Sanje o črnih vrancih, rumenih bikih in drugih živalih, ki krasijo pokrove motorjev najslovitejših športnih avtomobilov na svetu, se ponavadi pričnejo in končajo v avtomobilskih revijah, na posterjih in stenskih koledarjih. Le kdo si danes namreč lahko privošči avto za 300 in več tisoč evrov? Kaj pa nekaj živahnega, nekaj, kar ponuja zabavo že pri majhnih hitrostih in dvigne srčni utrip že ob prvem pogledu ter ob tem ne stane celo premoženje? Odgovor so lahko športne različice običajnih malih avtomobilov, recimo clia, fieste in peugeota 208, vsi z 1,6-litrskim turbo štirivaljnikom. Čez palec in z odštetimi popusti stanejo okoli 20 tisočakov. Približno toliko kot karavan nižjega srednjega razreda, recimo golf ali astra z dizelskim motorjem in dobro opremo.
Kaj pa lahko malčki ponudijo poleg iskrivosti? So še tako trdi, neudobni, požrešni in neuporabni kot v preteklosti, recimo v času renaulta 5 turbo, clia 16V in williams, pa peugeota 205 GTI in fieste RX2? Preizkušeni novodobni športni malčki: renault clio RS, ford fiesta ST in peugeot 208 GTI dokazujejo, da znajo združiti športnost in udobje, moč in varčnost ter nastopaštvo in zadržanost. Sliši se odlično, na papirju tudi je, a sporazum vsaj pri dveh sega tako daleč, da načenja njun dirkaški ugled.
Clio RS - nastopač, a premehak za ugled imena RS
Začnimo z najobetavnejšim cliom vrste renault sport, na kratko RS. Kratica prinaša slavo delavnice športnih avtomobilov iz francoskega Dieppa, kjer so na osnovi povsem ljudskih renaultov vselej nastajali pravi športniki. Megane RS je še danes pojem odličnega trdnega športnika, prejšnji clio RS je ponujal svojevrstne užitke z visokovrtečim dvolitrskim štirivaljnikom, čvrstim podvozjem, školjkastimi sedeži, tudi z Akrapovičevim izpuhom v zadnji izdaji. Sedaj je tu novi clio RS s še izzivalnejšo obliko, po želji s kričečo rumeno barvo, seksi napihnjenimi boki in visokimi cilji. Po videzu sodeč, je clio še bolj športen kot njegov predhodnik, a kmalu se ta trditev postavi na glavo. Recimo, 1,6-litrski turbo motor s 147 kilovati (200 konjskimi močmi) do stotice ob vklopljenem programu za hiter start pospeši v 6,7 sekunde. Vleče že iz globin merilnika vrtljajev, se športno oglaša in zna tudi, čeprav komajda slišno, med menjavami prestav pokati iz izpuha.
Opremljen je še s samodejnim menjalnikom z dvema sklopkama in lopaticami za volanom. Pri običajni vožnji je odličen, prožen in udoben. Udobni so tudi sedeži, prija velik informacijski zaslon, bogata oprema... Clio RS je tudi precej bolj lahkoten v rokah kot prejšnji. Ko pa ga zapodiš med zavoje, pogrešaš veselje do vrtenja v višjih vrtljajih in bliskovitejše odzivanje menjalnika. Tudi na voznikove ročne ukaze se odziva prav po polžje. Res je sicer, da bo bolj všeč širši množici kot prejšnji, a za takšen avto bi lahko uporabili kakšno drugo oznako, recimo GT, ki obljublja manj. Poraba ima velik razpon, mali turbo pije od sedem do osem litrov, če ga božate, in tudi prek 13 litrov, če ga priganjate.
Peugeot 208 - nežna duša z glasnim nastopom
Zelo civilen vtis je pustil tudi peugeot 208, čeprav je že na daleč z napisi razglašal »GTI se vrača!« Sicer ni kaj, tale peugeot je resnično lep izdelek. Samosvoj je po zasnovi armaturne plošče, na merilnike gledaš prek in ne skozi majhen volan. Materiali so odlični za ta razred, vtis najimenitnejši med vsemi tremi. Hvalimo še ergonomijo za volanom, udobne sedeže, pripraven informacijski zaslon, ki kar pade pod prste, in prostornost, ki je zasluga sodobne zasnove 208. GTI prinaša vse prednosti modela 208, zaman pa smo pričakovali tudi športno ostrino. Motor, enako velik in močan kot v cliu, je odličen za kakšno limuzino. V malem GTI pa deluje preveč zvezno, se preleno odziva na dodajanje plina in deluje nežno in tiho.
Nežen je tudi pri porabi, v povprečju se zadovolji z manj kot osmimi litri, tudi priganjanje porabe ne spravi veliko prek 11 litrov. Motorju moči sicer nikoli ne manjka, do stotice skoči v 6,8 sekunde. Z drugima dvema z lahkoto drži tempo, a vse skupaj počne komaj opazno. GTI pušča vtis, da je le nekoliko nadgrajen 208 XY in ne športna različica z vrha ponudbe. Zanimivo je tudi, da je enak motor v kupeju RCZ pokazal več športnega značaja.
Fiesta iz ozadja prehiteva francoska šminkerja
Za konec še avto, ki je obetal najmanj, a je dejansko ponudil največ užitkov - fiesta ST. Nemka je že v letih, kar se vidi predvsem po preprosti kabini z majhnim informacijskim zaslonom, trdo plastiko in tudi utesnjenostjo na zadnji klopi. Dejansko izstopa le po kričeči barvi in orjaški maski, ki jo je dobila ob prenovi. Ko dodamo še najšibkejši stroj s 135 kilovati in za desetinko slabši pospešek kot pri peugeotu, bi jo v teoriji že potisnili na rep te primerjave. Že po nekaj minutah vožnje pa se fiesta pokaže v drugačni luči.
Motor je kljub manj številčnim konjem bolj odziven in po občutku tudi zmogljivejši kot v francozih, zvok je bolj rezek in športen, poraba je podobna peugeotovi, menjalnik teče bolj gladko, podvozje je čvrstejše, volan bolj težaški, a tudi natančnejši, sedeži pa imajo le v fiesti res čvrsto bočno oporo. Fiesta je zaradi naštetega edini avto v trojici, ki dejansko spominja na nekdanje manj kompromisne male športnike. Celostno gledano ponuja manj popoln paket kot francoza, ki sta dobra na vseh področjih, a je edini avto te primerjave, ki smo ga res stežka vrnili distributerju.
Foto: Miloš Milač
