Pred skoraj dvema desetletjema je oral ledino. Še več. Udejanjal je novo, hibridno strategijo. Bil je drugačen, celo nekoliko utopičen. Ampak nova, tokrat že četrta generacija priusa (doslej se je za avto odločilo nič manj kot pet milijonov kupcev) je znova drugačna: oblikovno (pre)drzna, vozniško zanimivejša in okoljsko še malce prijaznejša.
Prius je bil začetnik Toyotine hibridne ere, ki se sedaj kaže v dejstvu, da so tako rekoč vse toyote tudi hibridne. Toda ko se je rodil, je bil prezgodnji avtomobilski ptič, ki ga – roko na srce – prepogosto ni razumelo niti avtomobilsko novinarstvo. Časi so drugačni, japonska avtomobilska hiša dokazuje, da je zmogla uganiti prihodnost. Nekaj, kar ima ali mora imeti izjemno vrednost.
Tokratni prius – tudi »naš« EKO avto leta 2016 – pa se v varianti executive kaže v povsem drugačni podobi kot doslej. Že res, da je narejen na novi osnovi, da se je potegnil za ne tako skromnih 60 milimetrov, da je nižji in širši, posledično pa je težišče nižje za nič manj kot dvajset milimetrov in da je karoserijsko bistveno bolj tog kot je bil. Ampak tega ne opaziš. V oči pade vse kaj drugega.
Če je bil prej oblikovno nekako introvertiran, skoraj sramežljiv, narejen v tipični japonski nerazburljivi in nevpadljivi maniri, te sedaj skoraj presune: oblečen v skoraj kričečo rdečo barvo (čustveno rdeča, jo imenujejo), z zelo opaznimi in drugačnimi prednjimi in zadnjimi lučmi, s petkrakimi platišči z litimi vstavki v črni barvi (!) in dirkaško velikostjo 17-palcev avtomobilsko publiko ne pusti hladno. Glave se obračajo in čudijo. Mnenja so različna, eni zelo za, drugi zelo proti. Sredine skoraj ni. In to je dobro. Najslabše je, ko o avtomobilu ne moreš nič povedati – ker te nič ne razburi ne navduši. Novi prius je spremenil značaj. Adijo (oblikovna) mlačna voda.
Ampak s tem presenečenj, skoraj šokov še ni konec. Notranjost presune in – to je že treba zapisati – povzroča zelo nasprotujoče si občutke. Usnje na volanu in delu armature, sijoča bela plastika na volanu in sredinskem delu armature, sedeži v belo-črno kombinaciji. Kot bi nuna sredi ulice odvrgla skoraj vse, se sprehodila v erotičnem spodnjem perilu in začela odkrito koketirati z (moško) okolico. Sprememba je očitna: prius novih časov hoče biti zunaj in znotraj drugačen, nič sramežljiv, pravzaprav presunljiv. Nasprotje med prejšnjim okoljskim asketizmom in sedanjo predrznostjo skoraj ne bi moglo biti bolj očitno.
Ko prebaviš to presenetljivo metamorfozo, se zmoreš posvetiti vsemu drugemu, pravzaprav bistvenemu. Sedenje tako spredaj koz zadaj je udobno, počutje ugodno, hvalim nekoliko preurejeni neskočnostopenjski menjalnik: ročica je, tako kot prej, zelo kratka, prestavljanje enostavno in hitro, otročje lahkotno. Nazaj zaradi deljenega zadnjega stekla – tisti deljeni del je v bistvu spojler – vidiš slabo, kar pa je znana in stara nerodnost tega avtomobila. Podvozje je udobno, zmore nevtralizirati tudi slabe slovenske ceste in to kljub velikim 17-palčnim platiščem oziroma gumam.
Zadnja sedežna klop, deljiva v razmerju 70/30, seveda ne pozna premika naprej ali nazaj (posledica dejstva, da je v dno vgrajena nikelj-metal-hibridna baterija, ki je sedaj skoraj deset odstotkov manjša), ko je zložena oziroma podrta, naredi opazen in občuten rob. Z volumnom prtljažnika zmoreš biti zadovoljen, saj je na voljo od najmanj 378 do največ 1558 litrov, pri čemer ob podrtih zadnjih sedežih pogoltne razmeroma dolge kose prtljage. Toda kakšnega izjemnega presežka le ni.
Armaturna plošča je načeloma ostala enaka, vendar posodobljena. Na sredini in desno od volana je barvni zaslon na dotik, ki mu ni kaj bistvenega očitati. Seveda ta prius v tej opremski izvedbi ponuja projekcijo nekaterih podatkov na vetrobransko steklo (hitrost, delovanje hibridnega sistema, prometni znaki), dobrodošlo je brezžično polnjenje telefonov (seveda le pametnih in modernejših), seznam serijsko vgrajenih varnostnih sistemov je pričakovano dolg. Če nisi več takšen, kot si bil, ti mora še posebej ugajati elektronika, ki te opozarja na vozila v mrtvem kotu med vzvratno vožnjo. In če bi bilo prepoznavanje prometnih znakov natančnejše oziroma ustreznejše, bi bilo po tej strani še nekaj lepše.
Ko ali če vprašaš, koliko kilometrov zmore prius prevoziti zgolj na elektriko (t.i. EV mode), ti znajo pri Toyoti vljudno povedati, da to ni pravo vprašanje. Gre seveda zgolj na elektriko, toda v dovolj specifičnih okoliščinah: baterija mora biti dovolj polna, pedala za plin se smeš komaj dotakniti ali sploh ne, pa tudi hitrost ne sme preseči kakšnih 50 km/h. Ko je tako, gre avto zgolj na elektriko, a tega v kilometrih skoraj ne moreš izmeriti. Sicer pa – hibridni avto zahteva nekoliko drugačno vožnjo, bolj premišljeno, sem in tja tudi pasivno. Če tega ni, se lahko posloviš od bistvenega – nizke porabe goriva in posledično skromnejših izpustov škodljivih plinov.
Za pogon avta skrbita bencinski štirivaljnik z gibno prostornino 1798 kubičnih centimetrov, 72 kilovatov/98 konjskih moči pri 5200 vrtljajih v minuti, in sinhroni elektromotor, ki ima 53 kilovatov/72 konjskih moči. Ker se moč ne sešteva, je na voljo skupaj 90 kW/122 KM. To je dovolj, čeprav prius kljub vsemu le ni kilogramski lahkokategornik (od 1450 do 1475 kilogramov). Povprečna poraba je tako okoli 4,8 litra, kar je razveseljiv rezultat; lahko pa je tudi precej višja – če surovo zanemariš značaj hibridnega avtomobila.
Na voljo so trije vozni programi (ob že prej omenjenem električnem): PWR (power), normal in eco. Ko si privoščiš vožnjo v PWR, pri čemer gre tudi čez 160 km/h (najvišja hitrost je sicer okoli 180 km/h, pospešek do 100 km/h po tovarniških trditvah 10,6 sekunde, izpust CO2 pa od 67 do 78 g/km), se poraba z lahkoto poveča na 6,5 litra. Toda ob tem se moraš sprijazniti s precejšnjo glasnostjo motorja, po drugi strani pa se ob odločnem pritisku na plin zdi, kot bi drsela sklopka…
Na enaki razdalji oziroma relaciji je v voznem programu normal poraba ugodnejša – okoli 5,2 litra. V eco modu se avto oziroma pogonski sistem samodejno omejuje, kar ni nič novega, vendar nisi tolikšna ovira na cesti, da bi ti smeli kazati sredinec. Povprečje je bilo že omenjeno in tako se prius uvršča na ne tako dolg seznam avtov, ki zmorejo v povprečju porabiti manj kot pet litrov. Dosežek, ki potrjuje smisel hibridov – tudi če niso priključni, kar pa lahko prius tudi je.
Četrta generacija tega hibridnega pionirja tako ohranja svoje bistvo – skromno porabo in posledično skromne izpuste – vendar dodaja še dokaj živahno vožnjo in nestresno, družinsko počutje. Z njim ne kuriš gum, bilo bi groteskno in neumno. Je aspirin našega avtomobilskega časa. S precej drugačno zunanjostjo in (pre)drzno notranjostjo pa je Toyota prelomila svojo in siceršnjo daljnovzhodno tradicijo, kajti prius v tej izvedbi te ne pusti hladnega. Drži, adijo oblikovna mlačna voda.
Maloprodajna cena priusa 1.8 HSD 5D-ECVT executive TSS je 32.590 evrov. Z dodano opremo (ekskluzivna rdeča barva 720 evrov, dekorativni set za platišča 462,11 evra ipd. ) je končna cena poskočila na 34.228, 81 evra. Na subvencijo slovenskega eko sklada ta hip ni računati, kajti prius kljub vsemu spusti v zrak več kot 50 g/km CO2. Obstaja pa druga možnost za znižanje končne cene. Toyota slovenskim kupcem ponuja subvencijo oziroma 2300 evrov popusta, ko se odločijo za nakup s pomočjo financiranja. Sicer pa so letos prodali 23 priusov, kar morda dokazuje, da mu nekoliko pohaja tržna sapa. A na seznamu hibridnih oziroma električnih vozil, ki jih ponujajo na slovenskem trgu, gre letos lovorika kljub vsemu v Toyotino vitrino.
Foto: Miloš Milač
