Ford kuga - drži, ime pri nas ni najbolj posrečeno, zato pa je toliko bolj »posrečena« njena prodaja - je zdaj že stari znanec s slovenskih cest. Prvič smo se z njo pogumno na Vranskem spoznavali že jeseni 2013, v začetku leta 2014 z njo zastrupljali brezpotja ter pred tedni že kar po premijsko uživali v razigranosti in estetiki dizajnerske opreme Titanium plus ter udobju 163-konjskega dizla z dvosklopčnim menjalnikom. A za okužbo tistih najbolj zahtevnih kupcev, kot da je malo zmanjkalo.
Ford je zato že tako nalezljivi kombinaciji družinsko naravnanega športnega terenca (v dolžino meri 452,4 cm, v prtljažnik gre 456/1.653 litrov prtljage), udobja (uravnoteženo podvozje, učinkovita zvočna izolacija, dobri sedeži, a s prekratkim sedalnim delom), prostornosti (medosna razdalja znaša 269 cm, zadaj dovolj prostora za tri odrasle), ergonomije (razgibana armaturna plošča sicer v več pogledih potrebuje čiščenje, zares bogate opreme (praktično vse, tudi z varnostnega vidika, pogrešili smo le navigacijo), varnosti (5 zvezdic, 7 zračnih vreč, 7 varnostnih asistentov) in odličnega in pametnega štirikolesnega pogona (vektoriranje navora, po makadamu gre kot po asfaltu) dodal še ščepec strupa, ki bi utegnil v salonih zadržati kakega Audija, BMWja, Mercedesa, Land Roverja, Lexusa, Subaruja ali Volva.
Kuga je namreč postala še močnejša, za kar poskrbi 2,0-litrski turbodizel s 132 kilovati oziroma 180 konji ter skoraj tovornjaškim navorom 400 Nm pri 2.000-2.500 vrtljajih. Če pri tem izpostavimo še zgovorni in vse prej kot sramežljivi izpušni cevi na zadku ter opozorilno oranžno barvo v duhu tigrovega očesa - progasti mineral tigrovo oko sicer deluje kot zaščitni kamen in je v pomoč pri novih začetkih in pri vzpostavljanju harmonije v življenju -, potem je jasno, kam tudi skuša ciljati takšna Fordova kuga.
Z najmočnejšim dizlom in natančnim 6-stopenjskim ročnim menjalnikom, ki si prek štirikolesnega pogona brez težav podredita vsak centimeter asfalta ali makadama, tale kuga svoje lovke že usmerja naravnost v srce najbolj zahtevnih kupcev.
S skorajda popolnim športnim terencem s Fordovih proizvodnih trakov bodo namreč za precej manjši denar lahko uživali podobno kot v premijskem razredu. Vsaj kar se tiče motorne moči, pri opremi pa bo treba pograbiti Titanium Plus.
Virus kuge se običajno spopada s tistimi, ki slišijo na ime CR-V (Honda), CX-5 (Mazda), RAV-4 (Toyota) ix35-tucson (Hyundai), kadjar (Renault), outlander (Mitsubishi), sportage (Kia), tiguan (VW) ali X-trail (Nissan), z najmočnejšo dozo pa pri Fordu skušajo napasti GLC (Mercedes), NX (Lexus), Q5 (Audi), X3 (BMW), XC60 (Volvo), discovery sport (Land Rover) in forester (Subaru). Pri uspešnosti jim lahko pomaga nižja cena.
Za osnovno kugo z 1,5-litrskim bencinskim EcoBoost motorjem s 110 kW (150 KM), prednjim pogonom in opremo Trend je treba (z akcijskim popustom 2.500 evrov) odšteti manj kot 20 tisoč evrov, za enako zmogljivega dizla pa dva tisočaka več. Oprema Titanium je vredna dobra dva tisočaka, Titanium Plus še štiri, doplačilo za samodejni dvosklopčni menjalnik pa znaša okoli 1.500 evrov. Testna 2.0 TDCi 132 kW (180 KM) 4x4 Titanium stane 28.260 evrov, z dodatno opremo pa dobrih 36 tisočakov.
Motor z vrha ponudbe v 1.700 kg težki kugi zna zadovoljiti tudi tiste bolj z adrenalinom prepojene poglavarje družine. Z mesta do 100 km/h pospeši v 9,2 sekunde ter doseže največjo hitrost 202 km/h, kar na papirju morda pri vseh ne izvabi vzdihov navdušenja, a vozniško zares dobra kuga s pomočjo pametnega štirikolesnega pogona in 17-palčnih platišč z 235/55 pnevmatikami vso svojo moč pokaže med ovinki, na slabih cestah, neravninah in makadamih.
Ko zaradi vročine morebiti odpove pamet, situacijo suvereno ohladi elektronika, ki navor v hipu prenese na kolesa z oprijemom ter s tem domala kar sama zvozi ovinek.
Zaradi štirikolesnega pogona si kuga lahko podredi tudi kak manj zahteven teren ter gotovo zmore več, kot potrebuje večina voznikov, brez kakih težav pa tudi do težje dostopne počitniške destinacije pripelje prikolico ali čoln - ima namreč tudi električni sistem za stabilizacijo priklopnika.
Pospeški in hitrosti so prepričljivi tudi na urejenih cestah in avtocestah, po želji pa se da tudi lagodno križariti in lenariti s prestavno ročico, kar omogoča izobilje motornega navora.
Pogonskemu sklopu tako ne gre kaj dosti očitati, v povprečju smo na testu porabili 7,5 litra goriva na sto kilometrov (tovarna 6,0/4,7/5,2), pri čemer nismo posebej pazili na porabo. Ob vztrajnem priganjanju poraba sicer zraste tudi na devet litrov, z umirjeno nogo pa brez težav pade v območje šestih litrov.
Med umirjeno vožnjo smo se lahko znova posvetili notranjosti kuge. Armaturka je ergonomsko zelo dobra, dolgočasnost pa odpihne njena razgibana arhitektura. Morda je za kak okus še preveč razgibana, še posebej ko nastopi čas za njeno čiščenje, črna piano plastika pa je tako ali tako magnet za prah.
"Čiščenje" pa bi potrebovala tudi sredinska konzola, saj je gumbov preveč, kar so vmes ugotovili tudi pri Fordu in vtis že popravili pri mondeu in prenovljenemu focusu.
Ob obilici gumbov se je kar samo vsililo nagradno vprašanje: "Koliko je v kugi gumbov in stikal?" Že na volanu smo jih našteli 15, pri dvopodročni samodejni klimi 11, pri infozabavnem sistemu pa smo kar obupali. Ta namreč spominja na stare glasbene stolpe, napis Sony ni tam kar tako, kar pa ima pozitivno plat pri zvoku, ki je lahko tudi vrhunski. Za to poskrbijo ojačevalec in kar 10 zvočnikov, skupaj z nizkotoncem (1.150 evrov).
Vozniku so sicer med vožnjo v pomoč štirivrstični prikazovalnik potovalnega računalnika (lahko kaže tudi, kaj se dogaja s pogonom), tipalo za dež in glasovno upravljanje nekaterih funkcij, druge informacije pa nam je prikazoval 4,2-palčni zaslon na sredini. Žal je za navigacijo treba doplačati 1.160 evrov, z njo dobite tudi večji petpalčni zaslon in kamero za pomoč pri vzvratni vožnji.
Odlagalnih površin za malenkosti in pijačo je dovolj in primernih velikosti, večkrat pa smo posegli po gumbu na stropu za spremembo ambientalne svetlobe (7 barv). V hladnih dneh bi z veseljem prižgali ogrevanje sedežev (270 evrov) ter še posebej prednjega stekla (180 evrov) - pozimi nepogrešljiva pripomočka, gretje vetrobrana pa je tudi za doplačilo v dražjih avtomobilih redkost.
Če se pri Fordu zares dobro spoznajo na pozimi dobrodošle pripomočke, če vam po nakupovanju odpiranje prtljažnika olajša brca pod odbijačem (990 evrov, skupaj s prostoročnim odpiranjem vozila in električno dvižnimi vrati prtljažnika) in če je vozniku v paketu za 1.175 evrov na voljo kar sedem varnostnih pomočnikov (preprečevanje naleta, branje znakov, samodejni preklop med dolgimi lučmi, pomoč pri parkiranju, večstopenjski opozorilnik pred nenamerno spremembo voznega pasu - tudi s popravljanjem volana -, opozorilnik na mrtvi kot in nezbranost voznika,) pa jim preglavice povzročajo brisalniki.
Ne njihovo delovanje, na katerega nimamo pripomb, pač pa njihova postavitev. Pri kugi prednja štrlita izpod motornega pokrova (pri elegantnem petvratnem mondeu pa prav neugledno iz pokrova prtljažnika), kar ne pusti dobrega vtisa tako pri sicer všečnem videzu kot pri aerodinamiki.
Z najmočnejšim turbodizlom in bogato opremo se tako kuga že dodobra približa bistveno dražjim prestižnim znamkam, za nižjo ceno pa tako pod črto ponuja že več kot soliden paket. Ta zna in ponudi res veliko, še vedno pa ne zna vsega in na koncu najbrž ne bo povsem omehčala tistih, ki od avtomobila pričakujejo le najboljše in najbolj imenitno. A z elegantnim dizajnerskim paketom, opremo Titanium Plus, avtomatiko in morda svetlim usnjem, je že krepko bliže uspehu.
Foto: Matej Kačič