Kdor se je minulo soboto vozil okoli Ceste dveh cesarjev v Ljubljani, se je morda vprašal, kaj, za vraga, pomeni hrumenje brez nevihte; če za popoldansko budnico ni bil dovolj zvok približno 200 ameriških mrcin, ki so z glasom in stasom pozirale na številki 176, pa se je gotovo prebudil ob merjenju glasnosti motorjev in kurjenju gum. Srečanje vseameriških vozil All American Car Meeting Piston Riot v organizaciji kluba V8 je pozdravilo vsako ameriško vozilo, od motorjev in osebnih avtomobilov do mrtvaških vozil in vojaških hummerjev, letos pa je minilo še glasneje kot ponavadi, tako, kot se za desetletnico spodobi.
Za kurjenje gum je spektakularno poskrbel Jure Zupanc iz Drag Racing Teama Kranj, ki je žgal samo za to priložnost nameščene stare zimske gume na chevroletu camaru, letnik 1986, s katerim se sicer udeležuje drag racing dirk doma in v tujini. »Gre za popolnoma predelan avto, ki je samo še videti kot camaro, vse drugo pa je zamenjano. Motor je navit, podvozje je drugačno, vsi deli pa so veliko močnejši, da zdržijo šuse na startu. Navaden avto kupiš za pet do deset tisoč evrov; da postane tako hiter, kot je ta, pa je potrebnih še za 30 tisoč evrov predelav,« Zupanc opisuje avto in njegovih 1.200 konjev, za katerimi se je kadilo pri šest tisoč obratih na blokadi ter v drugi ali tretji prestavi, v kateri je pognal gume do 200 kilometrov na uro.
»Zatresel sem se od zvoka in bil sem ujet«
A zvezde dneva so bili avtomobili, s katerimi so se pripeljali ljubitelji ameriških vozil. Predsednik kluba V8 Gregor Rus, ki ima v osebnem avtoparku poleg avta za vsak dan še cadillaca, chevroleta chevelleja, chevroleta capricea, chevroleta corvetto in chevroleta bel aira, opaža vse večje zanimanje za ameriške avtomobile tudi med splošnim občinstvom: »Ko smo začeli pred desetimi leti, je bilo 20 avtomobilov, ko jih ljudje vidijo, pa si ga hočejo kupiti tudi sami.« In to kljub temu, da ga bodo prej kot v Sloveniji dobili v Nemčiji, še večkrat pa v Ameriki, kjer bodo morali k ceni avtomobila prišteti dodatnih 30 odstotkov za carino, prevoz in davke. Še nekaj številk, ki jih takšen lepotec prinaša s sabo. Recimo od 20 do 25 litrov, kolikor jih popije na sto kilometrov, tisoči evrov, ki jih pogoltnejo predelave in vzdrževanje. Vse je sicer odvisno od letnika, ohranjenosti in predelav, tako da lahko kupiš buicka za manj kot dva tisoč evrov in vanj vložiš še tisočaka, pa se boš že lahko vozil z njim, ali pa za avto odšteješ nekaj deset tisoč evrov in dobiš zvezdo.
Največja zvezda na tokratnem srečanju, ford, model a, letnik 1982, ki ga je iz Beljaka pripeljal Christian Bultz, je zahtevala štiri leta restavriranja in od 40 tisoč do 50 tisoč evrov vložka, je pa to retro vozilo zdaj res takšno, kot da je s škatlami viskija ravnokar pobegnilo pred policisti iz časa ameriške prohibicije.
Cadillac fleetwood, letnik 1961, ki si ga je pred sedmimi leti za deset tisoč evrov omislil Mariborčan Ivan Gajzer, je zahteval pet let sestavljanja in toliko denarja, da »ni bilo več za računati«, enako pa je denar, ki ga vlaga v svojega camara, letnik 1978, pri 15 tisoč evrih nehal šteti v Sloveniji živeči Novozelandec Anton, ki je zanj na začetku odštel 2.300 evrov. In tako očitno uresničil željo, ki ga je žgala od otroštva. »Nekega dne sem bil na kolesu in se je mimo mene hrumeče pripeljala corvetta, model c3. Na kolesu sem se zatresel od zvoka in bil sem ujet.«
Ambasador tudi za ameriške avtomobile
Na ameriškega, vsaj po službeni dolžnosti, prisega tudi ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli, ki je od letos tudi ambasador All American Car Meetinga Piston Riot in v svoji novi vlogi vidno užival, ker se je počutil, kot da bi bil transportiran na ameriški srednji zahod. »Tu je, kot da bi bil rešen norije v Ljubljani. Ljudje so prijazni, srečni in družabni, edina stvar, ki manjka, je, da ne bo nihče ustreljen. Vsi se samo zabavajo.« Kako se razume z ameriškimi avtomobili? »Imel sem jih nekaj, a ne v zadnjem času,« pravi Mussomeli, ki bi si sicer želel chevra, letnik 1957, v resničnosti pa ima v lasti japonskega subaruja. Po službeni dolžnosti se vozi v blindiranem cadillacu.
Ko se zapelješ s harlyjem, te zapelje
Zlasti mlajši so se ustavili tudi ob vojaški izvedbi hummerja, s katerim je svoje k srečanju prispevala Slovenska vojska, med starejšimi pa se jih je veliko ogrelo za testne vožnje s harley davidsoni. Petar Badovinac iz Kongove garaže v Zagrebu, ki je poleg Beograda edini zastopnik za Harley Davidson na območju nekdanje Jugoslavije, vsako leto opaža za 10 do 15 odstotkov večje zanimanje med kupci, za testne vožnje pa je tokrat ponujal štiri modele, od katerih jih je največ želelo preizkusiti najnovejšega - xg750 street. Medtem ko je tega na trgu mogoče dobiti za deset tisoč evrov, cene harleyjev lahko segajo vse do 50 tisoč evrov, kaj vse dobiš za to, pa je človeku menda hitro jasno, ko se zapelje z njim.
Harleyjeve čare dobro pozna tudi Rok Ferengja, frontman glasbene skupine RoknBand, ki se je z njim pripeljal na Piston Riot. Ferengja, ki se rock'n'rollu ne predaja samo s harleyjem in glasbo, ampak celotnim osebnim slogom, se je z rockabilly sceno sicer srečal že pred 25 leti, zdaj pa je postala del njega, tako da je zanj že dolgo rutina tudi rockabilly frizura, za katero porabi »manj časa kot za umivanje zob«. A bolj kot frizura je še vedno pomembna glasba, da ostaja zvest rockabilly sceni, potrjuje tudi naslov najnovejšega komada skupine Petra (Hulahop). »Predvsem mi je všeč, da so bili glasbeniki iz tistih let, recimo Bill Haley, Chuck Berry, Elvis Presley, Little Richard, res glasbeniki. Danes je vse lahko na tri četrt nafejkano.«
Tako kot Feregnjo je pred skoraj 20 leti v rockabilly sceno potegnilo tudi najbolj znanega slovenskega pin-up fotografa Boštjana Tacola, ki je letos navdušil z razstavo v Kinu Šiška, lepo pa je že uveljavljen tudi na rockabilly sceni v tujini. »Vedno sem bil fen estetike preteklih obdobij ter glasbe in ilustracij. Ker sem umetnostni zgodovinar, sem kmalu začel ne samo spoznavati, ampak tudi raziskovati ameriško povojno pin-up ilustracijo.« Na svojih fotografijah se posveča avtom in dekletom.