Navtična panoga, če jo zajamemo širše, po besedah naših sogovornikov zahteva precejšnja vlaganja v razvoj, proizvodnjo in trženje. Ob tem je za uspeh nujno prestopiti slovenske meje, se odpraviti na svetovni trg, čeprav je na njem močna konkurenca. Poslovne poteze, ki od inovatorjev in vlagateljev zahtevajo veliko poguma in sredstev, pa še v tem primeru seveda ni zagotovil, da jim bo uspelo.
Vodno kolo novak v Dalmacijo
Stanetu Novaku, ki ima v Žalcu kolesarski center, je pred skoraj 30 leti podvig uspel. Sam je zasnoval vodno kolo z velikimi plastičnimi kolesi in okvirjem iz nerjavnega jekla. Vodno kolo je preprosto za uporabo, stabilno na vodi, namenjeno pa predvsem izposojevalnicam. Inovacijo je žalski inovator leta 1987 dobro unovčil, kar 150 jih je prodal izposojevalnicam v Dalmaciji, manjše število pa je šlo v roke zasebnikom in slovenskim izposojevalnicam. Sledilo je dolgo mrtvilo, ki ga je Stane Novak skupaj s sinom Luko, nekdanjim tekmovalcem v gorskem kolesarstvu, poskušal pretrgati prejšnjo sezono.
Z očetom sta na kolesu, težkem 45 kilogramov, naredila nekaj izboljšav. »Kolo je dobilo lažji kovinski okvir iz kovine in nerjavnega jekla, ki je ob primernem negovanju neuničljiv tudi po uporabi v slani vodi. Kolesa so iz posebne plastike, ki je odporna proti kislini in lažjim udarcem, poškodbe pa je mogoče popraviti z varjenjem. Tudi prevoz ni več težava, saj se kolo enostavno razstavi in sestavi,« pojasnjuje Stane Novak in dodaja, da se je mogoče s kolesom voziti tudi po suhem, dobro se obnese na razmočenih tleh. Prodaja zanimivega vodnega rekreacijskega sredstva vseeno ni zaživela. Novak pravi, da morebitne kupce najbolj moti cena 750 evrov za kolo, a za manj denarja ga ne more sestaviti, saj že materiali pomenijo precejšen del končne cene. Ena od ovir za prodor na našem trgu je poleg cene še zakonodaja, razlaga Novak, saj ta ne dovoljuje izposoje koles za športne namene, izposojevalci tako ne dobijo koncesije za izposojo. S prodorom v tujino Novakova doslej nista poskusila, trenutno večino časa namenjata kolesarskemu centru.
Leseni gliser s podvodnimi krilci iz Kamnika
Tomaž Zore iz družbe V Navtik se je projekta lesenega gliserja s podvodnimi krilci, s tujko hidrofoila ali tudi hidrogliserja, lotil bolj samozavestno, a doslej še ni prodal nobenega. Okoli sebe je Kamničan zbral deset podjetij, dobaviteljev različnih sestavnih delov, pri projektu pa prostovoljno dela 30 ljudi. Preživlja se kot pilot v Adrii, prosti čas pa namenja razvoju zdaj še prototipnega modela wFoil 18 albatross, ki je marca lani naredil prve milje na vodi. V ozadju prvega prototipa je 13 let razvoja in vlaganj brez povrnitve sredstev. »Skoraj vse delo je bilo prostovoljno, če bi obračunali vse ure, vložene v projekt, bi lahko govorili o milijonih evrov,« pravi Zore in pojasnjuje, da projekt poganjata strast in želja premikati meje. Po Zoretovih besedah je njegova inovacija posebna po dvojnih podvodnih krilih V-oblike, od tod tudi ime modela wFoil, predvidena cena lani predstavljenega prototipa na trgu pa bi bila okoli 200 tisoč evrov.
Trup je iz lesa, zanj se je skupaj z ekipo odločil, ker ta v navtiki velja za redek in prestižen material. Obremenjene dele je ojačal s kompozitnimi vlakni in kovino. Skrbno izbran les iz gorske smreke in brez grč v delavnici v Kamniku obdeluje ročno. Letvice, namenjene za čoln, morajo biti posebej obdelane in ne preveč debele, od enega do dveh milimetrov, dolge pa morajo biti okoli šest metrov. Preden je les primeren za čoln, mora počivati, se posušiti, treba ga je nažagati, obdelati. »Dela je tako precej in samo obdelava lesa traja štiri mesece,« opisuje Zore.
Namesto letalskega jet pogon in nižja cena
Leto dni po predstavitvi prvega prototipa je Zore že uvedel nekaj inovacij. Letalski motor s propelerjem, ki je po njegovih besedah zelo privlačen, a tudi nevaren, je nadomestil z jet pogonom, znanim iz vodnih skuterjev, predvideno končno ceno pa je znižal s prvotnih 200 tisoč evrov na 110 do 160 tisočakov. Uporabil je še zasnovo brez krmilnih površin, čoln usmerja le glavno krmilo, kar pomeni, da je bolj enostaven za plovbo in zato zanimiv za širši krog uporabnikov. Z wFoliom jet je že naredil prve preizkusne milje na Atlantiku, pohvalil je zelo mirno plovbo tudi na razburkanem morju in porabo, ki je podobna avtomobilu in je kar nekajkrat manjša kot pri konkurenčnih izdelkih. Nadeja se, da bo z novim čolnom dosegel največjo hitrost med 50 in 60 vozli, s čimer bi prehitel tekmovalne hidrogliserje na lanskem America's Cupu. Trdi, da je tehnologija wFoila edinstvena, saj je med motornimi hidrofoili za osebno uporabo edini na trgu. Zore s svojim izdelkom cilja na razmeroma velik trg motornih gliserjev, ki letno v svetu najde prek sto tisoč kupcev.
Za prvi korak pol milijona evrov
Visokoleteči načrti se ustavijo pri denarju, Zore še ni našel pravega vlagatelja, ki bi pospešil zagon projekta in wFoil približali serijski izdelavi. »Za prvi korak - preverbo trga, predstavitev dveh plovil na svetovnih sejmih, potrebujemo okoli pol milijona evrov. Z denarjem bi wFoil jet postavil na svetovni zemljevid, pokazal bi ga na izbranih lokacijah, v Dubaju, na Floridi, v Sredozemlju in Aziji. Z njim bi vstopil v razred motornih hidrofoil čolnov za osebno uporabo in ciljal na kupce, ki ljubijo hitrost, ekologijo in ekskluzivne materiale. »Serijska proizvodnja, čeprav v majhnih količinah, pa bi zahtevala vložek v znesku nekaj milijonov evrov,« nadaljuje Zore in priznava, da je vlagatelje v projekt zelo težko najti. Te ponavadi pridobiš šele ob zagonu proizvodnje, pravi.
Slovenska električna barka prodrla v Evropo
Slovenska inovacija na vodi je z risalnih miz in po preizkusu prototipov najprej zaplula po velenjskem jezeru, nato pa še na svetovni trg. Gre za električno 5,4 metra dolgo in 2,2 metra široko barko alfastreet marine energy 18 za osem oseb, ki jo je pred dvema letoma zrisal in zasnoval navtični oblikovalec Armin Koren, izdelal pa proizvajalec ladij AlfaStreetMarine. Koren je prve izkušnje pridobival že med študijem industrijskega oblikovanja na beneški Accademii Di Belle Arti, ko je pet let delal v studiu Nuvolari & Lenard znanega slovenskega navtičnega oblikovalca Dana Lenarda. Z električno barko je velenjski oblikovalec, ki ima navtični oblikovalski studio Venetian Design v Trstu, prodrl v Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Madžarsko in Nizozemsko, doslej pa je prodal 30 bark v vrednosti od 22 do 28 tisoč evrov. Če bi računal le na domač trg, mu ne bi uspelo, pravi. Od ideje do izvedbe projekta za prvo barko energy 18 je potreboval dve leti in pol. Poleg trga ga je potrdila tudi stroka. Na premierni predstavitvi energy 18 novembra 2012 je na 6. forumu inovacij v Ljubljani od Društva slovenskih industrijskih oblikovalcev prejel nagrado za oblikovanje.
Retro oblika, pomična streha, sončne celice na njej
Razvoj alfastreet marine energy 18 je stal okoli 200 tisoč evrov, od tega je 30 tisoč evrov dobil od Slovenskega podjetniškega sklada in Javne agencije za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI). »Najzahtevnejši pri tem so bili nekatere tehnične rešitve, testiranje trupa barke v bazenu, razvoj dvižne strehe na hidravlični pogon, umestitev sončnih celic... Elektrika iz njih vzdržuje akumulator barke, ki poganja elektromotor, LED-razsvetljavo in radio. Barko lahko v pristanišču priklopimo na 220-voltno električno omrežje,« pojasnjuje. Kot glavne prednosti barke retro oblike, namenjene jezerom in rekam, oblikovalec navaja električni motor, sončne celice in električno pomično streho, ki se kot v kabrioletu zapre v 25 sekundah. Motorja zmoreta vsak deset kilovatov in omogočata potovalno hitrost pet navtičnih milj, s polnimi baterijami pa barka pluje do osem ur. Dodatna pogonska možnost je bencinski motor z močjo 15 kilovatov, ki omogoča hitrost do osem navtičnih milj. Druga posebnost je hidravlični mehanizem, ki omogoča enostavno zapiranje in odpiranje strehe, celo na daljavo, tretja pa sončne celice na njej, iz katerih barka pridobiva električno energijo. Oblika barke je klasična, podobna je lesenim barkam višjega cenovnega razreda, a je dejansko izdelana iz stekloplastike, kar ji znižuje ceno in poceni tudi stroške vzdrževanja.
V naslednjem valu razkošna barka, električni gumenjak
Uspeh prvega projekta Korena ni uspaval, zasnoval je že novo razkošno sedemmetrsko lastniško barko energy 23, ki sega v precej višji razred kot manjša, namenjena pa je tudi plovbi na morju. Na 6,9 metra plovne in 7,8 metra skupne dolžine ponuja kabino z dvema posteljama, majhno kuhinjo in salon, stranišče, stolitrski rezervoar za vodo in od manjšega modela energy 18 prevzet mehanizem pomične strehe. Pogonski motor je dizelski s 190 kilovati, barko pa potisne do največje hitrosti 39 navtičnih milj. Z električnim motorjem takšne zmogljivosti ne bi bilo mogoče doseči, razlaga Koren. Energy 23 je široka 2,5 metra, kar omogoča njen prevoz na prikolici v prometu. Energy 23 ceno manjše preseže za petkrat, stane 120 tisoč evrov, draži pa jo dizelski motor s ceno 45 tisoč evrov. Barka je namenjena petičnim kupcem, ki imajo radi klasično oblikovane potovalne barke. Tretja Korenova novost pa je majhen gumenjak oziroma napihljiv čoln z električnim motorjem za otroke, a je še v fazi razvoja.
Smuči za hojo po vodi, še ena ideja, ki išče denar
Kako preganjati dolgčas na plaži, pa je razmišljal nekdanji, zdaj že upokojeni tehnolog v Iskri Milan Kolar ter se pred štirimi leti lotil izdelave smuči za hojo po vodi in inovacijo poimenoval watrek. Inovator iz Vnanjih Goric je prototip smuči izdeloval dve leti in pol in zanj, vključno s patentom za slovenski trg, porabil šest tisoč evrov lastnega denarja. Smuči so narejene iz vinilestra, enako palice, ki so v pomoč pri hoji in imajo v spodnjem delu nekakšen plovec. Da bi inovacijo spravil na trg, bi potreboval okoli 30 tisoč evrov, kar vključuje izdelavo orodij in prvo serijo okoli sto parov smuči. Predstavil se je tudi na sejmu Internautica, vlagateljev pa ni, zato razmišlja, da bi svojo novotarijo testiral na platformi za množično financiranje Kickstarter.
Galerija Poletni Weekend na povezavi Poletni Weekend 2014
