Spoznal sem ga na vroč dan konec letnega dopusta v kraju, kjer z družino preživljamo zadnjih deset poletij - v kampu Punta Križa na skrajnem jugu hrvaškega otoka Cres. Starikav, vidno utrujen od let, neznosne vročine, pozneje se je izkazalo, da tudi od življenja, a vedrega obraza. Sedel je na majhnem in nizkem kamp stolu, pred sabo je postavil še manjšo mizo, v ozadju je bil šotor, na začetku parcele pa živo rdeč moto guzzi 1000 strada iz sredine devetdesetih let s prikolico ob desni strani. Spoštovanje, motorist do dna duše, in to pri teh letih. »Star sem 82 let,« je na nejeveren pogled odgovoril Nemec Hermann Rauh in me povabil k mizici. Vmes je vstal, od stola le dober meter oddaljena prikolica, prekrita s ponjavo, mu je pomenila nepopisen izziv. Z rokami se je oprl na mizo, se opotekel, se takoj zatem ujel na prikolico in si za hip oddahnil. Tudi na le 50 metrov oddaljeno stranišče, do plaže in trgovine se vozi z motociklom, na katerega se povzpne kot mladenič. »Dejansko ne grem nikamor brez motocikla, kolk me daje, zdaj imam že drugega umetnega. Prvega sem dobil pred šestimi leti, a so me zdravniki zašuštrali. Vmes sem padel in si zlomil levo stegnenico,« pokaže na nogo in rdeče ter oteklo koleno. Pri mesarjenju na operacijski mizi so mu vstavili kovinsko palico za oporo, pri tem pa so uničili skoraj vse živce, zato leve noge skoraj ne čuti. »To je sicer fino, saj ne vem, ko me kaj useka,« se zareži. Hkrati pa je leva noga skoraj neuporabna tudi na motociklu, tudi za menjavanje prestav, zato je Rauh predelal mehanizem, da je takšen kot pri chopperjih. Navzgor ali navzdol, samo pohodi stopalko, nič dviganja prstov.
V avtu kot riba v akvariju, zato vztraja na motociklu
Povprašam ga, zakaj se muči glede na svoje stanje, čeprav se mi hkrati že dozdeva, da poznam odgovor. »Avto sicer imam, a le za opravke, nikoli za dopust. V njem se počutim kot ribica v akvariju, na motociklu pa sem v stalnem stiku z okolico, vetrom, naravo, razgledi. Poleg tega je vožnja motocikla užitek, še posebej prikoličarja, saj se lahko vseskozi poigravam z zakoni fizike,« vedro pove Nemec v odlični in zelo jasni angleščini ter opiše vragolije, ki jih tudi pri teh letih počne s svojim moto guzzijem. Še danes v desnih zavojih dviguje prikolico daleč nad asfalt, v levih pa z zaviranjem motocikla, prikolica nima zavor, oddrsi skozi zavoje, kjer prikolica po fizikalnih načelih pač sili po svoje. To mu je prišlo prav tudi v ozkih zavojih italijanskega prelaza Stelvio, ki se vzpenja na 2.757 metrov in sodi med 10 najbolj nevarnih cest na svetu. Nanj se je povzpel na svoji več kot 1.200 kilometrov dolgi poti skozi pet držav, iz nemškega Nürnberga do hrvaškega Cresa. Rad se vrača na Hrvaško, prvič je bil na Jadranu že leta 1963, a pravi, da se je tudi hrvaška obala v tem času precej spremenila. »Manj je zelenja, rib v morju, več turistov, le Dubrovnik je enako lep kot pred 50 leti.«
Poleg Stelvia je Rauh premagal še nekaj nižjih italijanskih prelazov, na prikolici ima tudi nalepko Vršiča in še nekaterih drugih vrhov, ki mu v jeseni življenja pomenijo toliko kot zmage na svetovnem pokalu. Je vse prevozil sam? »Večinoma,« pravi Nemec, ki zadnjih 30 let živi kot samotar. »Leta 1985 me je zapustila žena in s seboj vzela otroke, od takrat imam vsaj čas zase,« se kislo nasmehne. Zdaj prijateljuje s 75-letno gospo, a zanjo ni našel prostora v prikolici. »Ne mara vročine, poleg tega pa, kam naj spravim šotor, oblačila in orodje za mojega moto guzzija!?« se priduša. Še pred osmimi leti se je prevažal predvsem na dveh kolesih, z yamaho 650 brez stranskega dodatka. Usodna pa je bila pot v Dubrovnik leta 2007. »Yamaha s 650-kubičnim štirivaljnim motorjem je bila sanjska, na njej sem lahko preživel devet ur vožnje, ustavil sem se le za pol ure za polnjenje rezervoarja in kavico, res čudovit potovalni motocikel,« se spominja Rauh. Le v kampu je imel težave, saj je v nahrbtnik lahko spravil le šotor in skoraj nič drugega. »Plazil sem se po tleh, ko je k meni pristopil Italijan in mi rekel: videti ste, kot da bi potrebovali stol in mizico, čez pet minut se je vrnil s ponujenim, sam pa sem sklenil, da ne grem več na dopust brez teh dveh stvari,« se spominja.
Predelal moto guzzija v prikoličarja
Yamaho je tisto leto podaril hčerki, sam pa se je lotil predelave moto guzzija 1000 strada, ki mu je sam privijačil prikolico in ji dodal še stranska vratca, da laže doseže njeno vsebino, 18-palčna kolesa je zamenjal s 15-palčnimi, prilagodil vzmetenje in se odpravil novim dogodivščinam naproti. Zakaj moto guzzi? Znamka mu je bila vselej všeč, poleg tega je ta model preprost za vzdrževanje, saj lahko z orodjem, ki ga vozi s seboj, sam popravi skorajda vse. Nekaj let je bil celo trgovec Moto Guzzija, a prodaja od šest do osem motociklov na leto ni zadoščala za preživetje, zato je trgovino čez nekaj let zaprl in se zaposlil kot vodja vzdrževanja pri Grundigu. Ko je izdelovalec radiev in televizijskih sprejemnikov zaprl vrata, pa je delal kot samostojni novinar za klasične motocikle pri različnih nemških revijah.
Pri -30 stopinjah mu je šal primrznil na lica, a ga to ni ustavilo
Ljubezen do motociklov se ga je prijela že v rani mladosti. Pri 19 si je kupil prvega, četudi je komaj zbral denar za druge, življenjsko bolj nujne stvari, letos pa šteje že 63 let na motociklu. Najbolj se mu je v spomin vtisnil 650-kubični prikoličar zündapp, s katerim se je prevažal v sedemdesetih. »To je bil najboljši motocikel, še danes ga pogrešam,« se spominja Rauh, ki je s svojim prvim prikoličarjem preživel 10 let. Tisti čas ni imel avtomobila, z motociklom se je zapeljal povsod, poleti in pozimi. »Svoje meje sem doživel neko trdo zimo, ko se mi je pri minus 30 stopinjah šal prilepil na obraz, še danes se mi pozna rdečica,« pravi in pokaže na obe lici.« Tisti dan je ostal doma, naslednji dan pa se je odpravil v 40 kilometrov oddaljeno službo. »Bilo je le -25 stopinj,« se zareži, ob tem pa mu zasijejo oči.
Motocikla ne bo nikoli zamenjal za kavč in televizor
Nemec, okužen z motocikli, kljub svojemu zdravstvenemu stanju in visoki starosti še ni vrgel puške v koruzo. »Boste vztrajali do konca?« ga dregnem. »Moj najboljši prijatelj iz mladosti se je pogosto vozil z mano, pri 80 letih pa so mu začele pešati moči, na motociklu ni bil več zanesljiv, zato ga je parkiral v garažo in se spremenil v lenuha pred televizorjem, kmalu zatem je umrl,« mi odgovori in doda, da se sam še vedno počuti varnega. »Konec bo šele, ko ne bom več mogel zlesti na motocikel in se odpeljati krog ali dva, takrat bom umrl, o tem sem prepričan!« odločno pristavi.
Ko se posloviva, mu pustim svoj stol, s katerega se laže dvigne, hvaležno me pogleda. Se vidimo prihodnje leto, gospod Rauh? »Vsekakor se vrnem, a v kamp Solaris v Umagu, kjer laže zlezem v vodo.«
Foto: Miloš Milač
