Kako dobro preizkusiš 5,34 metra dolg potniški kombi z devetimi sedeži? Napolniš ga s potniki in v njem preživiš nekaj dni vsaj po pet, šest ur na dan. Zato smo novega forda tournea custom s podaljšano medosno razdaljo zapeljali po eni od nostalgičnih balkanskih poti - na šeststokilometrsko preizkušnjo od Ljubljane, prek Obrežja, mimo Zagreba in skozi Slavonski Brod do Sarajeva.
Novinec v družbo multivana in viana
Ford nam je z novim tourneom custom v sporočilih za javnost sporočal, da združuje prostornost in udobje, sodobnost skozi povezljivost s pametnimi telefoni, varnost in varčnost ter tudi poslovnost. Velik zalogaj za proizvajalca, ki je v razredu velikih kombijev doslej znal le prevažati tovor in potnike, brez posebnega stila. Tourneo custom je zapeljal v segment, kjer že dolga leta vlada Volkswagen s prestižnimi različicami transporterja - torej caravello in še bolj multivanom. Tu je še mercedes-benz viano, preostali pa kot ford transit doslej sodijo nižje na lestvico, po lastnostih in ceni. Fordovi načrti z novim tourneom custom pa so ambiciozni, z novincem bi se rad zapeljal med nemška tekmeca. S ceno ostaja na realnih tleh, preizkusni custom 2.2 TDCi s 114 kilovati, bogato opremo limited in podaljšano 3,3-metrsko medosno razdaljo (ta dolžina ga raztegne s 4,97 na 5,34 metra) stane 30.820 evrov. To je vsaj deset tisočakov manj od omenjenih tekmecev. Pa se tourneo custom izkaže tudi pri drugih lastnostih?
Sodoben, z nekaj napakami
Preden spakiramo za popotovanje, se ustavimo pri obliki. Custom je mogočen, iz prednjega dela silita orjaška žarometa, ki se zajedata globoko v stranski del avta. Mogočnost zadka razbijajo visoke in ozke luči, zadnja vrata se odpirajo navzgor, pod njimi pa lahko vedri petčlanska družina. Širina je skoraj enaka višini, 1,98 proti 1,97 metra, avto pa komajda stlačimo v podzemno garažo, saj zadnji del na klančini skorajda podrsa po stropu. Prtljažna vrata odpirajo 2,2 kubičnega metra prostora, ki ga tudi osemčlanska posadka težko napolniti s kovčki. Za volan plezaš prek visoke stopnice, tu je Volkswagnov multivan prijaznejši, vsekakor lažje dostopen. Voznik dobi urejeno in sodobno armaturno ploščo, dober položaj za volanom, močno prekratke sedeže in veliko opreme - vključno z informacijskim zaslonom, ki je, tipično za Ford, precej majhen. Potniki v drugi vrsti se po kabini sprehajajo skoraj stoje, prostora za kolena je na pretek, širina kabine dopušča tri enake sedeže. Težava se pojavi pri dostopanju do zadnjih treh sedežev. Srednjo vrsto, posamezen sedež ali dvosedežno klop podreš s potegom vzvoda in močnim potiskom sedeža naprej. Tudi krepek možak se mora pri posameznem sedežu pošteno potruditi, dvosedežna klop pa potrebuje vsaj dva para rok. Ko prekucnemo drugo vrsto, se otroci zlahka skobacajo v tretjo vrsto in splezajo na sedeže. Od šestih sedežev imajo le trije sistem pritrditve isofix za otroške sedeže. Nenavadno! Pri varnosti Fordov kombi sicer nikakor ni slab, je edini s petimi zvezdicami za varnost na preizkusnih trčenjih EuroNCAP.
Tako, 2,2-tonski kombi s še približno 600 kilogrami dodatne obtežitve (nosilnost tournea custom je 811 kilogramov), je pripravljen.
Varčen le, če ga ne priganjaš
Vožnja s skoraj polno obteženim tourneom custom po ozkih ulicah zahteva kar nekaj pozornosti, avto je visok in širok. Sicer je dobro pregleden v vse smeri, a vseeno je po kombijevsko neroden. Dizel s 114 kilovati dobro vleče 2,8 tone skupne teže, ima dovolj navora, da ni treba pogosto prestavljati. Neogret je precej glasen, s tega vidika nič kaj sodoben. A vseeno je treba vedeti, da je tourneo custom pravi in ne klasični osebni kombi, tekmeca nista posebej tišja. Na avtocesti proti Zagrebu za hip zadiha, pri 115 kilometrih na uro na merilniku pa se pospeševanje ustavi. Takrat tourneo dejansko pije dobrih sedem litrov, tovarna obljublja povprečje 6,7 litra. Izklopimo tipko EKO, ki se vklopi ob vsakičnem zagonu motorja, in stroj zadiha, pospešuje do največje dovoljene hitrosti in tudi žejen postane. Avtocesta do Zagreba pokaže povprečje 8,8 litra, po omejitvah in z nekaj polnimi pospeševanji pri prehitevanjih.
Veliko prostora, dobro prezračevanje
Poln plin je pač nujen, saj moči ni v izobilju, teža je precejšnja. Hrvaške avtoceste do Slavonskega Broda so prazne, ravne in dobro narejene. Lukenj in cestnih valov ni, potniki se dobro počutijo, saj si tudi v zadnjem delu lahko nastavijo zračenje. Le s plastenkami pijače in lončki za kavo je vrag, saj tourneo custom v drugi in tretji vrsti kljub obilici prostora nima nobenih odlagalnih površin, predalov ... Hitra vožnja po avtocesti tournea utruja, motor je precej slišen, v dolgi šesti prestavi je slabo odziven, zato pogosto prestavljamo navzdol, poraba zraste prek deset litrov. Po slabih štirih urah in skoraj 400 prevoženih kilometrih dosežemo mejo, tekoče in hitro. Tu se začne počasnejši del, prek 200 kilometrov do Sarajeva, večina po regionalnih cestah, le zadnji del znova po avtocesti.
Bosna zaznamovana z bližnjo zgodovino
Meja z Bosno na Slavonskem Brodu sporoča, da vstopamo v drugačno državo, gospodarsko, socialno in kulturno. Vojna je pustila močan pečat, gospodarstvo je še slabotno, takšne so tudi socialne razmere.
V petek opoldne je gneča razmeroma skromna, cariniki temeljiti pri pregledovanju dokumentov, na desnem pasu je kup tovornjakov na pregledu. Prve metre čez mejo nas pozdravijo značilne garažne trgovinice, ki jih v Sloveniji in tudi na Hrvaškem že dolgo ne poznamo več. Na nekaj deset kvadratnih metrih je na policah trgovinic, podobnih stojnicam, vse, kar potrebuje gospodinjstvo, zraven pa še kup plastične krame.
Mesta duhov v Republiki srbski
Prvih 20 kilometrov od Slavonskega Broda proti Doboju te ob pogledu na številne bolj ali manj uničene stavbe, ki jih že prerašča gosto grmičevje, stisne pri srcu. Sem ter tja je domačin postavil novo hišo, morda uredil staro. Serijo mest duhov preseka nekaj sodobnih bencinskih črpalk in poslovni center. Trgovine ostajajo garažne, večjega trgovskega središča, kot jih poznamo pri nas, ni. Jasen vtis o socialnih razmerah dajejo številne obcestne trgovine z rabljenimi oblačili, domačini jih prodajajo po marko za kos (pol evra), ob cestah za nizko ceno prodajajo še poljske pridelke, tako se s skromnimi prihodki lahko prebijejo skozi mesec.
»Ne maram Bosne, tu ni nobenih priložnosti, zaslužim za preživetje, več ne, a nimam druge možnosti,« kot iz topa izstreli natakarica v lesenih hiškah, kjer smo prenočevali, ko nam postreže s kavo in lokalnimi specialitetami. Cene so za polovico nižje kot v Sloveniji, štiričlanska družina v urejenih in čistih lesenih hiškah Kotromaničevo prenočuje za 36 evrov z zajtrkom, kosilo - čevapčiče in pijačo - dobiš za tri do štiri evre. Zvečer zavijemo še v Kotorsko, manjši kraj pred Dobojem. Nekaj lokalov je polnih domačinov, vsi spremljajo nogometno tekmo, jedo jagnjetino in srkajo pijačo.
Na cesti red kot na zahodu
Naslednji dan se odpravimo v okoli 180 kilometrov oddaljeno Sarajevo, od tega je 117 kilometrov regionalnih cest. Občutek, da se nič ne premika, da je vse po starem, nas spremlja vso pot do Sarajeva. Vožnja skozi Doboj, Zenico ponuja večinoma enako sliko - skromna obcestna naselja, množica mini trgovin. Zenica je temačno železarsko mesto, v preteklosti je bila ena redkih proizvajalk železniških tirov, veljala je za največjo železarno na območju nekdanje Jugoslavije, zaposlovala je 25 tisoč ljudi, danes pa manj kot tisoč. Promet na edini cesti od Slavonskega Broda do Sarajeva je redek in izjemno umirjen, tudi kakovost asfalta zlahka prekaša naše ceste, cestnih lukenj ne najdeš, zato bi ta del Bosne, če bi upoštevali samo ceste, lahko uvrstili v kakšno skandinavsko državo. Domačini se ob tem res držijo omejitev hitrosti, če je 70, gre po merilniku 70. Razlog so policisti, ki stojijo skoraj za vsakim ovinkom, večinoma jih vidiš šele, ko zapelješ mimo njih.
Temačnost preseka prelepa reka Bosna
Vozimo v koloni, ne prehitevamo in se držimo omejitev, zato nas pustijo pri miru, niti iz radovednosti nas ne ustavijo. Tourneu in potnikom ustreza, poraba se vrti med sedem in osem litri, hitrosti od 50 do 70 kilometrov na uro dosegamo v zadnjih treh prestavah. Dobrih sto kilometrov poti nam vzame skoraj dve uri, zadnji del pa nagradi s prelepimi pogledi na široko strugo reke Bosne. Velika stranska stekla ponujajo odličen razgled iz tournea, to je vsekakor ena večjih prednosti velikih kombijev pred klasičnimi. Prostor je tudi sicer glavna prednost v primerjavi s klasičnimi velikimi enoprostorci, denimo volkswagnom sharanom in fordom galaxyjem. Tudi če je družina številna, ali v našem primeru, ko smo v tournea stlačili kar dve družini, prostora ne zmanjka. V sharanu ali galaxyju bo udobno sedelo le pet ljudi, šesti in sedmi bosta sicer dobila velik sedež, a bo za njim ostalo premalo prostora za prtljago.
Na Baščaršijo, po poceni cigarete in zdravila
Po kratkem avtocestnem odseku se spustimo v Sarajevo, od vstopa v mesto do središča se skozi promet prebijamo še pol ure, komajda najdemo parkirišče in končno zavijemo na osrednji trg Baščaršijo. Živahna in bogata Baščaršija ponuja hrano za vsa čutila. Lokali z vodnimi pipami, številne stojnice s pitami, čevapčiči, džezvami zadovoljijo še tako zahtevnega turista, ki uživa v pristnosti Sarajeva. Tu je čutiti več pozitivnosti, posel sklepajo domačini in turisti. Sarajevo se dobro razvija, multinacionalke so večinoma ostale v glavnem mestu, na obrobju rastejo veleblagovnice. Center Alta bi lahko stal tudi sredi Frankfurta, tako sodoben in bogato založen je. V njem je tudi Mercator, turisti praznijo police s cigaretami, preračunano v evre, škatlica stane manj kot dva evra. Lekarna ima odprta vrata, zdravila, ki jih pri naš dobiš le na recept, so pogosto v prosti prodaji, škatlica Krkinega lekadola stane 1,5 evra, le tretjino slovenske cene.
Na preteklost Sarajeva opozori vožnja po okoliških gričih, vsaka travnata jasa med hišami je posejana z belimi nagrobniki, številne hiše še niso prekrile strelnih ran.
Velikost ima prednosti in slabosti
Vožnja nazaj v naselje lesenih hišk, torej slabih 200 kilometrov, utruja bolj kot 400 avtocestnih kilometrov od Ljubljane do meje z Bosno. Tourneo custom je velik in težaški, po tej plati ni veliko drugačen od drugih velikih kombijev. Sodobna zasnova sicer lajša vožnjo, denimo modrozoba povezava ali sistem sync z glasovnim upravljanjem. Tudi stroj je dovolj močan, a nič kaj varčen, saj je v povprečju porabil 9,8 litra. Avto je nastavljen udobno, vozne lastnosti so za tovrstno zasnovo dobre, tu ni večjih zamer. Njegova glavna prednost pa je seveda prostornost, ki je v različici s podaljšano medosno razdaljo skorajda brezmejna. S volkswagnom multivanom in mercedes-benzom vianom lahko tekmuje. Manjka mu sicer nekaj uglajenosti, a se oddolži z nižjo ceno. Pred nakupom pa vseeno velja premisliti, ali toliko prostora dejansko potrebujete, in še posebej, kako pogosto ga potrebujete. Morda se odgovor skriva v prijateljevi dilemi. Ima tri otroke, četrti je na poti in si je zaželel kombi. V tourneu custom je našel vse, prav vsak dan pa se z njim ne bi vozil po opravkih in v službo. Preprosto prevelik je, težaven pri vstopanju v kabino, okoren na mestnih ulicah. Zdaj razmišlja o manjšem, lažjem, varčnejšem sedemsedežnem fordu galaxyju in strešnem prtljažniku, ki bo rešil zagato s prostorom nekajkrat na leto.
