Ob druženju s kabrioleti se mi v spomin prikliče zgodba iz najstniških let, ko si je mulec iz sosednje ulice omislil starega fička in lokalnega mojstra-za-vse povprašal, kako bi lahko iz njega naredil kabrioleta. Še preden je željo pravzaprav povedal do konca, je mojster z veliko kotno brusilko fičku odrezal streho in mu dejal: "Evo, imaš kabrioleta!" In približno tako se je začela tudi kabrio zgodba legendarnega Volkswagnovega hrošča - Wilhelm Karmann, mojster avtomobilskih predelav, si je kmalu po koncu druge svetovne vojne zaželel odprtega hrošča. Kar sam mu je odrezal streho in model predstavil Volkswagnu, ta je garažni poskus pograbil z obema rokama in legenda je bila rojena. Tradicije so se v Wolfsburgu držali tudi pri drugi generaciji hrošča oziroma beetla, zdaj jo po 65 letih nadaljuje šele tretja generacija.
Novi beetle ni le za ženske
Če smo na vozniškem sedežu druge generacije VW beetla cabrio večinoma opazovali predstavnice nežnejšega spola, se novi model trudi prepričati tudi moške. O tem pričajo njegove zunanje mere - od predhodnika je daljši za več kot 15 centimetrov, več kot pol toliko tudi v širino - in sama podoba, saj je glede na drugo generacijo nižji in širši, bolj nabit in precej kupejevski, zadek mu obvezno krasi spojler, prednje luči pa spominjajo na tiste iz Porscheja 911.
Sodobni oblikovalci se po navdih za svoje novotarije pogosto zatečejo v zgodovino, retro je tako "in". Tega se zavedajo tudi pri VW, saj novega beetla ponujajo tudi v trendovskih paketih 50's, 60's in 70's - modeli so tako navdahnjeni s stilom iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let. Sami smo preizkusili črnega 50's, za katerega lahko rečemo, da je dober približek unisex vozilom. Paket ima sicer usnjeno oblazinjenje Vienna, športna in ogrevana prednja sedeža, posebna aluminijasta platišča, ter kromirana ohišja zunanjih ogledal.
Kabriolet z nadpovprečno lego
Občasno nas je med vožnjo z beetlom sicer nekaj motilo, vendar nismo točno vedeli kaj. Vsekakor to ni bilo pretirano stresanje ali zvijanje karoserije, sploh na slabši podlagi oziroma na že močno načetih cestah, kar je sicer neljuba lastnost kabrioletov. Tale beetle je namreč na pravih mestih ojačan, zato deluje precej čvrsto in pusti med vožnjo dober občutek. Zaradi ojačitev je od običajnega težji 114 kilogramov - tehtnica mu pokaže 1.462 kg -, vendar ostaja lepo vodljiv in ne deluje prav nič težko. Vožnja z njim je prijetna in udobna, za njegov tanek volan ter na usnjene sedeže se bodo prav rade usedle predstavnice nežnejšega spola.
Udobno gnezdo za dva
Tudi v notranjosti bi mu težko kaj očitali, čeprav na prvi pogled nekaj manjka. Oblikovalci so namreč odstranili vazico za rože, ki je krasila (ali pač "krasila") drugo generacijo beetla! Armaturna plošča tako deluje nekoliko bolj pusto, a zato nekoliko bolj moško, sploh v testnem beetlu, kjer je bila odeta v piano black plastiko - črna, ki zgleda kot fino lakiran klavir. Zlobni jeziki so ob tem pomislili, da bi tukaj svoj pečat lahko pustil Adolf Hitler. Na plastiki se sicer hitro poznajo razni odtisi in prah, zato priporočamo kakšno drugo barvno kombinacijo - prah je namreč pogost spremljevalec kabrioletov. Če smo v Citroenu DS3 grajali pomanjkanje odlagalnih površin za pijačo, je tukaj povsem drugače. Prostora je dovolj, tudi za večje plastenke, ki zlahka najdejo svoj prostor v notranji oblogi vrat.
Beetle je v notranjosti sicer nekoliko podoben VW golfu, kar s seboj prinaša dobro ergonomijo in položaj za volanom. Za volanom in na sedežu ob njem je več kot dovolj prostora za dva, na obeh zadnjih sedežih pa se bo še najbolje počutil nežnejši spol oziroma otroci. Tako številčni se na kakšno dolgotrajnejšo pot sicer ne boste mogli podati, v prtljažniku je namreč tudi prostor za zlaganje strehe in uporabni litri kaj hitro skopnijo - sploh če s seboj vozimo pokrivalo strehe. Za kakšno žensko torbo in potovalko bo še prostor, za kaj več pa bo že treba podreti zadnje sedeže. In že smo pri vožnji v dvoje!
Do brezmejnih užitkov v manj kot desetih sekundah
Vožnja z beetlom in spuščeno streho je pravi užitek, saj človeka hitro preplavijo neki povsem drugi občutki, ki jih s seboj prinaša svoboda nad glavo in okoli nje. Sonce (ali oblaki) se nad potniki s pomočjo elektrike razbohoti(jo) v pičle 9,5 sekunde, za kar je dovolj le držanje gumba in vožnja z manj kot 50 km/h. Kdor da nekaj več na estetiko, bo avto ustavil in čez streho prej kot v minuti poveznil še posebno usnjeno pokrivalo. S tem bosta mehanizem in streha lepo skrita, avto pa bo še bolj stilski. Ko vam je vetra dovolj ali pa vas preseneti dež, boste "pod streho" v vsega 11 sekundah - seveda tudi med vožnjo (le usnjeno prekrivalo je prej treba pospraviti).
Postavljena troslojna platnena streha tudi zadovoljivo duši hrup, dobro tesni v slabem vremenu, kot celota deluje zelo kvalitetno, ob spuščeni strehi pa je v zakup treba vzeti nekoliko oviran pogled nazaj.
Ob štirih potnikih bo v posebnem prostoru v prtljažniku beetla ostala protivetrna mrežica, kar bo deloma vplivalo na najvišjo potovalno hitrost. Piš vetra pri visokih hitrostih se takrat še kako čuti in sliši! Povsem drugačna je zgodba s postavljeno mrežico, ki odlično opravlja svojo nalogo. Takrat beetle namreč tudi pri višjih hitrostih postane prijetno gnezdo za dva, katerih meja se zdi zgolj nebo. Ali pač globina denarnice - testni VW je namreč stal 28.680 evrov, kot dodatna oprema so se na spisku znašli klimatska naprava climatronic, protivetrna zaščita in usnjen večfunkcijski trikraki volan.
Kabriolet z dizlom? Naš glas gre bencinarju
In kaj je tisto, kar nas je občasno motilo? Čeprav ni absolutno nič kriv - nasprotno, seznam njegovih pozitivnih lastnosti ni kratek - je bil to motor. Testnega beetla 50s je namreč poganjal 1,6-litrski turbodizelski motor s 77 kW (105 KM). Dovolj zmogljiv in varčen agregat, ki si svojo pot do kupcev zlahka utira v skoraj nešteto manjših in srednje velikih modelih skupine Volkswagen. Kljub majhni prostornini da od sebe dovolj, da beetla z mesta do 100 km/h spravi v 12,1 sekunde in ga požene do 178 km/h. Ponuja 250 newtonmetrov največjega navora med 1.750 in 2.500 vrtljajih ter tovarniško kombinirano porabi 4,7 litra na sto prevoženih kilometrov - na našem testu je sicer v povprečju porabil 5,8 litra goriva. Za umirjeno uživaško vožnjo je bil naravnost odličen, saj lepo vleče iz nizkih vrtljajev, počasnejšo vožnjo pa spodbuja tudi 5-stopenjski ročni menjalnik s precej dolgimi prestavnimi razmerji.
Dovolj dolgo se tako tipično dizelskega ropota niti ne sliši, k temu pripomore tudi vbrizgavanje prek skupnega voda. Moteč je motor postal pri priganjanju, vožnji pri višjih hitrostih, pri premagovanju klancev in občasnih prehitevanjih. Takrat si rečeš, da bi se mu bistveno bolje podal kakšen (zmogljiv) turbobencinar, kakršnih ima VW v ponudbi kar nekaj - že po ceni mu je blizu 1.4 TSI motor. Pravi balzam za ušesa pa bi bil bokser motor, ki so se v hroščih vrteli v njegovi prvi generaciji.
