V prvem delu smo s Toyoto prius plug-in spoznali svet od Grada na Goričkem pa skoraj do Ormoža. Večinoma smo se vozili po gričevnati pokrajini, naseljih in medkrajevnih cestah. Kadar je le bilo možno smo se predajali tišini, torej vozili s pomočjo elektrike, avto je deloval kotklasični hibrid. Plug-in različica sicer zmore zgolj na elektriko premagovati razdalje do 20 kilometrov, vendar smo se temu posvetili posebej. Naše izkušnje v elektro načinu si lahko preberete v redni petkovi prilogi Weekend.
Prius kot igračka ob kanalu HE Formin
Po ravnini od Ljutomera proti Ormožu je naša baterija zmogla ohranjati hitrost 60 km/h okoli tri kilometre, na kar smo po Osluševcih naleteli na kanal HE Formin. Gre za zadnjo v verigi dravskih elektrarn in ta se ponaša z največjo akumulacijo na slovenskem delu reke Drave. Izkorišča 29 metrov padca med Ptujem in državno mejo s Hrvaško. Zanjo so sredi 70-ih let prejšnjega stoletja pred Ptujem zgradili prek 400 hektarov veliko akumulacijsko jezero. V Markovcih južno od Ptuja so prek prejšnje struge postavili zapornice, vodo pa speljali po dolgem napajalnem kanalu od Markovc do Formina po umetnem kanalu. Dovodni kanal je dolg 8,1 km, obdajata pa ga visoka nasipa, "pod katerima so dravskopoljske vasi videti kot otroške igračke v peskovniku". Impresivno delo človeške ideje, ob kanalu je tudi prius zgledal kot igračka.
Tik pred Ptujem pridemo do akumulacijskega jezera, poleti ga imenujejo kar Ptujsko morje. Z zajezitvijo Drave je nastalo 1978, zdaj pa med drugim služi kot rekreacijska površina za jadranje, veslanje in ribištvo. Dolgo je dobrih sedem kilometrov, široko več kot kilometer, v globino doseže 12 metrov. Na koncu jezera je jez s strmim padcem Drave, ki nato steče po stari strugi, po samem jezu pa se je moč tudi popeljati z avtom in s cmokom v grlu zreti v globino.
Ptuj nekoč večji od Londona
Prius nas je nato zapeljal v Ptuj, naše najstarejšo mesto. Območje mesta je bilo poseljeno že v mlajši kameni dobi, v antiki se je iz vojaškega tabora razvila utrdba Poetovio. V 3. stoletju je bil Poetovio najpomembnejše in največje rimsko mesto na Slovenskem, imelo je 10 tisoč prebivalcev, z okolico pa trikrat več - večje je bilo celo od Londona in Dunaja! Srednjeveški del mesta se je naslonil na vznožje Grajskega griča. Mimo Ptuja je potekal tudi zgodovinsko pomemben prehod čez Dravo, kjer je potekala trgovska pot med Baltskim in Jadranskim morjem imenovana Jantarna cesta.
Udobna in razmeroma tiha avtocestna vožnja
Preden smo zavili na avtocesto, nismo mogli mimo srednjeveške Slovenske Bistrice. Historično jedro mesta je v mejah nekdanjega srednjeveškega mestnega obzidja z jarki. Sem spada tudi grajski kompleks s parkom in v baroku zasnovani Trg Alfonza Šarha. Glavna komunikacija v mestnem jedru je nekdanja deželna cesta Dunaj - Trst, ki je potekala ob najstarejšem delu naselja - Gradišču. Vsekakor vredno ogleda.
Čeprav smo naredili že dobršno število kilometrov, se potniki zadaj niso pritoževali nad pomanjkanjem prostora ali neudobjem. Prius ima namreč več prostora pri nogah kot tudi nad glavami potnikov kot stari. Sopotniki so imeli oči pretežni del časa na prikazovalniku načina vožnje, ki prikazuje porabo goriva in tok energije v realnem času in s tem spremljali učinkovitost naše vožnje. Prius je nato začel požirati avtocestne kilometre, potovalna hitrost se je gibala med 120 in 130 km/h. Avto je ta čas deloval s pomočjo obeh motorjev, v potniški kabini je bil hrup znosen in ni motil pogovora.
Ko se umirijo tudi dinamični vozniki
Mimo kupa tovornjakov s tujimi registrskimi tablicami ter belih kombijev smo se prebili do Ljubljane. Vožnja je bila precej umirjena, za kar poskrbi priusov karakter - ta umiri še tako nemirne in neučakane voznike. Nasplošno je bila vožnja s priusom zelo pomirjujoča, k čemur botruje tudi podzavestno "lovljenje" električnih kilometrov in igra nižanja povprečne porabe. V Ljubljani smo se sicer ustavili pred enim izmed nakupovalnih centrov, kjer smo ugotovili, da plug-inov prtljažnik "pogoltne" 443 litrov. To je tri litre manj, kot zmore običajni prius, a povsem dovolj za običajno družinsko-izletniško uporabo. Po Ljubljani smo se sicer druge dni z navdušenjem vozili zgolj na elektriko, baterijo pa smo polnili na 220-voltni vtičnici.
Kaj imata skupnega Šempeter in Toyota BT?
Iz Ljubljane smo se namenili proti Piranu, a z rahlim ovinkom skozi Kras. Po avtocesti smo tako prišli do slovenskega Las Vegasa, Nove Gorice in se tokrat raje ustavili v Šempetru. Večina ljudi ga obvozi in tako morda niti ne ve, da ima zelo privlačno staro mestno jedro. V kraju imajo sicer sedež kmetijska podjetja, ki upravljajo pridelavo v spodnji Vipavski dolini, tam pa je tudi proizvajalec avtomobilskih delov Letrika. Imajo več kot 2.600 zaposlenih, usmerjeni so v proizvodnjo, razvoj in prodajo zaganjalnikov, alternatorjev, električnih pogonskih in mehatronskih sistemov. Vse bolj se usmerjajo tudi k zelenim tehnologijam in ponujajo izdelke s področja izrabe obnovljivih virov energije ali zmanjševanja škodljivih vplivov na okolje. Med drugim so predlani prejeli častno priznanje za doseganje kakovosti družbe Toyota BT, ki ima na Švedskem proizvodnjo naprednih viličarjev. Po Šempetru smo se seveda vozili neslišno in brez zastrupljanja ozračja, nato pa krenili proti Sežani.
Sežana je glavno mesto Krasa, pravijo ji tudi kraška metropola. Do nje smo se vozili mimo značilnih kamnitih kraških hiš, ki so bile v preteklosti krite s kamnitimi škrlami, danes pa so z mediteranskimi korci. Med značilnosti hiš sodi tudi pokrit balkon, ki je ponavadi ozek in sega čez celo dolžino hiše, ima leseno ograjo ter leseno nosilno konstrukcijo. Dvorišča so praviloma zaprta s kamnitim zidom, hišo in včasih še s kakšnim gospodarskim poslopjem, vstop pa je skozi kamnit porton.
Dobra lega med kraškimi ovinki
Eno izmed kraških naselij je tudi Bilje, ki so ga prvič omenjali že leta 1.200, zanimiva pa je zgodba "aleksandrijk" - žensk, ki so se v času fašizma odpravljale v Egipt, kjer so negovale otroke bogatašev. Šle so skoraj iz vsake biljenske hiše, iz nekaterih celo več, nekaj deset se jih tudi ni več vrnilo. Cerkev Žalostne Matere Božje je samostanska cerkev in glavna ikona kraja Miren. Stoji na griču, ki se po nekdanjem gradu imenuje Mirenski grad. Cerkev je bila skozi zgodovino večkrat porušena, prvič pa se jo omenja leta 1488. Mimo spomenika na Cerju, smo se popeljali skozi Opatje selo, mestoma precej zavite kraške ceste pa je prius zvozil brez pretiranega nagibanja karoserije, čeprav ima obute posebne pnevmatike z nižjim kotalnim uporom.
Ne preveč širok za mestne ulice
Kostanjevica na Krasu je bila z vasmi v okolici poseljena že v prazgodovini, na bližnji vzpetini pa so ostanki dobro utrjenega gradišča. Komen se ponaša z ugodno prometno lego, naselje se je sicer razvilo na rahlo dvignjeni planoti, ki ga na severu obkrožajo višje vzpetine. V naselju stoji velika baročna cerkev iz 18. stoletja s prosto stoječim zvonikom, tam pa kruh okoliškim prebivalcem daje tudi tovarna Alukomen.
Popotniki in turisti so nedvomno navdušeni in očarani nad Štanjelom, ki je terasasto razporejeno proti vrhu griča Turn. Tik pred koncem druge svetovne vojne je zrušenje grada Štanjel z intervencijo preprečil arhitekt Maks Fabiani. Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. Prius plug-in je sicer širok slabih 175 centimetrov, ima pa tudi razmeroma majhen obračalni krog, tako da se v mestih izkaže za neproblematičnega. Po Sežani smo skočili v Divačo, kjer se je med drugim rodila prva slovenska igralka Ida Kravanja - Ita Rina.
V prtljažnik bi lahko spravili več sto kilogramov soli
Tam smo se vrnili na avtocesto, ki nas je peljala vse do Kopra, od tam pa smo čez Šmarje krenili do Sečovelj. Nekdanje solinarsko naselje je zadnji slovenski kraj ob Zahodnoistrski obali. Arheološke najdbe in pisni viri omenjajo kraj že v rimskem času, bližnje soline pa že v 12. stoletju. Pridelovanje soli so modernizirali v 14. stoletju, razcvet pa so doživele v času Avstro-Ogrske. Sečoveljske soline so nekoč obsegale več kot 500 hektarjev in preživljale okoli 500 družin, ki so živele v solinarskih hišah. Manj znano pa je najbrž to, da je v kraju je med leti 1935 in 1972 deloval rudnik črnega premoga, z globino rovov 3.635 metrov.
S priusom brez sramu pred najboljše hotele
In že smo v Portorožu, še vedno pa brez kakšnih večjih posledic utrujenosti. Sedeži v priusu in tudi celotna nastavitev vozila je močno naravnana v prid udobja. Brez kave seveda ni šlo in kot nalašč se je prosto parkirno mesto našlo ob prenovljenem hotelu Kempinski Palace. Tam se je leta 1910 namreč začela zgodba o portoroškem turizmu. Takrat so odprli veličastni Palace Cur Hotel, za beneškim Excelsiorjem pa je bil eden najlepših in največjih hotelov ob Jadranu. Hotel je bil delo avstrijskega arhitekta italijanskega porekla Johannes oziroma Giovannija Eustacchija, zgrajen je bil v poznem historičnem slogu z vplivom tako imenovanega jugendstila. Avstrijsko plemstvo je mesto rož takoj vzelo za svojega, kraj je postal mondeno letovišče in začel loviti Opatijo. Deset let pozneje so se ponašali s 17 hoteli in penzioni, prav toliko je bilo tudi vil, kjer so oddajali sobe.
Srednjeveški Piran in elektrika
Sledil je še zadnji vzpon pred spustom v Piran. Srednjeveško obmorsko mestece, stisnjeno na polotok, tam pa Tartinijevi trg, hiša in spomenik, Loža, občinska palača, Benečanka, staro mestno obzidje, nad hišami na hribu pa baročna cerkev svetega Jurija z visokim razglednim stolpom iz 17. stoletja. Ste vedeli, da je Piran med leti 1909 in 1953 s Portorožom in Lucijo povezovala električna železnica?
Idealen v mestu, varčen izven njega
Po 581,8 kilometra smo sklenili svojo popotovanje po Sloveniji. Števec na črpalki se je ustavil pri 28,11 litra, v povprečju smo tako na sto kilometrov porabili 4,83 litra goriva. Zelo ugodne številke, primerljive z najbolj varčnimi dizli. Okoli 250 kilometrov je bilo avtocestnih, preostalo medkrajevnih in krajevnih, kjer je avto lahko deloval v hibridnem načinu. Poraba je bila v skladu z našimi pričakovanji, ostali so stavili na višjo, tam okoli šestih litrov. Če upoštevamo še "mestni" električni preizkus in porabo na 150 kilometrov (2,94 litra) pa je poraba priključnega priusa na sto kilometrov povprečno dosegla 3,89 litra. V skupaj 1.375 testnih kilometrov je povprečna poraba znašala 4,59 litra.
Na avtocestah oziroma daljših poteh izven mesta se tako hibridna prednost priusa razblini, saj večinoma deluje s pomočjo bencinskega motorja. Za idealnega sopotnika pa se je priključni prius pokazal v mestu, kjer jutranje konice, časovno napete dnevne opravke ter popoldansko nervozo spremljamo skozi povsem drugo perspektivo - v tišini, brez škodljivih izpustov, lagodno (CVT menjalnik) in predvsem zastonj. Torej drži, "ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni".
