Starodobniki: naložba ali le ljubezen?

Rudi Ferlež ima v garaži parkirano pravo družinsko dediščino, forda A, ki je bil izdelan že daljnega leta 1930. Njegov oče ga je kupil leta 1933 in zanj odštel 65 tisoč dinarjev, kar je bilo takrat celo premoženje. Avto so generalno obnovili že trikrat. Prvič ga je restavriral leta 1959 kar sam. Leta 1992 ga je sponzorsko restavriralo podjetje Avto Celje, nazadnje pa je pred štirimi leti v obnovo vložil še okoli pet tisočakov. Kolikor spremlja razmere na trgu, pravi, da se cene takšnih primerkov gibljejo od 50 do 60 tisoč evrov, ampak njegov cene nima. Družinska tradicija se nadaljuje, saj se nad starodobniki navdušuje tudi njegov sin, ki bo nasledil forda.

Vnuka, ki pomagata dedku pri obnovi njihovega starodobnega voznega parka, pa že imata rezerviran vsak svoj starodobni motor. Včasih se je Ferlež, ki je tudi predsednik Kluba starodobnikov Večno mladi Šentjur in častni predsednik Slovenske veteranske avto-motozveze (SVAMZ), bolj pogosto udeleževal različnih srečanj, relijev, razstav in podobnih druženj z drugimi ljubitelji starih vozil, a kot pravi, je starodobništvo drag šport in ob pokojnini dobro razmisli, na katero pot se bo odpravil s 83-letnikom, ki porabi 15 litrov bencina na sto prevoženih kilometrov. Prav pred kratkim so ga povabili na simpozij v Beogradu, kjer bo imel tudi predavanje.

Moja giulia mora biti najlepša

Miloš Ješe se je za nakup starodobnika odločil v srednjih letih, ko mu je ostalo malo več časa, ker ga otroci niso več toliko potrebovali. Ljubezen do bencinskih hlapov je sicer gojil že od malega, prvega pravega pa je kupil pri svojih 35 letih, in sicer alfo romeo giulio 1300 TI, letnik 1967. »Prvi ženin komentar je bil, da tako grdega avta še ni videla. Avto sem začel obnavljati, čeprav ga ne bi bilo treba, ampak moja giulia mora biti najlepša,« zaneseno razlaga Ješe. Pozneje je domov pripeljal še fička iz leta 1958, ki ga je našel v jarku, vanj vložil neskončne ure in 10 tisoč takratnih nemških mark. Zanj je dobil celo priznanje za najlepše restavrirano vozilo na prvem Slovenija Classic Marathonu. S tem je, kot pravi, sam sebi dokazal, da zna iz skoraj nič ustvariti lepoto, in na takšna dejanja v življenju je vedno ponosen.

»Samodokazovanje je bistvo restavriranja, če to delaš zase,« razlaga Ješe. Vozni park se nikakor še ne konča, saj ima v svoji zbirki še kar nekaj motorjev, njegova hči pa vozi "youngtimerja", to je vozilo, ki je na dobri poti, da postane starodobno, le da mu manjka še nekaj let, znamke peugeot 205 CTI iz leta 1987. Leta 1992 je spoznal fante iz Kluba ljubiteljev klasičnih in športnih vozil iz Ljubljane, Classic & Sport Car Club, in se včlanil. Klub ima zdaj novo ime, Codelli, Ješe pa je predsednik. V klubu se srečujejo vsak drugi torek in si izmenjujejo mnenja in znanje, seveda družabnosti ne manjka.

Za družinske izlete

Tudi Matjaž Krajnc ima doma cel vozni park starodobnikov, saj uživa v njihovi uporabi in brkljanju po njih. Pravi, da je njegovo navdušenje nad starodobništvom orodje za preživljanje časa z družino. Avtomobile namreč uporablja za družinske izlete in druženje s prijatelji. Drugega voznika pa v njegovih starčkih ne boste videli, niti na misel mu ne pride, da bi komu posodil svoje starodobnike! V njegovi garaži lahko najdete zastavo 1300 luxe letnik 1976, ki jo je kupil leta 2006 za takratnih 230 tisoč tolarjev. Pred nekaj meseci si je za 6.400 evrov privoščil avtodom mercedes-benz 601 hymer letnik 1981, lasti pa si še štiri mopede. Koliko je zapravil za obnovo, ne sešteva, saj bi ga izračuni zagotovo odvrnili od njemu ljubega hobija. Na to nikoli ni gledal kot na naložbo, ampak čisto veselje. »Zaslužka v tem hobiju za ljubitelje ni, saj čas, ki ga porabiš pri obnovi, praviloma ni poplačan,« razlaga Krajnc, ki svojim ljubljenčkom v povprečju posveti od šest do deset ur na teden.

Želja po miniju

Nika Zavašnik si skupaj z možem že devet let deli ljubezen do starodobnikov in minija morrisa, letnik 1975. Slavni avtomobilski malček pride na vrsto ob koncu tedna, ko svoja lastnika popelje na izlete po regionalnih cestah. Občasno se udeležujeta srečanj, toda predvsem zaradi zabave in druženja s somišljeniki ter spoznavanja Slovenije. Z njegovo obnovo se do zdaj še nista posebej ukvarjala. Deloma zato, ker je zelo dobro ohranjen, deloma pa tudi zaradi pomanjkanja časa, orodja in prostora, pravi Nika. Pri manjših popravilih z rezervnimi deli nimata posebnih težav, saj vse naročata prek spleta iz Velike Britanije.

Zaslužki le z bolj zanimivimi primerki

Cena vozil, ki jih je bilo veliko in so bila delana serijsko, ostaja enaka in se ne spreminja že vrsto let, cene ekstremno redkih in zanimivih primerkov pa seveda rastejo, opažajo na SVAMZ. Zanimivih pa je v Sloveniji kar nekaj - od tega, kje so bili najdeni, do tega, kako so jih obnavljali in kdo vse je bil njihov lastnik. Tako imamo v Sloveniji mercedesa, ki ga je vozil Donald Trump, ali bentleyja, katerega lastnik je bil nekoč Roger Moore, pravi Nataša G. Jerina iz SVAMZ. Podobno opaža tudi Janko Uratnik, predsednik Zveze slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil, Zveze SVS, in dodaja, da se je ponudba sicer povečala, cene pa se ne spreminjajo občutno. Vrednost najdražjih starodobnih vozil pri nas se povzpne do 100 tisočakov, večinoma pa prevladujejo vozila do 15 tisoč evrov vrednosti. Velika večina lastnikov na svoje starodobnike sploh ne gleda kot na naložbo in jih imajo izključno zaradi lastnega veselja, o prodaji pa sploh ne razmišljajo. Lastništvo starodobnega vozila pa samo po sebi ni poceni. »Poleg vozil je treba imeti še infrastrukturo, garaže, delavnico, skladiščne prostore, knjižnico. Za obnovo vozila v večini primerov porabimo več denarja, kot je tržna vrednost obnovljenega vozila,« pravi Miloš Ješe. Ja, to je ljubezen.

Cene izjemnih primerkov gredo lahko precej v nebo. »Dražbena hiša Bonhams prav ta mesec na dražbi prodaja vozilo ferrari 250 europa, prototip iz leta 1954, z izklicno ceno 750 tisoč funtov, in verjemite, da bo vozilo prodano takoj,« pravi Nataša G. Jerina.

Priljubljenost raste

Starodobniki so pri nas zelo priljubljeni. Samo v registru SVAMZ so v zadnjih 15 letih zabeležili kar več kot deset tisoč starodobnih vozil, ki so potrebovala certifikat ali kakršnokoli drugo pomoč pri uvozu, registraciji, obnovi. »Stalno se pojavljajo novi člani s svojimi starodobniki, med njimi so tudi mladi,« potrjuje Janko Uratnik, predsednik SVS. Tudi prireditev s starodobnimi vozili je čedalje več; samo letos jih je imela Zveza SVS na svojem koledarju napovedanih približno 60. »Veliko ljudi nostalgično išče vozilo iz svojega otroštva, drugi zgolj sledijo novi 'modni muhi', vse več je namreč ljudi, ki iščejo zanimive in redke primerke tudi v tujini,« pravi Nataša G. Jerina, vodja pravne službe SVAMZ.

Če bi si želeli kakšen poseben star primerek v svoji garaži, je pred vami veliko dela. Pri vsaki obnovi vozila, ne glede na vozilo, ki ga obnavljate, je treba najprej dokumentirati stanje vozila, pridobiti vso potrebno literaturo, denimo stare originalne kataloge, knjige, tehnične priročnike, na podlagi katere se ugotovi, kaj manjka vozilu ali celo kaj je narobe obnovljeno. Zelo pomembno je, da se vozilo obnavlja v stanje, kot je bilo nekoč, ko je prišlo iz tovarne, svetuje Nataša G. Jerina.

Pri nakupu je zelo pomembno, da je vozilo opremljeno s čim več dokumenti, z računi, s kupoprodajno pogodbo, prometnimi dovoljenji in servisnimi knjižicami. Cene starodobnikov so povsod po svetu približno enake, ni več razlik, kot so bile nekoč. »Ceniki starodobnih vozil so dosegljivi na spletu ali v posebnih katalogih, ki so enotni za ves svet, njihova cena pa je odvisna od stanja vozila, od modela oziroma tipa vozila in starosti,« še pojasni Nataša G. Jerina. Če se vseeno odločite za tujino, bodite pozorni! Čehi, Slovaki in Poljaki pogosto ponujajo ponaredke in kopije vozil, ki jih znajo od originala ločiti samo redki strokovnjaki v svetovnem merilu, Italijani pa radi ponujajo vozila brez dokumentov, ki pa so dejansko z odpadov, opozarjajo na SVAMZ. Klasični trgi za nakup starodobnika so v Nemčiji, Angliji, Italiji, Franciji, morda je v kakšni manj znameniti državi na voljo še kakšen lep primerek, pravi Janko Uratnik. Uvoz iz ZDA je lahko zelo zanimiv, saj je cena dolarja še vedno razmeroma ugodna in vozila iz suhih predelov, recimo iz Nevade ali Teksasa, so praviloma zelo zdrava, brez rje, še doda. Ogromno vozil je v zadnjih letih prišlo prav iz ZDA tudi zato, ker se je trg zaradi ekonomske krize sesul in so cene ameriškim starodobnim vozilom nekoliko upadle. Po drugi strani pa morate biti prav pri nakupih prek Atlantika previdni, saj je znano, da imajo zelo slabo restavrirana vozila, opozarja Jerina.

Kam po rezervne dele

Z dobavo rezervnih delov lastniki navadno nimajo preveč težav. Kupijo jih lahko pri tujih trgovcih, ki so specializirani za eno ali več znamk. Po dele se lahko odpravijo tudi na sejme starodobniške opreme in vozil ali pa k drugim lastnikom vozil iste znamke. Lahko pa izvirne dele tudi popravljajo in obnavljajo v lastni režiji in s svojim znanjem in sposobnostmi, kar je najbolj pravilno in najtežje, pravi Uratnik. »Večina ljubiteljev si, če se pokaže priložnost, dela zalogo rezervnih delov,« opaža Krajnc. V njegovem skladišču se recimo najdejo kompleten rezervni motor, streha, vrata, odbijač in pa seveda manjši deli, kot so luči, pokrovi koles. Pravi, da je najtežje dobiti potrošne dele. »Če bi lahko kje dobil oljni filter za zastavo 1300, bi verjetno kupil kar dva,« razmišlja Krajnc.

»Youngtimerji«

In če bi poskusili biti progresivni in kupiti staro vozilo, ki še ni dovolj staro, da bi bilo starodobno, ter špekulirati, da mu bo cena čez nekaj let poskočila? "Youngtimerji", tako namreč imenujejo vozila, ki so stara od 20 do 25 let in še ne izpolnjujejo starostnih meril za starodobnike, so zanimivi, a je težko napovedati, kateri bo z leti pridobil vrednost, opozarja Uratnik. Težava nastane, ker v Sloveniji nimajo urejenega statusa. V mednarodni organizaciji starodobnih vozil FIVA so jih opredelili kot kategorijo vozil, ki jo je vredno ohranjati za prihodnje generacije. Poleg tega imajo sodobni avtomobili, ki so narejeni po letu 1980, vgrajene veliko elektronike in delov, ki jih je težko obnavljati v lastni režiji, še opozarja Uratnik in doda: »Kaj in predvsem za koliko denarja bo delala industrija delov za takrat starodobnike, je težko napovedovati.« Po njegovem mnenju so s tega vidika zanimivi manjši avtomobili, predvsem zaradi porabe goriva in stroškov lastništva, ki so bolj športno naravnani, narejeni v manjših serijah in dobro opremljeni, na primer fiat coupe.

Članek je bil objavljen v oktobrski reviji Moje finance