Starost je v avtomobilizmu, pa še kje drugje, precej občutljiva tema tesno povezana s prodajo. Mazde že po dveh letih menjajo oblačila, drugi po treh ali najkasneje štirih. Citroenov berlingo, tudi sorodni peugeot partner, pa se stara počasneje celo kot prestižne znamke in ostaja svež že celih osem let. Kaj je njegova skrivnost?
Na kratko o potniškem dostavniku: na trg je prišel že daljnega leta 2008, takrat v svoji drugi generaciji in z velikimi pričakovanji proizvajalca in kupcev, saj je prva generacija na trgu dobesedno »zažgala«. Berlingo je v drugo postal velik, dolg 4,38 metra, širok 1,81 in visok kar 1,8 metra. Oblikovno je prinesel svežino, okrogline posameznih karoserijskih delov, zelo oseben in nič kaj dostaven videz, čeprav je z višino in odsekanim zadnjim delom nanj vsaj spominjal.
Prepričal je tudi mojo družino, saj je leta 2008 ponudil največ prostora, res velik prtljažnik, ki je brez težav pogoltnil razmeroma neroden voziček za prvorojenko, brez da bi ga posebej zlagali, lahkotna in na ozkih parkiriščih zelo uporabna drsna vrata, kopico predalov, tudi v tleh, nad senčniki, velika doplačljiva kaseta med prednjima sedežema, pomično mizico na hrbtiščih prednjih sedežev ter ceno, ki je bila za tri ali več tisočakov nižja od primerljivo velikih enoprostorcev. Poleg tega je imel v ponudbi še zlato/rumeno barvo anodize, ki je dokončno ujela mojo ženo.
Primerljivost s podobno velikimi, a zgolj osebnimi in nič dostavnimi enoprostorci je potrebno vzeti z rezervo, saj so denimo ford C-max, tudi citroen C4 picasso letnikov 2008 za berlingom zaostajali vsaj za razred. Prtljažniku s 678 litri v osnovi in kar 2.300 ob podrti zadnji klopi se je delno približal le volkswagen touran, a je njegova cena dosegla 20 tisočakov, našega berlinga z bencinskim motorjem pa le 14 tisočakov, s kar nekaj dodatne opreme.
Že ob nakupu sem berlingu zameril dostavniški videz kabine, trdo plastiko do koder je segel pogled, razmeroma slabo izolacijo, visoko nasajeno podvozje in nič kaj natančen volan. A ker vanj le redko sedem, mi je bilo bolj vseeno. Pomembno je, da je imel šest zračnih blazin, sistema ABS in ESP (za večino sistemov je bilo sicer potrebno doplačilo), poleg zgoraj naštetega.
V uporabniškem smislu nas je prepričal, to mu uspeva še danes, s preglednostjo, prostorom v vse smeri, tudi na zadnji klopi in zanesljivostjo - v slabih osmih letih je poleg rednih servisov, bencina in tekočine za pranje stekel zahteval le menjavo prednjih amortizerjev. Bencinski motor 1,6 s 66 kilovati ni niti enkrat pokazal nejevolje do dela, le pije ga rad. Kljub nežni desni nogi pod osmimi litri ne gre.
A raje se posvetimo dizelskim različicam, ki poganjajo veliko večino slovenskih berlingov. Testni berlingo HD110 je leta 2009 je obljubljal porabo 5,6 litra, spil je natanko liter več. Prepričal pa je s prožnostjo in dobrimi zmogljivostmi, cena bolje opremljene različice je bila prek 17 tisoč evrov, bolj razumne s 66 kilovati pa slabih 15 tisoč evrov.
Leta 2012 je doživel prvo osvežitev, takrat je dobil nove odbijače, zgornji del odbijača in stranske letve v črni barvi, osveženo masko in visokosvetleče dnevne luči. Pod motornim pokrovom se je znašel osveženi 1,6 litrski turbodizel z 68 kilovati (dva več kot prej pri osnovnem turbodizlu od opreme multispace), ki je uradno spil skoraj liter manj (4,7 litra), na testu pa še vedno kar krepkih 6,2 litra. S ceno 13.805 evrov v paketu tendance je berlingo HDI92 letnika 2012 postal cenejši kot leta 2008. Ob tem je bil serijsko opremljen s sistemom ESP in štirimi zračnimi blazinami, leta 2008 le z dvema. Bencinski del ponudbe sta obogatila motorja 1,4 in 1,6 s 70 oziroma 88 kilovati ter liter manjšo žejo, vsaj uradno.
Leto 2015: Novi berlingo? Ne, spet osvežen in to skromno, vsaj kar se tiče oblike. Razen ponovno osvežene, nekoliko bolj oglate, prednje maske, dnevnih LED luči, zatemnjenih pokrovov luči in nekaj novih barv, spremembe niso opazne.
Tehnično pa je ponudil precej več dodane vrednosti v kabini in pod pokrovom. V času zaslonov na dotik je tega dobil tudi berlingo, na orjaški sredinski konzoli je sedaj lahko sedempalčni zaslon, ki omogoča zrcaljenje pametnega telefona ter bluetooth povezljivost z aplikacijo Mirror Screen. V korak z varnostjo gre serijski sistem active city brake, ki omogoča samodejno zaviranje v sili, z doplačljivo kamero za vzvratno vožnjo in pomočjo pri čelnem parkiranju, pa je berlingo še prijaznejši. Pri našem pogrešamo USB vtičnico, novi jo ima, sicer dobro skrito, na desni strani sredinskega tunela. Še več novega je pod motornim pokrovom, a ne pri bencinskih strojih, kjer berlingo vztraja pri klasiki brez turbo polnilnika.
Dizelski del ponudbe pa je dobil novo generacijo motorjev BlueHDI, ki poleg manjšega trenja in izgub omogočajo tudi učinkovitejše čiščenje izpušnih plinov s pomočjo oksidacijskega katalizatorja ter korenito zmanjšanje izpustov. Manjša je tudi poraba, med 4,1 in 4,3 litre, leta 2008 pa sta dizelska berlinga HDI90 in HDI110 porabila 5,6 oziroma 5,7 litra. Te številke ne bi pomenile nič, če jih ne bi berlingo dokazal tudi v praksi. Preizkusni berlingo HDI120 je na preizkusu porabil 5,6 litra, kar je sicer liter in pol več od tovarniških podatkov, a obenem tudi natanko liter manj kot šibkejši berlingo HDI110 leta 2008. Obenem motor teče tišje in mirneje ter se bolje odziva na ukaze plina. Tista dostavniška nerodnost in nenatančnost izza volana je pa ostala.
V različici XTR, ki poleg šminke prinaša tudi sistem grip control, ki s pomočjo elektronike sistema ASR, uravnava moč in zdrs prednjih koles glede na podlago pod kolesi, prinaša tudi nekaj malega robustnosti (gumb sistema polni predalček na levi strani sredinske konzole). Štirikolesnega pogona pa seveda ne zamenjuje. Takšen berlingo stane okoli 18 tisočakov, razumnejši BlueHDI100 multispace feel pa pod 15 tisočaki, kar pomeni da se v zadnjih osmih letih sploh ni podražil, saj je ob vsaki prenovi dobil daljši seznam serijske opreme.
Ugodno razmerje med prostorom, opremo, tehniko in ceno pa je tisto, ki berlinga tudi po vsem tem času (pomaga seveda tudi še vedno sveža oblika) drži visoko na prodajnih lestvicah, na našem trgu že veliko let vztraja na prvem mestu med kompaktnimi enoprostorci. Eden najbolje prodajanih družinskih enoprostorcev pri nas se tako počasi stara povsem namerno, namerne so tudi skromne oblikovne in tehnične spremembe. Te poskrbijo, da berlingo ostaja svež in poceni družinski avto, ki prepričuje vse tiste, ki za tri ali več tisočakov prihranka brez težav sprejmejo nekaj dostavniškega duha in voznih lastnosti.
In kdaj pride novi? Sodeč po prvem berlingu, ki je na trgu vztrajal kar 12 let, tudi sedanjemu osemletniku najbrž leta še niso šteta.
Foto: Miloš Milač
