Neambicioznost nikoli ni bila južnokorejska značilnost - tudi tedaj, ko bi bila smiselna in pričakovana. Velja tudi za njihovo avtomobilsko industrijo, seveda za Kio. In ker so napovedi za evropski avtomobilski prostor ugodne ali kar ambiciozne tudi tedaj, ko so v mislih električni avtomobili in hibridi različnih vrst, je tržno rojstvo kie niro, tako rekoč klasičnega hibrida v obleki crossoverja, pričakovano.
Niro naj bi Kii, ki je pod lastniškim pokrivalom večjega in prav tako južnokorejskega Hyundaija, pomagal uresničiti dva cilja, ožjega in širšega: do leta 2025 zmanjšati povprečno porabo za približno 25 odstotkov glede na sedanjo raven, hkrati pa si na evropskem trgu do omenjenega leta odrezati ustrezen delež v skupni prodaji hibridov, ki naj bi dosegla številko 700 tisoč v letu dni. Seveda pa ti načrti niso kar nekakšna projekcija, pač pa temeljijo na tistem, kar Kia zadnja leta dosega na Stari celini.
Lani je najstarejša korejska avtomobilska hiša, ki ji je k skoraj izjemni uspešnosti v zadnjih letih pripomogel tudi nemški guru avtomobilskega oblikovanja Peter Schreyer, na evropskih trgih prodala 385 tisoč avtomobilov. Morda se zdi količinsko malo ali vsaj nič izjemno, a je bila rast točno 8,8-odstotna. V letošnjih petih mesecih se je za kie v EU odločilo več kot 183 tisoč kupcev, pri čemer je bila rast 14,9-odstotna ali ena najvišjih med hišami, ki se trudijo v Evropi in EU. Če bo šlo tako naprej - in ni bilo opaziti niti sence dvoma o tem - naj bi letošnjo prodajo zaključili s številko 420 tisoč.
In da se utegne načrt skoraj zlahka uresničiti, dokazujejo številke o šestmesečnem poslu z novim suvom sportage - doslej so prodali točno 77.970 avtomobilov, kar je 39,2-odstotno povečanje glede na leto 2015, ko so ponujali še staro izvedenko. Ambicioznost je nekako upravičena.
Niro ponuja navzven podobo mešanca ali crossoverja, ki bi lahko bil tudi suv oziroma športni terenec. Odločitev za obliko je daleč od naključne, kajti športni tereneci v navezi s crossoverji vsaj na evropskih trgih podirajo rekorde. Na prvi pogled se zdi kot nekoliko pomanjšani ali stisnjeni sportage, a je narejen povsem na novo, sicer z nekaterimi dovolj prepoznavnimi Kiinimi karoserijskimi potezami, hkrati pa je osnova (platforma) prav tako povsem nova. Omembe vredna sta vsaj dva podatka: v dolžino se niro potegne do 435 centimetrov (kar je 13 centimetrov manj od sportagea), osnova pa je namenjena zgolj avtomobilom na dvokolesni oziroma prednji pogon - kot je to pri niru.
Ko je že oblikovalska slava slava Patra Schreyjerja skoraj tako veliko kot nekoč Giorgetta Giugiuara ali katerega izmed drugih latinskih krojačev pločevine, je njuno še kaj reči o zunanjosti nove hibridne kie. Količnik zračnega upora je ugodnih, pa nič rekordnih 0,29, previs preko prednjega kolesnega para razmeroma dolg, zadnji bistveno krajši, opazen je velik spojler nad zadnjimi vrati, bodisi 16 bodisi 18-palčna kolesa z relativno ozkimi pnevmatikami (je le hibrid), ne prezreš niti zadnjega, srebrno obarvanega difuzorja. Da bo niro na voljo v desetih barvah karoserije, je prav vedeti, a hkrati zapisati, da v dizajnerskem pogledu ni kakšen izjemen presežek, tudi ne more biti zločin za haško sodišče.
Notranjost z armaturo precej spominja na novega sportagea, kar je kvečjemu pohvalno in tudi pričakovano. Preluknjane stopalke spominjajo na dirkaško okolje (kar je seveda opazno nasprotje), volan neposreden in z ne prevelikim številom stikal, levi okrogli merilnik pričakovano informativen v smislu porabe elektrike, polnjenja baterije ali načina vožnje (agresivno, ekonomično, normalno), 270-centimetrska medosna razdalja ponuja kar spoštljivo in tudi malce presenetljivo prostornost sedenja zadaj (za kolena, po višini) vsaj za običajno raščene. Prtljažnik je lahko tudi družinski (od 427 do 1425 litrov!), preglednost nazaj pa seveda daleč od izjemne, kar tudi ne more biti svetovna posebnost.
Da je večina karoserije narejene iz jekla, veliko ali vsaj precej pa je tudi lahkega aluminija in da so varčevali (v pozitivnem smislu, seveda) na vseh koncih in krajih (zato je prednji sedež 1,3 kilograma lažji od običajnega sedeža v kii), pa niro kljub vsemu tehta nič lahkokategorniških 1425 kilogramov, pa je seveda pričakovano.
V pogonskem smislu je hibrid prav tako pričakovana kombinacija, in sicer 1,6-litrskega kappa bencinskega motorja s 77 kilovatov/105 konjskih moči in 147 Nm navora pri 5700 vrtljajih, ter električnega motorja (vgrajenega v menjalnik), ki ima 32 kilovatov/44 konjskih moči ter 170 Nm navora. Pod črto se tako nabere sistemskih ali končnih 104 kilovate/141 konjske moči pri 5.700 vrtljajih v minuti, navora pa je za 265 Nm, ki je na voljo že pri 1.000 vrtljajih oziroma tja do 2.400 vrtljajev v minuti. In kako mu gre od koles, temu hibridu?
Ko vprašaš, ali in kako daleč pelje na elektriko, je odgovor bolj ali manj znan: niro hibrid ni narejen tako, da bi bilo mogoče točno reči, da bo na »čisti« pogon peljal kilometer ali dva. Bistvo je, kar tudi ni nič novega, v manjših povprečnih porabah in posledično v manjšem izpustu predvsem CO2 in drugih škodljivih plinov. Pri tem ne smeš prezreti zanimive podrobnosti - povprečna poraba in izpust je odvisen tudi od velikosti koles. Tako pravi tovarna: ko ima niro 16-palčna platišča (dimenzije gum 205/60), je povprečna poraba 3,8 litra goriva, izpust CO2 pa 88 g/km. Ko so platišča večja za dva palca (in gume 225/45), je povprečna poraba 4,4 litra, v zrak gre na sto kilometrov dolgi poti 101 gram spornega CO2. V praksi? Pod pet litrov nismo prišli.
Seveda je nujno zapisati še kakšno številko. Najvišja hitrost je po tovarniških podatkih 162 kilometrov na uro, do stotice se pripelješ v 11,5 sekunde. Vozna programa sta dva - efficient eco in dynamic sport - a vsaj slednji ne omogoča kakšne izjemne razlike. Ampak to bi moralo biti pričakovano, kajti filozofija hibrida je bistveno drugačna od običajne avtomobilske. Elektriko zagotavlja litijionska polimerna baterija, ki k skupni teži prinese 33 kilogramov in ja nameščena pod zadnjimi sedeži, prednja prema je tipa macpherson, zadaj večvodilna, serijsko je avto opremljen s sedmimi zračnimi varnostnimi blazinami in, kakopak, s številnimi elektronskimi asistenčnimi sistemi.
Čeprav ambiciozni, pri Kii niso nič rekli, kolikšno prodajo tega hibridnega crossoverja pričakujejo. Tudi s ceno za slovenski trg ni še nič, bo pa septembra, ko ga začnejo ponujati. Za sedaj le cena, objavljena v nemških medijih. Ti predvidevajo, da bo niro stal okoli 26 tisoč evrov.
Foto: Janez Kovačič, Vinko Kernc
