Preživeti noč čarovnic ob vznožju ene najbolj coprniških gora v našem delu Evrope, ogulinskega Kleka. Takšen je bil cilj za letošnji »halloween«, temeljil pa je na večstoletni zgodovini slovenskih bajk in povesti. Valvazor je namreč že konec 17. stoletja zapisal, da je Klek priljubljena coprniška destinacija. Čarovnice so ob nevihtnih nočeh jezdile tja na metlah, od cerkniške Slivnice do Kleka je vodila kar nekakšna redna coprniška linija. Klek kot kraj zborovanja čarovnic in satana je dobil mesto tudi v povesti Kresna noč Janeza Trdine, malce guglanja pa razkrije še vrsto bajk, povezanih s čarovnijami in Klekom. Večina pripovedk izvira iz jugovzhodne Slovenije, kar je logično: 1.181 metrov visoka gora v hrvaškem pogorju Kapela je temu delu Slovenije zelo blizu. Le kakšnih 20 kilometrov zračne črte jo namreč loči od hrvaško-slovenske meje. Mačji kašelj za dobro metlo. S sopotnico sva sicer od Ljubljane do Ogulina potrebovala kar tri ure, vendar za to ni bila kriva najina metla - honda CR-V, temveč pogosto ustavljanje na poti.
Coprniško ozračje in tehnika
Odločitev za Klek je bila prava. Ozračje v zadnjih urah pred začetkom noči čarovnic je bilo tam zares coprniško. Dan je bil temačen, v meglo zavit skalnat vrh markantnega hriba pa je dodatno podžigal domišljijo. Le kakšne satanske orgije se pripravljajo? Kraj je nadvse primeren za pripovedovanje bajk in ni čudno, da iz Ogulina izhaja izvrstna mladinska pisateljica Ivana Brlić - Mažuranić. Kaj ima s coprnijo skupnega honda CR-V 1.6 i-DTEC? Najbrž nič, a njeni inženirji so morali nekaj coprati, da so v novem motorju spravili skupaj 120 iskrih konjičev in še zelo skromno žejo - le 4,5 litra naj bi spila kljub precejšnjemu bremenu 4,57 metra dolgega športnega terenca. Bila je kot nalašč za to pot. Udobna, prostorna, kljub le prednjemu pogonu precej trdoživa tudi na slabših podlagah.
Če ne bi bilo coprnic in satana, pa bi bil Klek zelo prijazna gora. Izhodišče za najkrajši vzpon je v vasi Bijelsko dobrih 10 kilometrov zahodno od Ogulina. Po slabi uri zmerno prijazne hoje po sicer strmem pobočju premagamo prek 500 metrov višinske razlike in pridemo do planinske koče, ki stoji natanko tisoč metrov nad morjem. Koča je v tem času odprta samo ob koncih tedna. Obiskovalci, ki se želijo fotografirati v letečih čarovniških položajih, naj poiščejo železno cev, vgrajeno v več metrov visoki skali za kočo. Do vrha je potem še pol ure hoje, na tem delu poti pa si pomagamo z jeklenico. Ob lepih koncih tedna je Klek dobro obiskan, poleg domačinov se nanj radi povzpnejo zlasti Zagrebčani in Slovenci. Na predvečer noči čarovnic pa sva srečala le skupino štirih Slovencev in domačina, ki je v kočo tovoril zaloge hrane in vina.
Halloween z bajkerji
V Ogulinu noči čarovnic ne tržijo zelo zagnano, kljub temu pa ni bilo težko najti dobre halloweenske žurke. Organizirali so jo hrvaški motoristi, več deset krepkih, a prijaznih fantov in nekaj brhkih deklet, vsi so bili seveda v črnem usnju, ki se je ujemalo s črnimi čarovniškimi ogrinjali, v katera so bile našemljene natakarice. Na bajkerskem halloweenu so, kakopak, vrteli skoraj izključno heavy metal in večkrat ponovili med motoristi ponarodelo Born to be wild. Ogulinsko srečanje postaja tradicionalni zbor motoristov z vseh koncev Hrvaške, so nama razložili udeleženci. Če ni coprnic, so pa bajkerji.
Zgodaj naslednje jutro, ko so najbolj vztrajni motožurerji skrokano blodili po ogulinskih ulicah, sva se odpravila k medvedom v uro vožnje oddaljeno Kuterevo. Na izhodu iz Ogulina sva pobrala avtoštoparja, nemškega študenta z velikanskim nahrbtnikom, v katerem je prenašal opremo za naslednjih šest mesecev, ki jih bo prebil na ekološki kmetiji na grškem otoku Zakintos. Honda se je izkazala: dvometrski Nemec medvedje postave je na zadnjih sedežih udobno raztegoval noge, za njegov gromozanski nahrbtnik pa se je ob vsej najini krami našlo v prtljažniku več kot dovolj prostora. Nemca sva kmalu odložila in zavila z avtoceste v osrčje Velebita, proti vasi Kuterevo, kjer domujejo medvedi.
Medvedja sirotišnica
Kuterevski medvedi so sirote. »V zavetišče smo jih sprejeli, ker so že kot mladiči izgubili mater,« pravi Francozinja Amelie Jaquet, ki dela v zavetišču. Medvedi so izgubili mater v prometni nesreči, zaradi krivolova ali pa so jih iz narave odvzeli ljudje. Nekateri se po izgubi matere niso pustili odgnati iz bližine človeških bivališč in zanje sta bili samo še dve možnosti: odstrel ali pa selitev v medvedjo sirotišnico sredi velebitskih gozdov. Domačin Ivan Crnković, ki vodi sirotišnico in jo je pred 12 leti tudi soustanovil, pravi: »Odločili smo se, da bomo sprejemali mladiče, ker je to postala širša težava. Živalski vrtovi jih niso več jemali, mi pa smo ponudili drugačno možnost.« Trenutno skrbijo za osem medvedov, šest odraslih je ločenih od dveh mlajših, starih približno poldrugo leto. Nastanjeni so v dveh žičnih ogradah, ena je skoraj sredi naselja, druga na njegovem robu. Medvedi so kastrirani oziroma sterilizirani, veterinar jih pregleda ob prihodu v zavetišče, pozneje pa ne več. V toplem jesenskem dopoldnevu so bile kosmate mrcine zelo živahne, ob robu ograde so hlačale v gosjem redu in na kraj pameti jim ni padlo, da bi se predale poležavanju. V vseh letih so imeli v zavetišču en sam neprijeten dogodek: eden od medvedov je napadel Crnkovića, ko je zlezel v ogrado. Medveda so ustrelili, Crnkovića pa odpeljali v reško bolnišnico. Medvedi oskrbnike sicer dobro poznajo in jih veselo pozdravljajo, ko se približajo ogradi.
in francoska prostovoljka Amelie Jaquet.
Prostovoljci iz vse Evrope
Oskrbniki so mladi prostovoljci iz vse Evrope. Klepetala sva z Lucasom iz Litve, Teom iz bližine Benetk, pozdravila Lydio iz Nizozemske. Zavetišče namreč sodeluje z evropsko prostovoljsko službo, programom evropske komisije, prek katerega v kraj z nekaj sto prebivalci prihajajo mladi prostovoljci iz članic EU in tudi iz drugih držav. Prihajajo iz različnih razlogov, najpogosteje pa zato, ker »se iščejo«. Nekateri ostanejo nekaj tednov ali mesecev, nekateri več let. Poleti jih biva v prostovoljski postaji neredko tudi po več deset, pozimi, ko je manj dela, jih ostane le peščica. Skrbijo za medvede, vzdržujejo svoje bivališče, pomagajo vaščanom. Crnković dela z mladimi dlje kot z medvedi. Je namreč socialni pedagog, ki je svoje varovance vodil v Kuterevo že pred desetletji. »Pred 35 leti smo začeli sprejemati mlade, ki poskušajo v tej naravi in v tem podnebju najti svoj način življenja in razviti spretnosti, ki jih imajo ali pa bi jih želeli imeti,« je razložil Crnković ob koncu najinega obiska v zavetišču, kjer sva posnela tudi nekaj video posnetkov:
Rabutanje granatnih jabolk in obiranje mandarin
Iz zavetišča sva se odpravila proti Jadranu. Honda CR-V je omogočila hiter spust po ovinkasti cesti do morja, potem pa pripomogla k uživaškemu nadaljevanju vožnje po jadranski magistrali proti jugu. Takšne ceste ji ustrezajo. Poraba se je vrtela okoli štirih ali petih litrov nafte na sto kilometrov, kljub vključenemu gumbu za ekonomsko vožnjo so pospeški zadoščali za lahkotno prehitevanje na kratkih preglednih odsekih. Različica z novim 1,6-litrskim turbodizlom, ki je od včeraj na voljo tudi slovenskim kupcem, pa se je izkazala tudi na povsem drugačni cesti. V Starigradu - Paklenici naju je namreč dohitelo slabo vreme, zato sva v trenutku spremenila načrt. »Greva v dolino Neretve obirat mandarine,« sva sklenila v soboto zjutraj in zavila na avtocesto. Do Ploč je minilo, kot bi trenil. Noga na stopalki za plin pač ni bila najbolj nežna. Kljub temu povprečna poraba ni zrasla prek 6,2 litra na sto kilometrov. In še ena značilnost Hondinega lahkega terenca: po izhodu z avtoceste sem v vasi blizu pristanišča Ploče preklinjal vozila, ki so se prek ležečih policajev cijazila 30 kilometrov na uro. Šele doma sem naguglal podatek, da CR-V zelo mehko pelje prek takšnih izboklin, in dojel, zakaj med vožnjo nisem imel pravega občutka, kako visoke so bile cestne ovire.
V dolini Neretve sva najprej kar ob cesti narabutala nekaj granatnih jabolk. Potem pa nama ni bilo težko najti prijaznih domačinov, ki so naju odpeljali na plantažo med obiralce mandarin. Plantažnikov sin Antonio nama je pokazal, kako se mandarine odrežejo, in nabrala sva jih za ves teden, ko ... naju je vnovič ujel dež. Še enkrat sva pred slabim vremenom zbežala proti jugu, tokrat na kavo na dubrovniški Stradun.
Prijazni južni sosedje
Okoli petih popoldne sva potem krenila iz Dubrovnika proti domu in prišla v Ljubljano malo pred polnočjo, čeprav sva v Liki ponoči »padla« v močan naliv in gosto meglo hkrati, kar je precej upočasnilo vožnjo. Takrat je bila za volanom sopotnica in pravi, da je CR-V dajal občutek varnosti tudi v nemogočih vremenskih razmerah. V enem dnevu sva prevozila skupaj prek tisoč kilometrov, a je honda do potnikov prijazna, zato nisva bila na smrt utrujena, poleg tega so sedeži dovolj udobni, da na cilju nisva bila trda od vožnje.
V treh dneh sva prevozila dobrih 1.500 kilometrov, merilnik porabe nafte je na koncu kazal povprečno porabo 6,1 litra na sto kilometrov. Dodati pa je treba, da je imel avto zimske pnevmatike, poleg tega nisva vozila prav nič varčno. Desna noga ni bila lahka, ustavljala sva se zelo pogosto, neredko sva zaradi fotografiranja prevozila tudi po vsega nekaj sto metrov. Uradni podatki zatrjujejo, da je kombinirana poraba 4,5 litra. Ja, verjamem, da je to dosegljivo ob zelo nežni desni nogi. A tudi šest litrov je odličen podatek, sploh za običajno vožnjo brez načrtnega lovljenja nizkih številk, mi je zatrdil naš avtomobilist. Me je pa zmotilo, da potovalni računalnik trenutne porabe ne pokaže s številko, na primer »5,2 l/100 km«, temveč v obliki stolpčnega grafa. Numeriči podatek bi namreč voznika bolj spodbudi k varčni vožnji. Kakorkoli, Hondin lahki terenec se je izkazal tako na ovinkastih gorskih cestah kot tudi na avtocesti ter pripomogel k spoznavanju neznanih kotičkov Hrvaške in vrste zelo prijaznih južnih sosedov med podaljšanim minulim koncem tedna.
