je, zato je bilo težko izbrati najlepšo. Razmišljali smo o cesti prek Cola v Ajdovščino, v mislih smo obujali večkrat prevožene zavoje skozi Črnivec in Tuhinjsko dolino, cesto iz Preddvora na Jezersko, ki zaradi lukenj in grobe pokrpanosti sicer sodi med nevarnejše, pa spust iz Črnega Kala po stari cesti proti obali. Na koncu smo izbrali cesto, ki nas sprva sicer popelje po italijanski strani do Trbiža, nato zavije levo in se strmo vzpenja na 2.055 metrov visoko Mangartsko sedlo. Cesta ponuja dobrote za vse čute, čudovito speljane zavoje za avtomobilske in motoristične navdušence, prelepe poglede na melišče, po katerem je v preteklosti grmel uničevalen plaz, pogled na Mangart in dolino, kjer vas pričaka idilični Bovec. Zavoji se v nekoliko bolj umirjenem tempu in z manjšim naklonom nadaljuje še proti Tolminu, vse do Nove Gorice. Vmes lahko zavijete na Soriško planino, se spustite v Bohinjsko Bistrico in izlet končate v Bohinju ali na Bledu.
