Italija je prav posebna dežela, ki nase kot magnet vleče ljudi z vsega sveta. Njena narava je osupljiva, vsi ljudje, od najmlajših do najstarejših, so okusno oblečeni in urejeni, hrana prav omamno diši, kava je odlična v še tako zakotni kavarni in italijanščina zares lepo zveni. Alfin slogan »La meccanica delle emozioni« tako niti ne potrebuje prevoda, saj bi s tem preveč posegli v njegovo bistvo.
Italijani so odlični inženirji, obenem pa strastni in čustveni ljudje, zato ne čudi, da so skozi zgodovino vse to znali vdahniti tudi svojim avtomobilom. Ferrari, Maserati in Lamborghini so imena, ki jih znajo izgovoriti že kot dojenčki, a kljub vsemu ima v njihovih srcih prav posebno mesto Alfa Romeo. Že drugi del imena izgovorijo nekako zasanjano, polno pričakovanj, kot bi šlo za kako Dantejevo pesem ali Michelangela. Alfa Romeo je znamka, ki je v več kot stoletni zgodovini znala osupniti, razveseliti, osrečiti, presenetiti in navdahniti, a obenem je znala tudi močno razočarati ter na obraze njenih največjih privržencev priklicati debele solze žalosti.
Še več, Alfa Romeo je znala razočarati znova in znova, nedolgo nazaj celo do te mere, da sta bila njena bogata in izjemna zgodovina, ime in znameniti logotip s kačo in ščitom pravzaprav vse, kar ji je ostalo. Pozitivna čustva so na plano izbruhnila le na kakšnem srečanju ali med obiskom njenega vrhunskega muzeja, vse prej in pozneje pa je bila ena sama bolečina.
Po mnenju največjih privržencev in oboževalcev Alfe Romeo po vsem svetu je zadnja prava Alfa tekoče trakove tako ali tako zapustila leta 1992, ko so ugasnili proizvodnjo modela 75 z zadnjim pogonom. Sledili so le malo bolj športni Fiati z nekaj redkimi prebliski (GTA), vsem po vrsti pa je manjkala duša. Celo zadnji dober približek v bogati Alfini zgodovini – model 156 – je star že skoraj dve desetletji. Sliši se kar malo neverjetno, a ljudje, ki so lahko nazadnje vozili novo Alfo v približno pravem pomenu besede, so danes stari vsaj 40 let in tisti, ki se spominjajo njenih slavnih dni so se na naših TV zaslonih smejali mojstru Trefaltu.
Dolgo, predolgo je trajala praznina v srcu Alfistov in tudi vseh ostalih ljubiteljev avtomobilov, za nameček je namesto slavne in spominov polne tovarne v Areseju zraslo nakupovalno središče. Praznina v srcih in duši je trajala desetletja, dokler ni pred dvema letoma najprej završalo v domači Italiji in kmalu zunaj njenih meja.
Nogometni derbiji, obiski cerkve in družinska srečanja so nenadoma postali obvezni zgolj in samo zato, da se je tam menilo, premlevalo, ugotavljalo in ugibalo: Ali je vse skupaj res ali gre bolj za mit, ki bo na koncu prinesel novo veliko razočaranje? Ali čisto zares na ceste prihaja prava Alfa? Takšna, ob kateri se njen glavni inženir in pozneje lastnik Nicola Romeo ter znamenita in zmagovalna štiriperesna deteljica dirkačev v podobi Sivoccija, Ferrarija, Camparija in Ascarija ne bodo še stotič obrnili v grobu? Ali res lahko upajo na Alfo, tako dobro, da se jo postavi ob bok kultnim modelom, kot so 33 stradale, alfetta, disco volante,2000 sportiva, tipo B,... nenazadnje tudi tisti prvi giuliji iz leta 1962?
Upanje umre zadnje, so ob predstavitvi najmočnejše Alfe v zgodovini, atraktivne, zapeljive in predvsem zmogljive 510-konjske pošasti po imenu giulia QV (quadrifoglio verde) zavrisnili Italijani. Z njimi so se razveselili tudi mnogi drugi, ki ob imenu Alfa Romeo ne pomislijo zgolj na kraljico odstavnih pasov in kup pločevine, ki je namesto emocij naredila luknjo v denarnici, pustila praznino v srcu ter na koncu zaničljivo končala na odpadu. Ko je iz njenih štirih izpušnih cevi prvič tudi dejansko zagrmelo, je sledila erupcija emocij. Predvsem Italijani so grgranje izpod motornega pokrova proslavljali, kot bi celo dobili kako vojno, ljubitelji znamke pa so na plano vzneseno potegnili vse svoje spomin(k)e.
A vsi ob prelestni in zgolj tono in pol težki Italijanki niso bili prešerne volje. Konkurenco, predvsem tisto z Münchna in Stuttgarta, je malce zaskrbelo. Nova giulia QV športnih oblin in elegantnih potez je končno dobila zadnji pogon, z dodatki karbona, spojlerjev, mogočnimi zavornimi čeljustmi in štirimi izpušnimi cevmi na zadku pa je obljubljala zmenek s samim hudičem. V notranjosti je bila italijansko očarljiva in germansko natančna, rdeči gumb za zagon motorja povzet iz družinskega Ferrarija, poznane vozne načine DNA je nadgradil še zgovorni Race, zadnji pogon pa so opremili s sistemom vektoriranja navora z dvojno sklopko.
Konkurenca je postala še bolj nemirna, ko so se poglobili v giulijino športno srce – rjoveči 2,9-litrski šestvaljnik si gene deli s Ferrarijem in Maseratijem, pri dihanju mu pomagata dve turbini, s skupaj 375 kilovati oziroma 510 »konji« pa napada AMG C63S; BMW M3 in M4 sta že šibkejša. Merilnik hitrosti v giuliji QV stotico oplazi po vsega 3,9 sekunde, s končno hitrostjo 310 km/h skače v svet formule 1, mogočni navor 600 newtonmetrov je na voljo že pri 2.500 vrtljajih v minuti in rdeče polje seže prek 7.000. V konkurenco se je po prvih vožnjah tako naselil strah, ki je znova upravičen postal pred dnevi, ko je giulia QV znova postala rekorderka Nürburgringa. Končno tista prava Alfa?
Povabila na ples s takšno vročo mačko se seveda ne zavrne, zato smo avtocesto do njenega domačega odra med Milanom in Torinom tokrat vzeli kot oazo dobrega počutja in uvod v novo neverjetno zgodbo. Brezhibno zloščena in sijoča na dvorišču testnega centra v Baloccu je delovala spokojno in mirno, z mešanico spoštovanja in poželenja smo jo kar nekaj časa zgolj opazovali, nato pa s pritiskom na rdeči gumb le zbudili iz spanca.
Šestvaljnik zagrmi, resda manj teatralno kot osemvaljnik v Ferrariju 488 ali Maseratiju quattroporte S, vendar vseeno ne pusti dvomov – gre za odlično inženirsko delo, ob katerem bi šampanjec odprl tudi cenjeni Romeo.
Giulia QV na bokih upravičeno nosi logotip zelene štiriperesne deteljice, že skoraj stoletje sinonim za hitrost in zmage. Merilnik hitrosti v štirivratni limuzini kaže vrednosti vse do 330 km/h, seksi ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika izvrstno pade v roke, odlični športni sedeži pa objamejo telo, kot bi šlo za pravi zmenek. Zabava se lahko začne.
Izbirnik načina vožnje premaknemo v dinamični D, kar ob bolj odzivnem plinu, tršem volanu in vzmetenju tudi dodatno odpre lopute v izpušnem sistemu, za prvi ples pa bo strupeni način Race le malce preveč. Nežno pobožamo stopalko za plin, motorni vrtljaji poskočijo, kot bi jih pičila osa, iz izpušnih cevi pa gromko zadoni – čeladi navkljub nas spreletita srh in navdušenje.
Zapeljemo na premišljeno zasnovano pisto, ki premore tako dolge ravnine kot kombinacijo dolgih in kratkih ovinkov, za preizkus šestbatnih Brembovih zavor in kot pica velike diske pa so tam še umetne šikane. Že kmalu po izhodu iz boksov nas čaka prvi daljši zavoj, hitrost do tja pa že krepko preseže avtocestno. V ovinek gremo na polno in pripravljeni, da bomo po potrebi z volanom popravljali položaj vozila. Hitro je jasno, da za to ni prav nobene potrebe, saj se Alfa v zelo hitrem ovinku pelje kot po tračnicah.
Krmiljenje je neverjetno odzivno in natančno, stabilizacijska elektronika ostane nema in kot kaže so meje giulie postavljene nekam visoko med oblake. Sledi krajša ravnina, v kombinacijo ostrih levo-desnih ovinkov pa pripeljemo tako hitro, kot da gre za dirko življenja. Zmogljive zavore vsebino želodca postavijo na resen preizkus, zadek med vijuganjem ostane povsem miren, izzvane rahle pobege pa mimogrede ukrotimo z minimalnimi popravki na volanu.
Sledi pospeševanje, pri katerem se igla merilnika vrtljajev premika tako hitro, da ji ne bi zmogel slediti niti sokol, hkrati ušesa boža zvok izpod motornega pokrova, pri prestavljanju navzdol pa poki iz izpušnih cevi. Motor pri pospeševanju vleče tako surovo, kot da ni turbo, poljubi pri 7.400 vrtljajih pa se vrstijo eden za drugim. Ko na malce daljši ravnini dosežemo hitrost prek 230 km/h je jasno, da je vrag odnesel šalo, a kljub temu v šikano že zapeljemo, kot bi bili na promenadi.
Na vrsti so ovinki, kjer giulia znova preseneti s svojo nevtralno lego, iz zadnjega pa se s polnim plinom izstrelimo kot puščica. Sledi dolg in malce nagnjen zavoj, kjer znova pospešujemo do hitrosti prek 200 km/h, pred 90-stopinjskim ovinkom pa na polno pohodimo zavoro. Giulia zaradi inovativnega zavornega sistema le narahlo počepne brez tistega za ABS značilnega potresavanja, le trenutek zatem pa je pripravljena za novo pospeševanje skozi ciljno ravnino.
Adrenalin šprica v potokih, od veselja vriskamo, nato pa znova na vso moč pohodimo zavoro in že malce počez oddrvimo v naslednji krog, kjer vajo ponovimo še s kančkom več poguma. Čisti užitek in zabava z najbolj vročo limuzino ta hip, po njej pa se divji dami lahko samo še globoko priklonimo. Ljudje, Alfa Romeo je nazaj!