Prebliski, ki niti niso tako redki, a so toliko slajši, ko jih izreče mini-človek, otrok. Zanje pa vemo, da so najbolj iskreni in odkriti ljudje in da ko nekaj rečejo, to resno mislijo. Brez skritih namenov in olepšav. In kateri avto je tako padel v oči malemu kratkohlačniku pred blokom ter sprožil rahlo zadrego pri očetu?
Tudi avto je bil vse prej kot maksi, čeprav je v tretji generaciji vidno zrasel in v nekaterih pogledih tudi odrasel. Novi Mini, kakopak, takšen s tremi vrati (v prihodu je že petvratni Mini), odet v kovinsko temno sivo barvo, zgovorno rdečo črko S na prednji maski, bokih in zadku ter podpisom Johna Cooperja na volanu in motorju.
Da, po dobrih sedmih letih je prišel čas za novega maksi minija. Maksi? Seveda, novinec je v dolžino zrasel za domala deset centimetrov na 382 centimetrov, pridobil je slab centimeter višine (141,4 cm) ter dobre štiri čez boke (172,7 cm). Širši so tudi koloteki, kar še izboljša že tako odlično lego, medosna razdalja je podaljšana za skoraj tri centimetre, kar bodo cenili tudi tisti zadaj, za razred skoraj gigantski pa je zdaj prtljažnik. Ta vase spravi 211 litrov, kar 51 več kot prej, ob tem enostavna rešitev poskrbi za pomik zadnjih naslonjal v pokončno lego, s tem pa se razpoložljivi prostor za prtljago še poveča.
Mini je na zunaj ostal tipični in že na daleč prepoznavni Mini. Njegova oblika je pač legendarna in na najboljši način kaže sožitje nemške tehnike in angleške tradicije. Podobno kot predhodniki je magnet za poglede, še posebej so ga "porajtali" tisti, ki so tudi sami sedeli za volanom katerega od številnih sorodnih in starejših modelov. Čeprav bo kdo le odmahnil z roko in dejal, da so prenovljene zgolj prednje in zadnje luči je treba povedati, da je novih kar 3.500 delov.
Takšnih skeptikov ne moremo šteti med poznavalce, še manj ljubitelje Minija. In slednjih ni malo, vstop modela med legende je s prvim Minijem leta 1959 tlakoval Alec Isignossis, vendar pa njegov kultni status uspešno nadgrajuje že tretja generacija sodobnega Minija. Oblika je ostala prepoznavna, večje mere pa prinašajo predvsem več prostora v dodelani notranjosti, tudi za voznika.
Počutje v potniški kabini je zdaj naravnost odlično, že ko sedeš vanj hitro ugotoviš, da so materiali odlični ter tako ni nikjer niti sledu o kaki cenenosti, na vrhunski ravni je izdelava, naravnost impresivna pa je pozornost posvečena detajlom. Rdeče iluminiran gumb za zagon motorja naravnost navduši, stikala za odpiranje pomične strehe, prižiganje lučk v notranjosti ter menjavo barv ambientalne osvetlitve pa so prav tako nekaj posebnega. Zamer skorajda ni več, merilnik hitrosti se je z vrha armaturne plošče namreč preselil pred voznika, torej na klasično mesto za volanski obroč.
Po svoje posebna je tudi armaturna plošča, ki je ohranila obliko velikega kroga, na sredini pa je ogromen 8,8-palčni zaslon. Njegove mere spominjajo na tablico, v menijih pa ponuja skoraj toliko možnosti kot namizni računalnik. Sistem na velikem zaslonu tako lahko pokaže koledar, posebna aplikacija analizira in izboljšuje vaš način vožnje, prek sistema pa upravljamo tudi vse klasične nastavitve avtomobila, radio z vrhunskim ozvočenjem Harman Kardon, telefon in potovalni računalnik. Mini zna ob tem slovensko, kar še olajša upravljanje, v slovenščini pa je tudi navigacija.
Sama navigacija je v vrhu tovrstnih sistemov, upravljanju pa je namenjena kontrolna enota med sedežema. Po njej lahko pišemo s prstom, napisano se prikazuje na osrednjem zaslonu, prepoznava pisave oziroma črk pa deluje zelo dobro - enak sistem sicer poznamo iz BMWjev in pri nekaterih drugih znamkah. Nove dimenzije povezljivosti odpira povezava z mobilnim telefonom, saj lahko denimo poslušamo internetni radio, pregledujemo dogajanje na Facebooku in Twitterju,...
Voznik in potniki se bodo v Miniju počutili odlično, oči sopotnikov pa bodo potrebovale kar nekaj časa, da bodo vsrkale vse stvari, ki jih ponuja avto. Neredke, sploh ponoči, je tako navdušila raznobarvna ambientalna osvetlitev, paša za oči pa so tudi raznobarvne diode okrog osrednjega zaslona. Te lahko služijo kot merilnik vrtljajev, se svetijo v izbrani barvi notranjosti ali pa kažejo na trenutni temperament voznika.
Mini ima namreč ob vznožju prestavne ročice izbirnik s tremi prednastavljenimi načini delovanja, ki vplivajo na delovanje elektronike in opcijsko tudi mehanike: varčevalni Green (zeleno), vsakodnevni Mid (oranžno) in uživaški Sport (rdeče).
Z Mini Driving Modes tako lahko vozilo uglasite s svojim razpoloženjem, saj se s preprostim pomikom stikala spreminjajo odzivnost pedala za plin, občutljivost krmiljenja in glasnost izpuha. Pri Miniju je to dobrodošla stvar, saj lahko z njim čez dan iščete zavite serpentine, v večernih urah pa nastopate v urbanih središčih.
Poleg svetlobnih učinkov, vpadljivosti, karakterja in simpatičnosti vozila - ne čudi, da so mu v prvih reklamah za družbo dali buldoga - pa so za marsikoga bistvo Minija njegova lega na cesti, užitki v vožnji in seveda motor. Pod prednjim pokrovom po novem žvižgajo trivaljniki, družbo pa jim dela 2,0-litrski turbo štirivaljnik.
V vsesplošni poplavi "downsizinga" tako Mini plava proti toku, saj je imel cooper S v prejšnji generaciji 1,6-litrski turbo motor. Mini Cooper S tudi v tretje ostaja pravi razgrajač, saj ponuja 141 kilovatov oziroma 192 konjev, več kot zadovoljiva doza adrenalina pa se sprosti v 6,8 sekunde, kolikor potrebuje z mesta do 100 km/h. Najvišja hitrost znaša 235 km/h, konji pa igraje opravijo z 1.250 kilogramov težkim avtom. Pospeševanje je zvezno in odločno, lega na cesti pa suverena in odločna.
Mini se je tudi zaradi kratkih previsov karoserije, nizkega težišča in širokih kolotekov izkazal za pravi cestni gokart, ob katerem voznik mimogrede najde kakšen razlog, da "na hitro še nekam skoči". Pri tem ga ne bo ovirala poraba, ki je v povprečju dosegla 7,6 litra na sto prevoženih kilometrov.
Ta ima sicer kratke in natančne gibe, vendar je treba vzvratno pomikati po vzoru BMW - močno k sebi in potem navzgor. Potrebne je kar nekaj moči, to pa ravno ne razveseli nežnejšega spola. Tudi namesto vzvratno voznik ročico kaj hitro prestavi v prvo prestavo in obratno, pri odločnejšem speljevanju pa se rado tudi zgodi, da voznik ročico v vnemi potisne preveč k sebi in hitro pretikanje v drugo prestavo gre po zlu.
Svojevrstna zabava pa je lahko tudi ugibanje cene (testnega) Minija. Morda 15 tisoč? Blizu, vstop v Minijev svet se začne pri 16.600 evrov za povsem osnovno različico One s 75-konjskim trivaljnikom, klimo in prikazovalnikom tlaka v gumah. 20 tisoč? To bo dovolj za različico One s 95-konjskim dizlom in nekaj dodatne opreme ali pa 136-konjskega bencinskega Cooperja. Več! 25 tisoč za tako majhen avto???
Tukaj so se mnogi že držali za glavo in nejeverno mežikali, stavek "To ni mogoče!" pa izrekli, ko smo jim povedali, da malo manj kot 25 tisoč evrov stane osnovni Cooper S s testnim 192-konjskim bencinarjem, še tisočaka dražji pa je dizelski Cooper S s 170 konji. Pa koliko potem stane testni?
Mini Cooper S z 2,0-litrskim turbobencinarjem in zares zajetnim spiskom dodatne opreme (panoramsko strešno okno, elektronski nadzor blažilnikov, LED prednja žarometa, radio-navigacijski sistem, radarski tempomat, sistem za preprečevanje trka, samodejna klima, 17-palčna platišča,...) bi kupca stal okoli 36 tisoč evrov - in to brez usnja. Mini že dolgo ni avto za rajo, sploh če pomislimo na druge izpeljanke (countryman, roadster, coupe, cabrio, paceman).
In tako je tudi prav, lahko mirno dodamo. Zakaj ne bi bil na trgu tudi avto takšne velikosti, namenjen tistim, ki imajo pod palcem malo več denarja kot večina smrtnikov? Mini sicer ni avto za bogataše, vendar pa različica Cooper S z lepim številom sladkorčkov res ni za vsakega. In takšen Mini niti ni najdražji, tu je še John Cooper Works z začetno ceno 33 tisočakov, najbrž pride še GP.
Mini je torej neke vrste statusni simbol, brez zadržkov ga lahko okličemo za najboljši mali avto. Če skeptike ne prepriča z atraktivnim videzom in samosvojo ter prepoznavno zunanjostjo, se otoplijo ob odličnih motorjih in voznih lastnostih, ki Minija postavijo še korak pred razredno konkurenco. Še zadnje omahljivce na svojo stran dokončno pridobi z izbranimi materiali in visoko kvaliteto izdelave. Končna cena je tako zgolj logična posledica odličnosti. Za veliko denarja Cooper S ponuja veliko muzike, seveda pa vas hladnih za precej manj denarja ne bo pustila niti osnovna različica One.
Foto: Matej Kačič