DS sta brez dvoma najbolj znameniti črki francoskega Citroëna, spomin na ugodno in skoraj slavno avtomobilsko preteklost. Sedaj oziroma že nekaj časa je DS samostojno avtomobilsko ime znotraj skupine PSA. Recimo, da je vse to bolj ali manj znano oziroma jasno. Manj jasno je, kaj hoče biti DS4 crossback. Bil bi lahko marsikaj, a nobena značajska črta ni posebej izrazita.
DS kot avtomobilska znamka je seveda tesno povezana s prej omenjenim Citroënom, ki jo je pred leti tudi spočel. Namen je bil bolj ali manj jasen: DS avtomobili naj bodo nekaj več, naj dokazujejo oblikovno, tehnološko imenitnost oziroma avantgardnost stare francoske znamke. Točno tisto, kar je sredi petdesetih prejšnjega stoletja predstavljal prvi citroën DS, slovita »žaba«, ki je obnorela predvsem avtomobilsko Evropo. In s takšnim »deenka« naj bi se postavljali avtomobili DS.
Crossback je petvratna kombilimuzina, pri kateri zmoreš prepoznati kakšno citroënovsko karoserijsko potezo; zadaj opaziš nekaj takšnega, kot je zračni difuzor, a to seveda ni, pač pa oblikovno posebnost. Testni avto je bil opremljen z nekaterimi opremskimi sladkorčki, recimo žarometi led vision, ki so učinkoviti in tudi na pogled všečni, a je treba zanje doplačati nič skromnih 1.500 evrov. Prav tako so ugajala 19-palčna temna platišča brisbane, vendar je to končno ceno povišalo za 900 evrov, povrh pa so še nekoliko otrdila že tako ali tako ne preveč udobno nastavljeno podvozje.
Čeprav sediš nekaj višje (za tri centimetre povišano podvozje), pa crossback seveda ni športni terenec. Prednja sedeža sta zelo dobra predvsem zaradi učinkovite opore telesu, delujeta skoraj dirkaško; senčnika sta zelo velika in z njima lahko povečaš ali zmanjšaš površino vetrobranskega (panoramskega) stekla – kot pri citroënih…Priročno in uporabno, še posebej v poletni pripeki.
Pedali iz aluminija (100 evrov!) so dirkaško preluknjani, armaturna plošča sodobna na pogled in brez prevelikega števila različnih gumbov oziroma stikal, kar je bila še pred časom občutna hiba sorodniških citroënov. Marsikdo si utegne zapomniti, da je mogoče spreminjati barvo ozadja merilnikov. Prijazno in tudi smiselno, kajti barva utegne vplivati predvsem na počutje voznika, še posebej na dolgih poteh. Malenkost, ki bi jo lahko konkurentje posnemali.
Notranja prostornost seveda ni odlika tega DS. Zadaj je po širini dovolj udobno zgolj za dva, toda trpijo kolena, tudi pri glavah ni kakšnega posebnega razkošja. Ker je prag precej visok, je vstopanje/izstopanje vsaj malenkost otežkočeno, noge se zapletajo. Zadnja sedeža klop je deljiva v razmerju 60/40, toda iluzorno bi bilo pričakovati pomikanje naprej ali nazaj ter s tem spreminjanje volumna prtljažnika. Pomembna »malenkost«, ki bi jo lahko DS videl pri konkurenci…
Prtljažnik je pričakovano skromen (385 litrov v osnovni postavitvi) in ima razmeroma visok nakladalni rob. Uporabnost oziroma praktičnost ni nekaj, s čimer bi se lahko crossback pohvalil – ko je zadnja sedežna klop podrta, dno ni ravno in domnevam, da si morebitno spanje tam zadaj zapomniš za večne časa. Da se nazaj vidi slabo ali vsaj precej skromno, ni vesoljno presenečenje, a da na funkcionalnost le niso povsem pozabili, dokazuje lučka v prtljažniku, ki je lahko tudi ročna baterija.
Še eno posebnost je nujno omeniti: šip v zadnjih vratih ni mogoče odpreti, tako kot pri DS4 ne. Res nenavadno, za starše včasih (morda) tudi dobro, a načeloma problematično. Verjamem, da bi bilo pojasnilo, zakaj so se tako odločili, zelo zelo zanimivo…
Naveza 6-stopenjski samodejni menjalnik, dizelski štirivaljnik (1560 kubičnih centimetrov, 88 kilovatov pri 3500 vrtljajih v minuti, 300 newtonmetrov navora pri 1750 vrtljajih v minuti), podvozje je nekako standardna. Nobene izrazite posebnosti – ne slabem ne v dobrem. Za kakšno opazno dirkaško vzdušje oziroma občutke je »konjev« kljub vsemu le premalo (najvišja hitrost je okoli 195 na uro), česar občutno ne spremeni niti vozni režim sport, pa dirkaško preluknjana pedala gor ali dol.
Čeprav z nekaj višje nastavljenim podvozjem, se ni bati kakšnega suvovskega pokimavanja, poraba okoli 6,3 litra je znova nekako standardna in seveda zelo daleč od tovarniško obljubljene. Na ravnem in gladkem soliden, čeprav le malo pretrd, na ovinkastem bolj prepričljiv in z učinkovitimi zavorami – vsaj za kratek čas.
DS4 crossback je izraziti mešanec, hermafrodit, torej crossover. Vsega po malem, pa nič takšnega, kar bi izrazito ostalo v spominu. Pestri ponudbo znamke DS, toda za kakšno avantgardnost crossbacka – takšno ali drugačno – se bodo morali na pariški rue Fructidor še potruditi.
DS4 so chic crossback blue HDI 120 je na voljo za 29.090 evrov. Testno vozilo je imelo kar precej dodatne opreme, zato je cena poskočila na morsko zasoljenih 35.590 evrov! O cenah nekatere dodatne opreme je bilo nekaj že zapisanega, sedaj dodajamo še druge. Sedeži so bili opremljeni tudi s t.i. masažno funkcijo, kar stane 250 evrov. Oblazinjene sedežev v kombinaciji blago-usnje je ceno povišalo za nadaljnjih 500 evrov. Paket connect z navigacijo je naprodaj za 1.150 evrov, kamera za vzvratno vožnjo in nadzor mrtvih kot v stranskih ogledalih pa za 950 evrov. Za kovinsko barvo karoserije je treba odšteti 700 evrov.
Foto: Matej Kačič
