Toyota GT 86, opel astra OPC in mini countryman JCW so trije športni avtomobili, ki čez prst stanejo vsak okoli 30 tisoč evrov. Vsak izmed njih ima tudi vsaj 200 konjev ter cel kup opreme in nastavitev, hkrati pa povsem drugačno zasnovo. Toyota je klasičen športnik z visokovrtečim se klasičnim motorjem in zadnjim pogonom, opel astra 280 turbokonjev na cesto pošilja prek prednjih koles, mini pa nekaj manjšo konjenico prek vseh štirih in poleg športnosti obljublja še nekaj terenskega avanturizma. Da bi ugotovili, kako se toyota GT 86, najmočnejša astra in minijev križanec znajdejo v svojem naravnem okolju, smo jih zapeljali med zavoje in stožce centra varne vožnje AMZS na Vranskem. Bahali so se vsi - toyota z iskreno klasiko, obliko in zasnovo, ki bi ju zlahka postavili v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, opel astra OPC z mišicami na zunaj in pod pokrovom ter mini countryman John Cooper Works (JCW), ki je obljubljal najboljše iz več svetov: unikatnost minija, športnost dirkaškega imena John Cooper in vsestranskost modela countryman.
Mini zna veliko, a ne vsega
A steza je neusmiljena. Tisto, kar avtu uspe skriti v običajnem prometu, hitro razkrije na poligonu z grobim asfaltom in brez hitrostnih omejitev. Najprej med zavoje sredi maja aprilsko razmočenega asfalta zapodimo minija. Prvo opažanje gre motorju, 1,6-litrski štirivaljni turbo s kar 160 kilovati je uglajen, vleče v vseh vrtljajih, nima luknje kot manjši mini JCW. To ugaja v prometu, adrenalina željni pa smo pričakovali brco v hrbet pri pet tisoč vrtljajih. Zapodimo se v prvi desni ovinek. Po kratkem zdrsu elektronika popravi stabilnost, prerazporedi moč na vsa štiri kolesa in mini gre povsem nadzorovano tja, kamor obrnemo volan. Brez pretiranega nagibanja, sunkov ob grobem pospeševanju ali odnašanja zadka. Zanesljivo, hitro in... res je, dolgočasno! Nekaj k temu pripomore tudi teža minija, ta je kljub le 4,11 metra dolžine težak skoraj 1,5 tone. Po nekaj krogih mini zapelje ob stezo, z že nekoliko pregretimi in oslabljenimi zavorami. Res je, countryman ni pravi za to družbo, ob bok astri in toyoti bolj sodi klasični mini JCW.
Astra premaguje zakone fizike
Astra OPC in toyota GT 86 sta iz drugačnega testa, ponujata več zabave, več nepredvidljivosti. Astra prinaša tisto, kar smo pri minijevem turbomotorju pogrešali: brutalnost, pihanje in žvižganje turbopolnilnika in nekaj več neukročenosti, tudi dvom, ali ji bo vseh 280 konjev uspelo spraviti na cesto le prek prednjega kolesnega para. Ta se hitro razblini. Astrina zapora diferenciala namreč poskrbi, da se levo ali desno kolo v zavoju ne zavrti v prazno, ob tem nikoli ne deluje grobo, vselej pa učinkovito spravi karseda velik zalogaj moči na cesto. Ko se steza osuši, slabosti prednjega pogona skoraj izginejo, astra se v programu sport suvereno drži v zavojih in močno pospešuje na izhodih, odlično zavira in hitro prestavlja. Uživamo tudi v odličnih sedežih, ti so udobni in oprijemljivi hkrati, predvsem pa so nižji kot v prejšnji astri OPC. Velike teže, več kot 1,5 tone, ni pretirano čutiti, dvolitrskemu turbostroju namreč ne zmanjka moči, zavore se ne pregrevajo - odličen vtis, ki ga od prednje gnane astre nismo pričakovali.
Pravi športnik je toyota
Dirkaško favoritinjo bi kar izbrali, če ne bi ob stezi čakala še toyota GT 86 - športnik klasičnih oblik, v plastični in preprosti kabini celo kar pretirano klasičnih, in prave športne zasnove. Le nekaj številk: tehta le 1,24 tone, ima zadnji pogon, bokserski štirivaljnik brez turbopolnilnika, ki se vrti do 7.500 vrtljajev. Uf, športnik stare šole, ki se tako tudi vede. V sedež padeš, tako nizek je. Menjalnik potrebuje nekaj privajanja, je precej dolg in ne prav natančen. Motor se zdi slaboten, se ga ne navadiš. Po nekaj krogih GT 86 začnemo vrteti, pošteno se razživi šele nad štiri tisoč vrtljaji, še vedno vleče pri sedmih tisočakih, značilno in prijetno boksersko hrope. Zadek začne opletati po stezi, hip za tem ga elektronika grobo ustavi. Dolg pritisk na gumb jo izklopi, nato se začne zabava z drsenjem in lovljenjem zadka, ki je zahtevno kljub zelo natančnemu in odzivnemu volanu. V GT 86 se ti hitro ovlažijo dlani, usta pa raztegujejo v širok nasmeh, ki ga astri ne uspe izvabiti, kaj šele sterilnemu miniju.
Sklep je jasen, toyota je edini pravi in tudi najbolj uživaški športnik v tej trojici - tako v teoriji kot v praksi. Ob tem ni pomembno, da ima njen motor najmanj sape, saj je moči v vseh treh avtih dovolj. Odsotnost turbopolnilnika pa prinaša drugačne užitke, ki jih astra in mini ne ponujata, predvsem užitke vrtenja v visoke vrtljaje, kjer turbomotorjem že jenja sapa, in tudi bolj zvezno podajanje moči.
Vsakdanjik vtise postavi na glavo
Ko trojico z Vranskega zapeljemo v vsakdanji ritem službenih in družinskih obveznosti, se vtisi s poligona razblinijo. Toyotini športni talenti so uporabni le še uro ali dve na teden, ko se vam uspe odtrgati od obveznosti in urezati nekaj ovinkov samotne podeželske ceste. Na družino pozabite, zadnja sedeža sta majhna, utesnjena in težko dostopna. V vrtec bo še šlo, a vas bo pri zapenjanju otrok vsakič znova zagrabilo v hrbtu. Tu se astra bolje izkaže. Res ima le dvoje stranskih vrat, a zadnja klop je prostorna v višino in dolžino, tudi 380-litrski prtljažnik ni od muh. Podobno kot v toyoti vas bodo motili le sunki lukenj na slabih slovenskih cestah in razmeroma slaba preglednost. Znotraj omejitev pa bo astra zabavala z zvokom in silovitimi pospeški.
Mini, ki je na poligonu večinoma stal ob progi, pa bo vsakdanje poti opravil še bolje. Na desni sedež boste brez težav posadili tudi staro mamo, saj je ta višji kot v drugih dveh in bo z njega laže vstala. Na zadnje sedeže boste brez težav potisnili dva odrasla, v prtljažnik pa 350 litrov krame. Tako prostoren je ta le 4,11 metra dolg in precej oglat mini. Predvidljivi motor brez nenadnih izbruhov moči je na cesti prijaznejši od astrinega, le na slabših cestah bo podobno stresal potnike kot preostala dva. Z nekaj previdnosti se boste z minijem odpravili tudi na smučanje ali na slabši teren, kjer bi z astro OPC ali toyoto GT 86 že zdavnaj odlomili prednji odbijač in se zakopali s kolesi. Seveda, še minijev slog. Marsikomu bo všeč kot pica velik merilnik hitrosti, a resnici na ljubo boste hitrost in druge podatke pogosteje spremljali na manjšem merilniku za volanom. Preostale domislice ugajajo, od rdečih šivov usnja do letalskih stikal, okroglih zračnikov in drugih dizajnerskih rešitev. Pri miniju jih tudi drago zaračunajo.
