Obalno mesto Swakopmund, tudi osrednji Windhoek sta me za hip popeljala v Nemčijo, nekdanjo kolonizatorko te jugozahodne afriške države. Nizko grmičevje savane, drobni peščeni kristali najstarejše puščave na svetu in divje življenje pa so mi pomagali pozabiti na zahodno civilizacijo in so razkrili pravo, kruto in divjo Afriko, ki sem jo konec aprila premagoval z novim modelom Toyotinega terenskega poltovornjaka hilux. Skupino novinarjev je na vožnjo povabila slovenska Toyota. Hiluxi, poltovornjaki s skoraj 50-letno zgodovino, so posebej prilagojeni za razmere na težkih terenih, v Južni Afriki so zato najbolj prodajani med tovrstnimi terenci, medtem ko se v Sloveniji njihovo število meri le v dvomestnih številkah.
Ko kdo izreče Afrika, sicer sprva pomislim na množični turizem in s kamelami poseljeno puščavo Tunizije, Egipta, tudi bolj divji in pristen Maroko, države, ki jih že kar dobro poznam. A tista prava Afrika se začne nižje, okoli ekvatorja, in nadaljuje do Južne Afrike, so me poučili poznavalci. Konec aprila letos sem ob obisku Namibije na jugozahodu te celine torej spoznaval tisto pravo Afriko, kruto, divjo, pa vseeno prijazno in očarljivo, če ti je blizu pustolovsko življenje.
Večja kot Teksas, a manj prebivalcev kot Slovenija
Majhno poslopje letališča v Windhoeku, glavnem mestu Namibije z le 250 tisoč prebivalci, se zdi kot muzejski objekt. V daljavi se vidi mesto, menda edino pravo v tej deželi, ki jo naseljuje komaj 2,1 milijona ljudi, pa je z 825 tisoč kvadratnimi metri večja od ameriškega Teksasa. Domačini za lesenimi katedri počasi prebirajo prijavnice, me premerijo z očmi in povprašajo, kam sem namenjen, kje bom spal, sledi še zaspani »srečno«. Na 22 stopinjah južne zemljepisne širine, le malo nad južnim povratnikom, je podnebje prijazno, a ne tako zelo, kot sem pričakoval. Windhoek leži na kar 1.650 metrih višine, mesto, obdano s savano, podnevi v tem času sicer res razvaja s 25 stopinjami in več, ponoči pa temperatura upade tudi pod deset stopinj.
Ko se prebijemo skozi carinske kontrole, se namestimo v star kombi in odpravimo v lesene koče kampa Naankuse, grob asfalt hitro zamenja prašna makadamska cesta, občasno grobo prebrazdana, da nas stresa kot vsebino mešalnika za beton. Hitro nam postane jasno, zakaj so terenski poltovornjaki v tej deželi tako priljubljeni.
Na obeh straneh ceste, na oko tripasovne, nizka ograja, ki jo trop petih pavijanov brez težav preskoči in v hipu izgine iz našega vidnega polja. Nekajkrat še pocukam voznika, naj ustavi. Čisto ob robu ceste svinje bradavičarke, antilope, pavijan, ki zre v nas in se pomenljivo praska po glavi, in skupina šakalov, ki iščejo svoj plen. Dejansko le 15, 20 minut zatem ko smo stopili iz letališke stavbe, nas je Namibija z odprtimi rokami sprejela v svojo divjino.
Kačje kraljestvo na robu glavnega mesta
Organizator Toyota je ob tem poskrbel za pristno izkušnjo, skupino slovenskih novinarjev je namestil v leseni koči sredi savane, sredi ničesar, do katere je vodila ozka stezica med nizkim grmičevjem in nekaj osamljenimi drevesi. Klepetamo z domačinom za volanom: »Ko pade mrak, ne hodite ven, vsaj ne daleč od koče, v tem delu lahko srečate boomslanga oziroma drevesno kačo.
Ta je sicer plašna, a če jo presenetite, bo ugriznila, strup pa bo hitro napadel vaše notranje organe, povzročil krvavitve ... Še večja je verjetnost, da stopite na puhnico (puff ader), ki zada grozovito boleč ugriz in pod kožo spusti strup, ki uničuje tkivo, ali pa zebrasto kobro ... Ravno pred mesecem dni smo reševali prijatelja, po ugrizu smo mu prerezali žile na roki na več mestih, pa je strup v 45 minutah vseeno prišel skoraj do srca, v bolnišnici so ga komaj rešili ...« Z odprtimi očmi poslušamo še nekaj zgodb, tudi o navidezno nenevarnih pavijanih in šakalih, če so v tropu, napadejo tudi človeka.
Da so dolge hlače in visoki čevlji res obvezna oprema, zgoraj pa vsaj jopica ali jakna, dokaže sončni zahod, ki temperature hitro spravi pod deset stopinj. Takrat savana oživi, tuljenje šakalov, petje ptic in še nekateri bolj agresivni, neprepoznavni zvoki obkrožijo našo kočo, ki je do takrat samevala v popolni tišini. Samodejno se umaknemo iz grmičevja na teraso, pa še ta se je na trenutke zdela tvegan kraj.
Namibija 2. del
Izgubljeni v oblaku prahu
Naslednji dan smo na poti proti kampu Namibgrens proti jugu Namibije, savana se počasi spreminja v puščavo, drevesa izginjajo, prav tako grmičevje. Za konvojem Toyotinih hiluxov pa se dviga oblak prahu. Povečam razdaljo za spredaj vozečim, da občasno ujamem kakšno čisto fotografijo, v glavi poskušam izklopiti desno, po Namibiji se vozi po levi, pa se vseeno vsakič sproti zdrznem, ko se mi iz daljave v prahu približuje drug avto.
Promet je redek, makadamska cesta, ki povezuje osrednji in skrajno zahodni del države, je skoraj povsem prazna in obenem ena od 80 odstotkov tovrstnih cest, le 20 je tlakovanih z asfaltom. O živalih tokrat ne duha ne sluha, pokrajina je preveč kruta in izsušena, naš konvoj preveč agresiven. Ob cesti srečamo le afriško letečo kačo, ki se sonči pod vročimi žarki, ter nekaj dreves, ki so gosto obtežena z velikimi gnezdi. Kaj je notri, ne želimo preveriti.
Po 270 zaprašenih kilometrih cesta zavije v hrib, med okroglimi skalami zavijemo v kamp Namibgrens, enega od številnih kampov, ki ponuja zatočišče pustolovskim turistom, ko v Namibijo pridejo po delček prave Afrike. Še tleče ognjišče, vrsta urejenih in polno opremljenih šotorov s pravimi posteljami in kabino za prhanje, domačin nam vsakič sproti iz soda natoči vodo, ki jo greje žerjavica, ter orjaške okrogle skale okoli kampa pričarajo pogled, ki te ob sončnem zahodu ponese vsaj v Indiano Jonesa ali še dlje. Ko z gostitelji okoli ognja rečeš besedo ali dve, šaljivi vodnik konvoja Dani z vzdevkom Šakal pa vse skupaj začini še z anekdotami, ti Afrika zleze pod kožo, čeprav je ostalo še veliko skritega.
Prek najnevarnejšega prelaza Namibije
Skalovje okoli kampa se nam v vsej svoji veličini razkrije naslednji dan, ko se na zgolj 30-kilometrski poti na preizkušnji prek prelaza Van Zyl, najnevarnejšega v Namibiji, znajdeta tehnika in zbranost voznikov. Mehka, z mivko posejana stezica se prelevi v grobo cesto, posejano s kamni in ostrimi skalami. »Pazite, da skale pošteno obvozite, če gre prvo kolo mimo skale, ni nujno, da bo šlo tudi zadnje,« nam zabiča Šakal.
Vse bolj grob teren nas pri 15 na uro pretresa kot pri pristajanju Adrijinega canadaira nad Brnikom, kljub temu da hilux s prilagojeno zadnjo togo premo po novem prav zgledno blaži cestne luknje, a kar je preveč, je pač preveč. Hilux z vklopljenim reduktorjem in zaporo diferenciala pa počasi in pridno pleza, dviguje levo in desno kolo, ne da bi katero ostalo v zraku, in se kljub cestni obutvi prebija prek presušenih skalnatih ovir.
»Če te piči črna mamba, pojej jabolko«
»V teh krajih nič ne preživi, vode ni skoraj vse leto, zato lahko srečate le kakšnega kuščarja ali kačo, tudi zloveščo črno mambo,« se zareži Šakal, ko plezamo po skalah in z objektivom lovimo tisti pravi kot Toyotinega hiluxa, ki se prebija po 35-stopinjskem klancu. Zdrznemo se, a nas s svojim angleškim humorjem v spakedrani angleščini z nemškim naglasom pomiri: »Brez panike, če te piči črna mamba, pojej jabolko.« Kaj, kakšen nasvet je pa to? »Odličen, pojej jabolko, ker bo to tvoje zadnje jabolko v življenju (smeh)!«
Tretji dan, proti jugu. Po prečkanju prelaza na skoraj dva tisoč metrih se odpre pogled na prostrano in presušeno dolino, klanec je tlakovan s tlakovci, nato pa znova zapeljemo v oblak prahu. Konvoj osmih hiluxov osamljen praši pokrajino, na 20, 30 kilometrov srečamo avtobus s turisti, ki lovijo neskončne poglede krute pokrajine. Povzpnemo se še na dva skalnata vrhova, se vmes ustavimo pri edinem znamenju življenja - tuličastem (quiver) drevesu, ki z voščeno povrhnjico ščiti kapljice vode v notranjosti in se bohoti z rumenim cvetom - ter zapeljemo v namibijsko puščavo. Sredi poldneva nadmorska višina upade skoraj na ničlo, temperatura se povzpne na 38 stopinj, v daljavi pa se razkrivajo neskončne sipine, ki prikrivajo pogled na Atlantski ocean Walvis Baya.
Užitki in nevarnosti sipin
Peščene gore, sestavljene iz na milijone majhnih peščenih kristalov, so zadnja preizkušnja za Toyotinega terenca in še bolj voznike. Šakalov hilux, prejšnje generacije obut v grobe terenske pnevmatike, utira pot po sipinah in nas priganja, naj za vraga ne spuščamo plina pri prečkanju grbin, tu so pravila drugačna kot pri navadni terenski vožnji. Vseeno se nekaj manj odločnih hiluxov zakoplje, naš pa pridno pleza, a na največjih vzponih prvič doslej pokaže, da je nov le 2,4-litrski turbodizel s 110 kilovati prišel do svojih meja.
Vključen reduktor in poln plin komaj še premagujeta peščeno progo, ki se vse bolj in bolj ugreza. Ko dvotonca spustimo še s peščene gore z naklonom 42 stopinj, se pred nami in ob nas kopiči plaz kotalečih se kristalov, elektronika pa vzdržuje hitrost hiluxa med 10 in 12 kilometri na uro. Obešeni na varnostni pas z glavo skoraj pod vetrobranskim steklom le držimo volan in upamo na srečen izid, vse dokler ne zapeljemo v dolino in se s še večjim užitkom povzpnemo na novo peščeno goro. Vozniška izkušnja, ki jo znajo pričarati le sipine in le pravi kleni terenski avto.
Foto: Miloš Milač