Francoski lev, ki sliši na ime 308, nas je iz Ljubljane prek Dolomitov pripeljal na mejo s Švico. Končni cilj je bil za Peugeot zgodovinsko in industrijsko pomemben francoski Sochaux, kjer stojita tovarna in muzej.
Bila je že temna noč in prevozili smo 535 kilometrov, ko smo se kljub udobju tristoosmice odločili ustaviti in prespati v mestecu približno 30 kilometrov pred mondenim St. Moritzem. Na tabli s krajevnim imenom na okoli 1.500 metrov nadmorske višine se je izpisalo Zernez, podobno kot druga mesta tukaj pa je obkrožen s tri- in štiritisočaki (Piz Buin, Kesch, Bernina,...) in je del velikega naravnega parka.
Če se poleti ponuja kot odlično izhodišče za pohodništvo in kolesarstvo, je pozimi dobro odskočišče za bližnje smučarske centre, krpljanje in tek na smučeh. Nekaj nastanitvenih objektov je bilo kljub temu ogrnjenih v temo. Termometer je kazal deset stopinj pod ničlo, a to ni oviralo meščanov, da se ne bi zbrali ob hokejskem igrišču na prostem in podpirali domače fante. Kazalo jim je dobro.
Obisk prvega hotela je pokazal, da se tukaj znajo zabavati podobno kot pri nas, kjer je na veselicah glavna harmonika. Lastnica je zagotovila, da se hrup še dolgo ne bo polegel, zato smo naredili krog po mestu v upanju na mirnejšo noč. Pred drugo gostilno so razposajene mladenke po "Allegra, co vai" (Živjo, kako ste?) takoj ugotovile s kje smo, Slovenija jim zaradi športnih dosežkov ni neznanka, več težav pa so imele s prepoznavanjem avta. Peugeotov tam ni prav dosti, a bil jim je všeč. Z besedami "A revair, bainvegni en Svizra! Schweiz rules" (Nasvidenje in dobrodošli v Švici, Švica je zakon) so se vrnila k proslavljanju, mi pa smo se po dveh cenovno manj ugodnejših ponudbah vrnili v prvi hotel in večer ob besedi "Bainvegni" (dobrodošli) sklenili zaključiti med domačini.
Čeprav vam lahko za mnoge mogočni Google Translate z enim klikom spiše ljubezensko pismo v zulujščini, finščini, maorščini ali mongolščini, boste tudi z njim goli in bosi na vzhodnem delu Švice. Predvsem v kantonu Graubünden, kjer je tudi Zernez, živi okoli 60 tisoč ljudi, ki govorijo retoromanščino (romansch), sicer enega od štirih uradnih jezikov v državi. Kdor je še ni slišal, ji bo še pozorneje prisluhnil, ali bo nemara razumel kakšno besedo in tako vsaj malo sledil pogovoru in vedri volji za sosednjim omizjem. Še najbolj znane so nam bile "grazia", "hockey", "šnicl" in "biera", več skorajda ni šlo. Ta romanski jezik naj bi se razvil iz ljudske latinščine, ki so jo govorili rimski zavojevalci tega dela sveta, sorodni narečji pa sta denimo furlanščina in ladinščina, slišana v Bolzanu.
Ljudje so prijazni in zvedavi, zanimivo pa je, da večini nemščina (ali angleščina) ne ležita kaj dosti - nemščino sicer govori 75 odstotkov Švicarjev. Hokejski junak večera je pojasnil, da se nemščine pri njih lotijo šele v četrtem razredu osnovne šole, v druge dele Švice pa skorajda ne hodijo - ta pač pride k njim, saj je turizem paradni konj gorate in zasnežene regije. Čeprav jih večji del leta obkroža sneg, mnogi ne znajo smučati, na morje - če že - pa radi zavijejo na Jadran. Ure so tekle kot bi mignil, s sila pozitivnimi občutki smo rekli "Fa plaschair" in "Bun ans vair" - lepo da smo se videli, nasvidenje Zernez, "grazia" za vse in seveda "A pli tard" (Se vidimo še kdaj).
Peugeot je kljub nizkim stopinjam zjutraj seveda vžgal brez težav in odpravili smo se dalje. Kulisa "jet setovskega" St. Moritza s hotelom Badrutt Palace in ikonsko piramidno streho, jezerom ter cerkvijo v ozadju je znana mnogim, če ne iz filmov pa iz fotografij ali športnih prenosov. Vasica pod Piz Bernino je kar dvakrat gostila zimsko olimpijado (1928 in 1948), ob tem se lahko pohvali s 300 sončnimi dnevi na leto in etiketo najdražjega smučišča v Švici. S skoraj 1.800 metri nadmorske višine je tudi najvišje ležeči kraj v državi z železniško povezavo, tam skozi gresta Bernina in Glacier Express, manjši odstotek ljudi pa zna tudi retoromansko. Pred Badrutt Palacom smo ob bok kočiji in Rolls-Royceu parkirali našega Peugeota, livriran portir je skorajda pritekel do nas in nam odprl vrata. Ni kaj, 308 je dovolj imeniten tudi za takšne kraje.
V bližini St. Moritza je tudi prava bob steza, ob izhodu iz mesta pa vtis napravi še legendarni Hotel des Bains, zgrajen leta 1860 in ki je gostil mnoge znane, med drugim tudi modno kraljico Coco Chanel.
Vzpon proti mestu Chur nas je najprej pripeljal na 2.284 metrov visoki prelaz Julierpass, kjer se mešajo zanimivi občutki. Kot sredi poletja suho cesto namreč obkrožajo neskončne snežene gmote, Peugeot pa nas je s svojo prožnostjo mimogrede popeljal višje, kot denimo sega Stol, najvišji vrh Karavank.
Na postanku v mestecu Bivio (tudi to ima smučišče) je števec pokazal 614 prevoženih kilometrov, merilnik goriva pa je komajda zdrknil pod polovico. Nato smo se spustili in zgolj zavili v prvo večje mesto po vstopu v Švico, Chur. Ta leži na okoli 600 metrih nad morjem in je tudi glavno mesto kantona Graubünden in velja za eno najstarejših naselbin v Švici (3900-3500 pr. n. š.). Staro mestno jedro je bilo zgrajeno v 13. stoletju, ko je mesto imeli dobrih tisoč prebivalcev, zdaj pa je denimo znano tudi po Giger baru, ki ga je zrisal slavni švicarski arhitekt H. R. Giger. V mestu zdaj živi okoli 40 tisoč ljudi, stopnja brezposelnosti pa znaša dva odstotka. Peugeot 308 jim ni neznan, našega smo spoznali z bratom in malo pretegnili noge.
Ob proučevanju zemljevida in atlasa smo nato zmotili švicarski red, saj smo ustavili na avtobusni postaji in naleteli na opozorilo voznika avtobusa. Morda še preurno smo se odpravili proti visoko ležečemu Andermattu. Ko smo Chur pustili za sabo, smo se čudili švicarski urejenosti in lepi pokrajini, visokim cenam posameznih artiklov na bencinski črpalki (evre sicer vzamejo, a vrnejo švicarske franke, kolikor jim je sploh treba še vrnit) ter kramljali o tem in onem. Dokaj ravninsko pokrajino so kmalu začele spremljati vse višja in višja gorovja, ponovno se je ob cesto vrnil sneg.
Tega je bilo vse več in več, v mestecu Tujetsch pa je popoldan prišla ura resnica in plačilo za nepozornost na znake - in tudi na navigacijsko napravo. Prelaz Oberalppass je bil zaprt (kar je sporočilo znaka za prepoved prometa v eno smer na navigaciji - koristna stvar!), za fizičnimi ovirami in nespluženo cesto pa se je v daljavi videlo, kako je ta potopljena pod številnimi snežnimi plazovi. Ni druge, treba je bilo obrniti, saj na dan v Andermatt vozijo le trije vlaki, cena za okoli uro trajajočo vožnjo pa znaša slabih 50 evrov.
Obisk bližnje knežje državice Liechenstein smo spustili, nad jezero Walensee pa se je že spuščal mrak. Za zadnji del potovanja do Francije smo tako določili avtocesto. Te Peugeot 308 do zdaj še ni kaj dosti pokusil, na običajnih cestah pa se je skozi prevoženih 900 kilometrov odlično obnesel. Podvozje se je izkazalo za ravno prav mehko in hkrati ravno prav čvrsto, da je bilo počutje v potniški kabini ves čas na vrhuncu. Dobro uglašeno podvozje smo sicer pohvalili že na prvi vožnji in pozneje med testiranjem, odlika majhnega volana pa je tudi lahkotno manevriranje in držanje začrtane smeri brez večjega truda.
Za vožnjo po švicarskih avtocestah pa je bilo treba kupiti vinjeto. "Kar dve mi dajte!" se je glasil naš odgovor na pojasnilo prodajalke, da je pri njih v prodaji zgolj letna vinjeta za ceno 33 evrov. Švica ima sicer skoraj 1.800 kilometrov avtocest ter prek 200 tunelov v skupni dolžini 220 kilometrov, kar je občutno več kot Slovenija - avtocestni obroč pri nas je dolg 600 kilometrov, za kar uporabnik letno plača 110 evrov.
Mimo Zuricha smo se napotili proti Baslu, kjer ima sedež farmacevtski gigant Novartis, katerega del je tudi Lek. Vožnja na švicarskih avtocestah je minila brez kakšnih težav, najvišja hitrost je omejena na 120 km/h, a se večinoma brezskrbno vozi 130 km/h. Tudi tukaj velja omeniti samosvoj radarski tempomat, ki je če pogojno uporaben - sam namreč ne zna zavirati, ampak nas v primeru prehitro bližajoče se ovire le opozori in se izklopi. Tik pred Baslom smo prevozili prvih tisoč kilometrov poti in nato vstopili v Francijo. Preskok v EU je seveda minil brez kontrole dokumentov, da smo v Franciji pa je bilo moč opaziti tudi na cestah, saj se je število Peugeotov, Citroenov in Renaultov močno povečalo.
Obisk Francije je treba primerno podkrepiti v eni izmed lokalnih gostiln v Alzaciji, pokrajini, ki se ponaša z mešanico francoskega šarma in nemške urejenosti. Med potjo nam je v oči padla ena izmed njih v kraju s "povsem" francoskim imenom Waldhoffen. Tako so tudi školjke izgubljene s prevodom prikupne natakarice postale gobe, vinska karta pa je bila debelejša kot telefonski imenik manjšega slovenskega mesta. Alzacija je sicer najmanjša francoska regija, tipično nemška imena in pogovorna nemščina pa sta del njene zgodovine, ko je kot po tekočem traku prehajala izpod nemške oblasti pod francosko in nazaj. Dežela je polna predalčastih hiš in živo pisanih uličic, bogata z vinskimi trtami in gradovi, povsod je polno kmetij, na katerih se lahko dobro podprete z domačimi jedmi in pijačami. Pravo srednjeveško idilo tako ponuja mesto Ribeauville, nad alzaškim glavnim mestom Strasbourg je bil navdušen tudi Goethe, tu pa deluje tudi najstarejša francoska lekarna iz leta 1268.
Do cilja ni bilo več daleč, po 1.120 prevoženih kilometrih pa smo s Peugeotom zavili v njegov rojstni kraj, Sochaux. Ker trmoglava "samopostrežna" hotelska veriga kar ni hotela prebaviti kreditne kartice in ponuditi kode za odklepanje soban, smo se zatekli v hotel, kjer je za pultom strumno in resnobno tičal starejši receptor. Vsekakor del stare hotelirske šole, o čemer so pričali počasno razlaganje posameznih podrobnosti - češ, ste zagotovo vse razumeli? - ter ročno pisanje računa, kjer je bilo treba črto pod številkami potegniti s pomočjo drugega svinčnika, vsoto pa sešteti na način, ki smo ga osvojili v prvem razredu osnovne šole. Red je le red.
Dvodnevno popotovanje od Ljubljane do Sochauxa je minilo kot bi mignil in povsem brez zapletov. Peugeot 308 se je izkazal z udobjem, tudi na ovinkastih alpskih prelazih je ponujal dovolj opore in malo nagibanja, motor se je izkazal za varčnega in dovolj zmogljivega v vseh okoliščinah. Podvozje cestne neravnine odlično požira, vožnja je lahkotna in konec dneva smo tudi po več sto prevoženih kilometrov avto zapustili toliko spočiti, da nismo takoj pomislili na spanje.
Tretji dan nas je čakal obisk muzeja, več o tem si preberite v redni tedenski prilogi Finance Weekend
* - Dobrodošli v Švici
