Najbrž poznate tisti morda malce zoprn občutek, ko se v avtomobilu prižge oranžna lučka za raven goriva. Tuhtate, kje je najbližja črpalka ali si pomagate z navigacijsko napravo ... Jasno je, da brezskrbno v neznano ne boste zapeljali oziroma boste skrbno načrtovali pot - sploh zunaj urbanih središč.
In prav takšno življenje "na rezervi" smo izkusili ob elektromobilnosti v Sloveniji z BMW i3 in Kio soul EV. V Ljubljani in bližnji okolici sta se sicer oba izkazala za praktična in predvsem varčna sopotnika, pri čemer je i3 izstopal s svojo vesoljsko pojavo in tehnično naprednostjo, kia pa z ugodno porabo električne energije in daljšim dosegom.
Na pot
Ko smo ju povsem prazna po devetih (i3) oziroma 12 urah (soul EV) napolnili na domači vtičnici, nam je bilo na voljo od 100 do 130 kilometrov, kar je bilo povsem dovolj za 15-kilometrsko vožnjo do središča mesta, tamkajšnje dnevne opravke, tudi nakupe, skok v bližnjo naravo in pot nazaj. Odločnejši pritisk na plin pri 170-konjskem in skoraj športnem i3 je resda požrl kar nekaj zaloge in občutneje zmanjšal doseg, a ni bilo razloga za pretirano skrb, saj je v prestolnici in okolici kar 57 polnilnic, polnjenje pa je večinoma zastonj.
Polnilnic največ v mestu
V Sloveniji je trenutno resda okoli 120 električnih polnilnic, vendar so večinoma na voljo v večjih mestih, kar je že prva ovira, saj omejuje, da bi z električnim avtomobilom s povprečnim dosegom lahko brezskrbno popotovali po državi. V manjših krajih in ob avtocestah jih namreč (še) ni. Druga ovira so polnilnice same, ki so večinoma ostarele in nezanesljive, pogosto tudi nedelujoče, hkrati pa njihova uporaba ni prav tako preprosta, kot je točenje goriva. Zgodilo se je tudi, da jih nismo mogli uporabljati, saj ni bilo nikjer navodil ali pa nismo imeli ustreznega priključka. Tretja ovira je čas polnjenja, ki lahko traja več ur, preden lahko nadaljujemo pot.
Nič klime, v bunde
Življenje z obema »električarjema« smo si nekoliko otežili, ko smo od vozil želeli kaj več. Denimo že to, da nas v avtu ne bi zeblo oziroma nam ne bi bilo vroče. Pri obeh se je po pritisku na stikalo klimatske naprave za okoli deset kilometrov zmanjšal doseg, ogrevanje je bilo prej mlačno, vročina v vozilu pa je le počasi popuščala - pa se je pomlad komaj začela. Zjutraj smo si nekoliko pomagali s časovno nastavitvijo ogrevanja, avtomobila sta nas tako pričakala razmeroma topla, ogrevanje sedežev in volan pa smo raje pustili pri miru. Večino kilometrov smo tako raje premagovali v bundah ali z odprtim strešnim oknom oziroma bočnim steklom. Kar spet ne vpliva ugodno na porabo, vendar je bolje kot nič.
Brez skrbnega načrtovanja ni kremnih rezin
Vozili sta pri nenačrtovanih poteh hitro pokazali zobe, že nepričakovani skoki domov po kakšno stvar, opravki ali še večkrat stiska s časom so energijo v vozilih pili kot za stavo. Pogostejši skoki na obvoznico ali avtocesto so opazno načenjali doseg, sploh pri štiri metre dolgem i3, ki se zmore premikati precej hitreje kot povprečno majhen avto. Poti, ki jih sicer premagujemo brez kakega posebnega razmišljanja, so postale za kanček bolj naporne, kakšni nenačrtovani dogodki ali daljši izleti pa so zaradi razdalje in težav s polnjenjem tudi odpadli.
Do slovenske obale si tako z i3 nismo upali, saj je z njegovim dosegom brez vmesnega postanka niti ne bi dosegli, namesto Bleda - kjer imajo polnilnico - pa smo si ogledali »le« Kranj in odšli domov. Edini prosti priključek v gorenjski prestolnici je bil namreč zaklenjen, na Brniku pa bi morali plačati zasoljeno ceno parkiranja v garažni hiši. Preveč za razgled na vzletanje in pristajanje letal. Pri i3 smo imeli na voljo namreč zgolj enofazni 220-voltni priključek (šuko), kar je težava tudi, če doma ali na delovnem mestu nimate garaže z električnim priključkom. Podaljšek iz sedmega nadstropja? Polnjenje na primerni javni polnilnici tri kilometre od delovnega mesta? S soulom je bilo za odtenek manj težav, saj smo imeli na voljo tudi trifazni priključek (tip 2 mennekes), ki čas polnjenja povsem prazne baterije skrajša na znosnih od štiri do pet ur.
Kljub množici polnilnic z dolgimi nosovi
Poglavje zase je tako z BMW i3 pomenilo iskanje primernega polnilnega mesta v prestolnici. Popolna odvisnost od električnega omrežja prek javnih polnilnic ali prek domače vtičnice se je na trenutke izkazala za nočno moro. Kot začetniki smo si najprej pomagali z branjem izkušnje novinarskega kolega, ki je na navaden sobotni dan v prestolnici v iskanju nujno potrebnega »soka« izgubljal živce. Oboroženi z njegovi mi izkušnjami smo se odpravili v središče Ljubljane, kjer smo videvali polnilnice. Tista pred hotelom Slon trenutno ni v uporabi zaradi prenove Slovenske ceste, na tisti blizu hotela Union si zaradi neprimernega kabla nismo mogli pomagati (kio smo tam v dobri uri s »priključi in polni« napolnili za skoraj 30 kilometrov), pred Telekomom pa je bila edina primerna vtičnica zasedena.
Na Kotnikovi nam je le uspelo, pri priklopu smo si nekoliko pomagali z navodili na postaji, nekoliko so nam pomagale izkušnje voznika tesle S. Po pisanju SMS-sporočila je šlo, po slabi uri polnjenja pa smo lahko naredili dodatnih 13 kilometrov. V Cityparku smo obupali, saj nas oznake za informacijsko pisarno sprva niso pripeljale do želenega cilja, v nedeljo popoldne smo z dolgimi nosovi ostali pred viškim Sparom, enako pred Malgajem - omenjeni podobno kot Petrolova polnilna mesta bodisi nimajo primernega priključka bodisi je zanj potrebna posebna kartica, ki je zunaj uradnih ur večinoma ne moreš pridobiti. Ko jo enkrat imaš, gre lažje.
Teslove polnilnice za zgled
Na pol obupani smo se zapeljali še do hotela, kjer kraljuje (za i3 neuporabna) Teslova superpolnilnica. Če ne drugega, smo se prepričali, da je ta praktičen dokaz, kakšna bi sodobna električna polnilnica morala biti. Torej brez zapletenih navodil, predhodne registracije, pošiljanja SMS, uporabe kartic z RFID-čipom, vlačenja kabla iz prtljažnika ... kabel tam le snameš s točilnega mesta, priklopiš na vozilo in avto se polni. Kot bi točili gorivo, le dlje traja. Doseg smo si podaljšali s "švercanjem" iz električne omarice na parkirišču poleg njihovega električnega Smarta, uslugo pa povrnili z dvema kavama.
Kia omilila električno napetost
Po kopici težav in časovne stiske smo se z i3 tako dvakrat počutili kot priljubljeni Kramer iz serije Seinfeld, ko je poskušal z rezervo prevoziti »pol Amerike«, epizodo pa končal konkretno preznojen in brez živcev. Primerno zavetišče smo prvič tik pred električnim mrkom že pozno zvečer našli v službeni garaži, z zamudo prišli na dogodek, domov pa se ponoči odpeljali z drugim vozilom. Drugič smo se z zadnjim razpoložljivim kilometrom počasi le privlekli do doma. Da vsa napetost z elektriko ni šla v nič, je poskrbelo druženje s kio, ko smo se sami sebi zdeli že pravi električni mački. Pred Unionom smo hitro polnili, za kavcijo deset evrov le našli informacijski pult ter dobili kartico v Cityparku, z nežno vožnjo po stari cesti dosegli obronke Dolenjske in se vrnili nazaj, postanek na slovenski obali pa bi bil zaradi nekaj hitrih polnilnic v Kopru precej krajši.
Kljub temu bodo družine s takšnim soulom EV težko shajale, saj za vožnjo skoraj vsakič potrebujemo načrt, polnjenje pa je manj preprosto kot točenje goriva. Pri tem je treba omeniti, da so bila vsa električna polnilna mesta pohvalno zasedena zgolj z električnimi vozili ali prazna, le enkrat na Slomškovi in enkrat na Petrolu na Celovški ga je zasedalo vozilo, ki tam nima kaj početi.
Čeprav so električni avtomobili že pri nas (poleg našega dvojca je mogoče opaziti tesle S, Nissanove leafe, prodajo je pravkar začel Renault, kmalu se bo pridružil Volkswagen), jih na poti k večji uveljavitvi čaka še vrsta ovir. Če odmislimo precej visoko nabavno ceno - deloma jo lahko omilijo subvencije -, je ena izmed večjih težav prav infrastruktura polnilnic. Da jih je veliko in hkrati premalo, je pokazal še konec naše elektropustolovščine - pred Unionom sta se že polnila i3 s primernim kablom in renault zoe, pri Telekomu pa nam je družbo kmalu delal volkswagen e-golf.