Prepih pogonskih tehnologij v avtomobilih je v zadnjem desetletju krepko spremenil vprašanje mobilnosti, vsaj v naših mislih, ne pa tudi v realnosti. Statistike kažejo, da večina sveta še vedno vozi na bencin, manjši del na dizel in plin, elektrika in vodikov pa vsaj v tem trenutku ostajajo redka energenta s številnimi omejitvami, a tudi velikim potencialom.
Električni avti so si lani odrezali manj kot odstotek sveta
Mimo njih sicer ne moremo niti ne gre več zanikati, da prinašajo številne prednosti. Ob tem pa tudi ni mogoče spregledati slabosti predvsem elektrike, ki v zadnjih nekaj letih medijsko in tudi realno prodira v pogonske sklope naših avtomobilov. Številke se zdijo velike, lani je bilo v svetu prodanih okoli 700 tisoč avtomobilov na električni pogon, od tega 220 tisoč na Kitajskem, 180 tisoč v ZDA in prek sto tisoč v Evropi. Skupaj s priključnimi hibridi to pomeni, da so si ti odrezali slab odstotek prodaje novih in da je njihov delež v svetovnem voznem parku le nekaj promilov.
Slovenija se je prebudila
V Sloveniji je bilo lani prodanih oziroma registriranih 144 električnih avtov, kar je daleč najboljše leto doslej, saj je v našem voznem parku 245 avtov s tovrstnim pogonom. Najbolj priljubljena znamka je Renault, model pa zoe, ki je prepričal 38 Slovencev. BMW i3 in nissan sta zapeljala v 28 oziroma 15 slovenskih garaž, tesla model S pa v osem. Številke rastejo, a so še vedno majhne. Letos jih bodo spodbujale tudi višje subvencije Eko sklada, ki segajo od tri do 7.500 evrov. Te električne avtomobila pošteno cenijo in približujejo kupcem. Renaultova električna zoe z upoštevano subvencijo tako stane 13 tisoč evrov oziroma toliko kot bencinski clio. Pri tem je treba upoštevati še 79 evrov za mesečni najem baterije, razen če bi jo radi kupili za devet tisoč evrov, in prednosti pogona redno izkoriščati.
Največji evropski trg je Norveška, tam slavi e-golf
Renault je vodilen tudi v Evropi, lani si je odrezal četrtinski delež. Dobro pa je šlo tudi drugim znamkam, saj se je prodaja vseh električnih vozil lani povečala za 47,8 odstotka, na 97.687 vozil, torej je rasla s podobno dinamiko kot pri vodilnem Renaultu. Glavnino so si odrezali štirje največji trgi - Norveška, Francija, Nemčija in Velika Britanija. Na Norveškem prodajo električnih avtov, ta je lani dosegla okoli 25 tisoč vozil, ženejo predvsem visoke davčne olajšave, ki ceno avtov znižajo za 25 odstotkov, že močno prilagojena infrastruktura in druge prednosti. Najuspešnejši model je bil volkswagen e-golf, lani je prepričal 8.943 Norvežanov, z velikim zaostankom sledita tesla model S in nissan leaf.
Kaj pomeni evforija za teslo model 3?
Še sveža evforija za teslo model 3, električni avtomobil za 35 tisoč dolarjev, ki je v nekaj dneh pridobil kar 300 tisoč naročil, ima ta hip manjši vpliv, kot se marsikomu zdi. Prvič, model 3 bo med kupce zapeljal šele konec leta 2017, v Evropo šele leta 2018 in, drugič, tudi ob prihodu modela 3 bo imela evropska infrastruktura polnilnic omejene zmogljivosti. Te sicer tudi na naših tleh rastejo kot gobe po dežju, lani smo med drugim pridobili 26 hitrih polnilnic na avtocestnem križu, z večanjem števila vozil na cestah pa bo vprašljiva postala njihova dostopnost v tistem hipu, ko jih bodo vozniki potrebovali. Večja gostota električnih vozil bo postavila pod vprašaj tudi ceno elektrike, ki je ta hip v primerjavi z bencinom in plinskim oljem, obremenjenim s trošarinami, zelo ugodna.
Bomo sprejeli nove tehnologije, se jim bomo prilagodili?
Drug vidik je sprejemanje novih tehnologij v družbi, sploh tistih, ki od nas zahtevajo spremembo navad. Avtomobilski proizvajalci sicer množično vstopajo v novo tehnološko dobo, ki jim bo enkrat v bližnji ali daljni prihodnosti prinesla konkurenčno prednost, večjo okoljsko sprejemljivost ter s tem ugodnejšo obdavčitev in zato ugodnejše cene tehnologij ter večjo privlačnost za kupce. Povsem jasno pa je, da je uvedba novih tehnologij v avtomobile, sploh tistih, ki zahtevajo tudi prilagoditve prometne infrastrukture, premike v razmišljanju ljudi in precejšnje posege v njihove denarnice, počasnejša kot uvedba MP3-predvajalnikov, novih varnostnih sistemov, zaslonov na dotik, ki v pokoj pošiljajo klasične gumbe, ali drugačnih oblikovalskih potez, ki se jih je domislil mladi oblikovalec, tržniki pa so jih s strahom sprejeli in poslali na trg. Pri novotarijah v avtomobilih še gre, pri električnih avtomobilih, tudi priključnih hibridih, pa sta potrebna zasuk v glavah in prilagajanje urniku avtomobila in baterije. Na kratko, voznik ni več šef, glavno besedo prevzame avto.
Hibride smo sprejemali, pravzaprav jih še, celih 18 let
Kako dovzetni smo kupci za nove tehnologije, kaže tudi primer hibridov. Toyotini hibridi, ki jih poganjata bencinski in električni motor, so denimo potrebovali 18 let in tri generacije modela prius, da so dosegli vidnejši prodajni uspeh. Lani je Toyota v svetu prodala osemmilijonti hibrid, ponudbo pa je do danes razširila na pet modelov in cene spustila na raven tekmecev z dizelskim motorjem: mali yaris stane dobrih 16, auris 19 tisoč evrov. Primerna cena je okoljsko čistim in varčnim toyotam omogočila dostop do kupcev, velike zasluge za to pa ima tudi tehnika, ki je preprosta in prijazna do uporabnika, torej ne zahteva privajanja.
So priključni hibridi rešitev prihodnosti?
Drugače je s priključnimi hibridi, ki jih proizvajalci na trg pošiljajo predvsem zaradi zniževanja povprečnih, sicer zgolj teoretičnih vrednosti izpustov. Pa še te so uradniško znižane, torej zelo daleč od realnosti. Tovrstno tehnologijo imajo dragi porscheji cayenne in panamera, razkošni mercedes-benzi razreda S, tudi manjši E in C ... Če pogledamo še statistiko prodaje, se zdi, da ta tehnologija nima svetle prihodnosti, saj so zgolj električni avtomobili v zadnjih letih po prodaji prehiteli celo dolgo opevane alternativne pogone - priključne hibride, ki električni motor na zunanje polnjenje kombinirajo s klasičnim bencinskim ali dizelskim motorjem.
Potuha, ko zmanjka elektrike
Kljub zaostanku in skromnejši rasti priključnih hibridov v primerjavi s popolnoma električnimi avtomobili pa se bo položaj v kratkem obrnil, so prepričani v analitski hiši IHS Automotive. Tako trdijo glede na dejstvo, da vse več proizvajalcev avtomobilov vzporedno z električnimi ali pa samostojno razvija priključne hibride, trgu pa jih bodo predstavili v kratkem. V to tehnologijo v družbi verjamejo predvsem zato, ker v veliki meri odpravlja ovire, povezanih s polnjenjem baterije. Ko zmanjka elektrike, se namreč vselej vključi klasični motor, ki med polnjenji omogoča doseg 500 kilometrov in več, skočimo lahko na precej bolj dostopne bencinske črpalke in tam gorivo natočimo v nekaj minutah, kar je pomembna razlika v primerjavi z dolgotrajnim polnjenjem zgolj električnih avtomobilov. Priključni hibridi so na trgu sicer že kar nekaj let, nekateri so ga zaradi slabe prodaje že zapustili, a nanje stavijo tudi dobavitelji avtoindustrije, ki imajo zaradi razvojnih ciklov nekajletno prednost pri vpogledu v kristalno kroglo avtomobilske prihodnosti.
Napovedi so zgovorne, a segajo v leto 2020
Analitska družba IHS Automotive svoje trditve o preboju priključnih hibridov podpira tudi s številkami. Trdi, da bo v letu 2020 zaradi omenjenih razlogov položaj obrnjen. Prodaja priključnih hibridov v svetu bo dosegla 1,35 milijona vozil, do leta 2025 pa bo zrasla na 2,7 milijona na leto. Zgolj električni avtomobili pa leta 2020 še ne bodo dosegli mejnika letne prodaje milijon vozil.
Kaj pa vodikovo gorivo?
Japonski velikan Toyota trdno verjame v tehnologijo gorivnih celic, ki jih poganja vodik. Podobno razmišljata tudi Honda in Hyundai. Gorivne celice večinoma delujejo na vodik, pri delovanja celic pa nastajata elektrika in voda. Tovrstno tehnologijo je BMW v seriji sedem sicer predstavil že leta 2007, a je zaradi visoke cene in slabe pokritosti s črpalkami vodika kmalu zdrsnila v ozadje. Toyota mirai, 4,87 metra dolga limuzina, ki bo stala toliko kot nemške limuzine z dizelskimi motorji, okoli 65 tisoč evrov, pa je zadnji krik tehnike. Po zagotovilih Toyote je prednost te tehnologije tudi velik doseg med polnjenji, več kot 500 kilometrov, s čimer izničuje pomanjkljivosti klasičnih avtov z električnimi motorji. Enako velja za triminutno polnjenje. A omrežje vodikovih črpalk se širi še počasneje kot elektropolnilnice. Pri nas smo lansko jesen dobili prvo črpalko v Lescah.
Rešitev ni ena, več jih je, zahtevajo pa svoj čas
Je torej elektrika energent prihodnosti, je to vodik, morda plin? Raziskave kažejo, da bodo v bližnji prihodnosti to vlogo še vedno ohranili klasični energenti, bencin in plinsko olje, v nekaterih delih sveta pa tudi avtoplin. V daljšem obdobju pa se to utegne spremeniti, tudi po zaslugi tehnologij za avtonomno vožnjo vozil, ki prihaja po letu 2020. Okoljski pritiski posameznih vlad, predvsem EU in Severne Amerike, spodbujajo naklonjenost električnim avtomobilom. Naklonjeni so jim tudi vse bolj ozaveščeni vozniki, ki jim ni več vseeno, kaj se dogaja z našim okoljem, kako dober oziroma slab zrak dihamo v velemestih. Elektrika je zato vsaj v teoriji pravi odgovor za oddaljeno mobilnost prihodnosti. A industrija bo morala na tej poti poskrbeti za večjo učinkovitost - energijsko gostoto baterij - in s tem omogočiti praktično uporabne dosege med polnjenji, zagotoviti njihovo temeljito in okoljsko manj oporečno razgradnjo, postaviti mrežo hitrih polnilnic in izbojevati razumne dajatve na elektriko, s katero bomo v prihodnosti polnili baterije avtomobilov. Ko bodo zaradi povečanega števila električnih avtomobilov vladam po svetu upadli prihodki iz bencinskega davka, bodo te vsekakor poskušale nadomestiti izgubljeno - najlažje z dodatnim obdavčenjem novega energenta, elektrike.