Dacia duster je tipičen primer zgodbe o uspehu, saj ga danes pozna praktično ves svet. V le nekaj letih je postal prepoznaven in iskan tudi na koncu planeta, kupcem pa zdaj piha na dušo tudi z omejeno serijo Urban Explorer.
Romunska Dacia je imela na prelomu tisočletja v šahovskem žargonu status kmeta, francoski Renault pa je z dusterjem pred leti poskrbel za »En passant«. Najbolj trdoživega kmeta je s tem mimogrede pripeljal do položaja, kjer se lahko znajde v vsaki vlogi – naj gre za jago, planinarjenje, posel, gorsko reševanje, avanturizem sredi ničesar, družinska potepanja in srečanja ali pa celo večerni obisk opere in gledališča. Z dusterjem kupcem ni treba sklepati kompromisov, prav tukaj se skriva del njegove zgodbe o uspehu, s posebno in šik različico Urban explorer pa ga bo le še nadgradil.
Preprosti duster je zaradi svojih vsestranskih kvalitet namreč postal najbolje prodajani avtomobil v celotni Renaultovi paleti, kar si pred petimi leti najbrž niso mislili niti največji optimisti. Predlani je Renault naredil okoli 2,7 milijona vozil, prestol pa je s 400 tisoč primerki zasedel prav »prašilec«. Ko internacionalno besedo »duster« izrečeš sredi evropskih velemest, sibirskih step, afriških puščav, indijskih megalopolisev, pod perzijskimi in patagonskimi vršaci ali v malem otoškem raju za mladoporočence je vsem jasno, kaj misliš. Avto, stari!
Možatega dusterja tako podrobneje morda niti ni treba predstavljati. Vsak ve, da na 431,5 cm dolžine, 182 cm širine, 170 cm višine in 267,4 cm medosne razdalje daje uporabnosti prednost pred šminko, da s svojo obliko ni prvi favorit modnih brvi in da ne more (in ne sme) biti pionir na področju tehnike, a prav to so tudi sestavine za njegov uspeh.
Prepoznavna čokata oblika, preprosta in robustna zasnova, preverjena mehanika, sodobni motorji, zmogljiv štirikolesni pogon, sprejemljiva varnost in razmeroma bogata oprema so atributi, s katerimi brez težav zadovolji razvajeno Parižanko, nemškega natančneža, romunskega veleposlanika, indijskega delavca, mehiškega taksista in seveda preudarnega Slovenca.
Široko uporabna Dacia duster je v osnovi na voljo že za 10.390 evrov, kolikor stane osnovna Base s klasičnim 1,6-litrskim bencinskim motorjem. Za 12.690 evrov je na voljo v opremi Ambiance, štirikolesni pogon oba podraži za najmanj 1.900 evrov, v opremi Laureate pa je za 14.890 evrov na voljo tudi z 1.2 Tce bencinskim motorjem. Cene za dizle z Ambiance opremo se pričnejo pri 13.890 evrov (1.5 dCi 90), najprimernejša izbira za pustolovce pa se zdi 110-konjska različica s štirikolesnim pogonom za 16.790 (Ambiance) oziroma 17.690 evrov (Laureate).
Zgodbo o dusterju bi na tem mestu morda že lahko sklenili, če ne bi po novem na cenik dodali posebne različice Urban Explorer 1.5 dCi 110 za 16.290 oziroma 18.390 evrov za 4x4 (testnik pa 19.250 evrov), ki ima tudi nekaj tehničnih novosti.
»Prihaja omejena serija dusterja v novi zeleni barvi Altai, novimi platišči, dodatno robustno zaščito, nadgrajenim sistemom Media Nav Evolution. To je tudi prva Dacia s kamero za vzvratno vožnjo in prva s Stop&Start sistemom,” so nam apetite vzbudili pri slovenskem zastopniku. Majhen korak za avtomobilizem, velik za Dacio, se je ob tem pohecal kolega, nam pa se je na obraz že risal nasmešek.
Robustno romunsko legendo, globalno uspešnico, ki se jo vidi tudi na majhnem in zelo oddaljenem Mavricijusu in prodajnega prvaka med kompaktnimi terenci pri nas se seveda ne zavrne, kot se ne zavrne plesa z britansko kraljico.
Zato smo zaradi dusterjevega zmogljivega štirikolesnega pogona pridno molili za sneg, v glavi in s pomočjo “specialke” naredili načrt za nove pustolovščine ter se malo pobalinsko smejali ob misli, da bodo nova platišča in “fensi” Altai barva dusterja zelo verjetno prepoznavni le prvih nekaj sto metrov po prevzemu vozila. A smo se malce ušteli.
Do najmanjše podrobnosti zloščeni duster Urban Explorer v kovinsko-olivno-zeleni barvi, elegantnimi litimi platišči, malce frajersko zaščito nosa, podvozja, zadka in bokov ter aluminijastimi strešnimi nosilci kot da namiguje, da ga je škoda za prašni makadam, strme klance in blatne gozdne ceste.
Naše občutke je podkrepila še lična barvna kombinacija v notranjosti ter tepihi iz frotirja z rumeno obrobo. Ti so še dodatno obudili spomine na otroštvo, ko so v glavi odzvanjali odrasli napotki: “Pazi, da se ne umažeš, ne valjaj se po tleh, pojdi ven iz peskovnika, čuvaj nedeljske hlače, ne s supergami po lužah…”
Ko smo v predalu našli še pozabljeno dovolilnico za parkiranje v osrčju Ljubljane na ime romunskega veleposlanika se nam je ustavilo pri besedi Urban. Seveda, gremo v dusterjevo asfaltno življenjsko okolje in po stopinjah veleposlanika, kaj pa drugega.
Izbirnik za izbiro pogona pred prestavno ročico smo premaknili v 2WD, kjer motor v prid varčevanja z gorivom poganja le prednji kolesni par, si nekako nastavili povprečen sedež (ni nujno, da si bo vsak voznik lahko idealno prilagodil položaj) in usmerili pogled v multimedijski sistem media NAV z zaslonom na dotik.
Ta je takšen kot v nekaterih drugih hišnih modelih z vsemi prednostmi (hitra odzivnost) in slabostmi (postavljen je prenizko in oči voznika prepogosto potujejo stran od prometa, sploh ko uporabljamo navigacijo). Bolj so nas razveselili za vzdrževanje in čiščenje hvaležna notranjost (jasno, veliko je trde, vendar na poškodbe odporne plastike), številni odlagalni prostori, klima, stikala za pomik stekel na vratih in občutek, kot da sediš v tanku.
Višji položaj sedenja obenem omogoča dober pregled nad dogajanjem okoli vozila, tako ne čudi, da so ga starejši sprejeli z odprtimi rokami, zaradi višje oddaljenosti od tal pa prepleza tudi manjše ovire v mestu. Za nekaj časa smo se usedli tudi na povprečno zadnjo klop, kjer je dovolj prostora za otroke alil manj zahtevne odrasle potnike. V zgledno obdelan in na poškodbe odporen prtljažnik gre malo čez 400 litrov prtljage, s podrto zadnjo klopjo celo 1.570 litrov, je pa treba prtljago dvigovati čez visok prag. Družine bo duster vseeno znal zadovoljiti.
Z nezložljivim ključem iz prejšnjega tisočletja smo v dusterju zbudili že večkrat preizkušeni 1,5-litrski dCi motor z 80 kilovati oziroma 110 konji, ki ponudi zadovoljivih 240 Nm navora pri 1750 vrtljajih v minuti. Zvočna izolacija je v skladu s pričakovanji, torej povprečna, pri višjih hitrostih pa je prisoten še glasen učinek vetra.
Aerodinamika in atletika nista nekaj, s čimer bi se duster lahko pohvalil, Med ovinki je povprečno vodljiv, ob pretiravanju rad zdrsne prek nosu, z mesta do 100 km/h pospeši v 12,9 sekunde ter doseže najvišjo hitrost 168 km/h. Stabilnostna elektronika in štirikolesni pogon sta zgledno v službi varnosti v slabših voznih razmerah, ko so ceste mokre in spolzke.
Šeststopenjski ročni menjalnik je sprva zbudil upanje, da se duster dobro razume z daljšimi avtocestnimi etapami (logan MCV jih ima denimo le pet), vendar so prestavna razmerja precej kratka. Pri 130 km/h je igla merilnika vrtljajev pri 3.000, kar vpliva tudi na hrupnost v potniškem prostoru, pozna se tudi pri porabi, ki takrat znaša dobrih sedem litrov. Več hvale lahko namenimo učinkovitemu blaženju, ki kot da je naravnano z mislijo na luknjaste slovenske ceste.
Ko smo dusterja že dodobra spoznali s stanjem slovenskih cest, se je vanj obregnil znanec. "Duster sodi v sneg, blato in pesek, če ni povsem umazan, potem ni duster!" Brez besed smo se strinjali, in z njim najprej zapeljali na manjši hrib.
Za umetniško fotografijo povsem dovolj, za preizkus dusterjevih terenskih zmogljivosti pač ne. Nemudoma smo se zapeljali do primernega terenskega poligona, kjer duster z Nissanovim pogonom deluje zelo zanesljivo, v skrajnih primerih pa pomagata zaklepanje pogona in izklop elektronskega nadzora proti zdrsu koles.
Zelo kratka prva prestava ima obenem vlogo reduktorja, duster se tako odlično znajde na strmih klancih, elektronskega pomočnika pri spustu pa seveda nima. Tudi v tem primeru prav pride kratka prva prestava in zaviranje s pomočjo motorja. Ko katero izmed koles izgublja oprijem in se zavrti v prazno, na pomoč priskoči delna zapora diferenciala na zadnji premi, kar dusterja brez težav potegne iz blata ali peska.
Če k omenjeni kombinaciji dodamo še 21-centimetrsko oddaljenost od tal, kratke karoserijske previse in terensko ugodne vstopne ter izstopne kote, potem je jasno, da dusterju razlogov za samozavest izven urejenih cest zlepa ne zmanjka.
To je dokazal tudi na številnih makadamskih poteh, na delno zasneženih in poledenelih kolovozih nekje v Gorskem kotarju, po gozdnih vlekah na Notranjskem ter blatnem terenskem poligonu, po katerem menda ni bilo čistega delčka na karoseriji. Brez težav se je prebil tudi med manjšimi skalami, prebrodil nekaj hudournikov, na koncu avantur pa s trebuhom globoko pogreznjenim v edini sneg naokrog obtičal pod Vršičem.
Kolesa so se vrtela v prazno, zmogljivi pogon pa je bil ob tem brez moči. Smrekove veje pod kolesi niso pomagale, oprijema na kolesih je bilo vseeno premalo, na pomoč je prišla še manjša lopata za spodkopavanje snega izpod trebuha, na koncu pa se je ob dusterja uprlo še nekaj nepopustljivih kerlcev – brez uspeha. Amaterska reševalna služba v podobi prijaznih in nesebičnih ljudi je bila kljub dobrim namenom brez moči, dusterja pa je na koncu iz snega s kar nekaj fizičnega truda in s pomočjo vrvi izvlekel šele zmogljiv kombi.
Pokazalo se je, da so razmere ob asfaltu nepredvidljive ter da pri raziskovanju ali v tem primeru iskanju dobre pozicije za slikanje lahko mimogrede zaideš v težave. Duster je povsem blizu asfalta nepričakovano zabredel tako globoko v sneg, da bi ga brez naključne človeške pomoči rešil zgolj vitel – ali pa pomlad. V enakih okoliščinah bi klonila tudi kak Jeep ali Land Rover, zato ni razlogov za sklonjeno glavo.
Romunska legenda je v praksi znova dokazala, zakaj je pogosto prva izbira lovcev, gorskih reševalcev in raznih služb, kjer so plezalne sposobnosti in robustnost ob dostopni ceni še posebej cenjeni. Če je obenem pripravljena tudi za ples v urbanem okolju, še toliko bolje.
Foto: Matej Kačič